V podobnem precepu pa je še ena »stara« panoga. Pošta oz. dostava paketov. Tudi tukaj padajo meje, zato Fedex z željo rasti v Evropi kupuje nekoč del nizozemske državne pošte – TNT. Poleg nizozemske so deloma ali v celoti privatizirane tudi nemška, avstrijska, britanska, portugalska in nekatere druge pošte. Ker je konkurenca vse močnejša, se je britanska vlada prejšnji teden odločila, da proda za dober denar (1,5-2 milijarde evrov) še zadnjo tretjino delnic v Kraljevi pošti ter zmanjša državni dolg. S tem pošta postaja vitkejša in okretnejša za tekmo z ameriškimi konkurenti. V Sloveniji pa bomo v kratkem razglasili dostavo pisma Janeza Metki za strateškega ter s tem za nacionalni interes.

Seveda je treba Grčijo izločiti iz napisanega, saj se tam nadaljuje »tek na banke«. Ljudje v paniki dvigujejo vse razpoložljive evre. Grčija ima namreč samo še ta teden čas za dogovor o novi likvidnostni pomoči. V primeru propada pogajanj državo verjetno čaka temačna prihodnost, kjer bo mir spet postal ena najbolj želenih vrednot.

Najjužnejša država Balkanskega polotoka pa je najboljši primer tega, kaj pomeni politična izbira za prihodnost posameznega naroda. Novi kapitan ladje ima možnost usmeriti ladjo tudi v ledeno goro, če si potniki, ne zavedajoč se posledic trka, želijo preživeti dan na snegu.

Malo manj skrajne, a kljub temu pomembne politične spremembe se dogajajo tudi drugje po Evropi. Velika Britanija je dobila nov parlament, ki daje na eni strani možnost Britaniji, da izstopi iz Evropske unije, na drugi strani pa, da sama razpade, saj je na škotskem nacionalna stranka pridobila skoraj vsa razpoložljiva poslanska mesta. Tudi na Poljskem, kjer je z zmago Andrzeja Dude na predsedniških volitvah močno pridobila tudi njegova evroskeptična stranka. V južnih državah pa je mogoče opaziti vse večji vpliv skrajno levih strank. še posebej v španiji, kjer je na podlagi regionalnih volitev konec tedna mogoče pričakovati močno spremenjen parlament na generalnih volitvah letos jeseni.

Tako je pri nalaganju v državne obveznice evropskih držav izjemno pomembno spremljati gibanja politične misli, ki v svojem bistvu odstopa od ideje skupne Evrope. Saj ravno ta integracija pod vodstvom Evropske centralne banke drži ravni zahtevanih donosnosti na obstoječih nizkih nivojih.

Menjava na vrhu države je spremenila državni odnos do kreditodajalcev. Grčija si na eni strani želi odpraviti marsikatero zavezo iz programa trojke, na drugi strani pa znižati nominalni dolg. Ta je v večinskem lastništvu MDS, ECB in držav članic EU. Ti si želijo, da bi bil dolg poplačan in status Grčije v evropskih integracijah nespremenjen. Niso pa pripravljeni popustiti na zavez o dolgoročni racionalizaciji ter optimizaciji gršega javnega sektorja ter izpeljave drugih strukturnih reform.
Grčija je eden najboljših primerov, ki potrjuje teorijo. Poleg zmožnosti po odplačevanju ceno za zadolževanje določa tudi sama želja. V primeru, da bi si grško politično vodstvo želelo odplačevati dolg, bi bila cena za desetletno zadolževanje med 2,7 in 3 odstotki. V tem trenutku pa država nima dostopa do finančnih trgov in je donosnost že izdanih desetletnih obveznic pri 12,7 odstotka.

A za Grčijo se čas izteka, ker je državna zakladnica iz dneva v dan bolj prazna. Tudi banke pokonci drži samo še ECB z mehanizmi izredne likvidnostne pomoči (ELA). V tem trenutku še ni jasnega zagotovila, da je sploh mogoče priti do kompromisa. V primeru, da do dogovora ne bo prišlo, bo Grčija enostransko razglasila bankrot in ponovno vpeljala svojo valuto.

Napoved končnega rezultata ob binarni možnosti (DA/NE) je za finančni trg sila nehvaležna. Racionalno bi bilo pričakovati, da bodo dosegli dogovor, ki bo dodobra pomiril širšo regijo in Grčiji omogočil normalno nadaljevanje gospodarskega okrevanja, a nekaj najbolj kompleksnega je razumeti balkansko misel. Tako bi lahko duh »balkanskega nesmisla« v grški preobleki po 25 letih spet pobegnil iz steklenice.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Z ukrepom je ECB na kratki rok razveselila predvsem investitorje v državne obveznice, katerih cena se je zvišala v povprečju za slabe 4 odstotke. Navdušila je tudi državne zakladnike, saj lahko zdaj dolg izdajajo po zgodovinsko najnižjih obrestnih merah. Mogoče je pričakovati, da bo njihovo delo dokaj preprosto vsaj še letos. Tako bo tudi obremenitev državnih proračunov iz naslova odplačila obresti občutno nižja.

Imamo na drugi strani tudi nezadovoljneže. Z izjemno stimulativno monetarno politiko namreč varčevalci v Nemčiji in v drugih bolj varnih državah že leta dobivajo izjemno nizke obrestne mere za svoje depozite. še več, vse več bank uvaja negativne obresti. Torej je treba plačevati za držanje denarja na banki. Ta ukrep je še dodatno znižal zahtevano donosnost najvarnejših državnih obveznic. Tako Nemčija že služi z izdajanjem dolga z ročnostjo manj kot sedem let. To pa dela sive lase vsem investitorjem v Evropske obveznice.

A nimajo vsi državljani evroobmočja enakih skrbi. Pogoja za dostop do pomoči ECB sta, da ima država prvovrstno bonitetno oceno oziroma sledi zavezam iz programa pomoči. Nova grška vlada se je odločila, da bo enostransko začela naslavljati vprašanje svojega dolga. Posledica je bila, da so njihove banke doživele pravi »tek na banke« in se masa depozitov iz dneva v dan manjša. Edino kar državo še drži v evroobmočju je dostop do izrednih posojil pri ECB ter nekaj milijonov rezerv v državni zakladnici. A čas se izteka in v tednu po Veliki noči bo prišel za Grčijo trenutek resnice in odločitev, ali bodo ostali v evroobmočju, ali bodo imeli recesijo še naslednjih pet let.

Na drugi strani pa ima guvernerka ameriške centralne banke Jenet Yellen vse več težah pri ohranjanju nizkih obrestnih mer. Ameriško gospodarstvo že nekaj časa deluje zelo dobro. Stopnja brezposelnosti je že tako nizka, da je zaradi preprečevanja prihodnjih težav treba monetarno politiko malo bolj zaostriti. A na drugi strani bi dvig še dodatno okrepil ameriški dolar, kar pa verjetno ni v interesu. Kljub temu pa bi bil prvi dvig obrestnih mer lahko prvi znak konca plimovanja.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj