Zahod ponovno niza uspehe na Vzhodu

še prej moramo poznati dejstvo, da je bila neustrezna mlečna formula lokalnih proizvajalcev. Potrošniki so posledično začeli kupovati mlečno formulo zahodnih podjetij. To potrdijo rezultati francoskega podjetja Danone. Njihova mlečna formula je na letnem nivoju zabeležila rast v višini 17 odstotkov, kar je za trenutne razmere, v katerih se nahaja Danone, odličen rezultat.  Danone je tako v prvem četrtletju letošnjega leta zabeležil rast prodaje v višini 5,6 odstotka. Rast prihodkov v višini 16,6 odstotka pa so zabeležili trgi v razvoju. Odlično jim gre tudi v ZDA in Kanadi, kjer so prihodki zrasli v višini 8,5 odstotka. Negativno rast pa je prispevala EU, prihodki so upadli za 5,1 odstotka. Ti podatki kažejo tudi realno stanje svetovnih ekonomij. Vidimo, da se EU še naprej krči, preostali deli sveta pa se premika naprej. K temu krčenju bo seveda še dodatno prispeval tudi Danone, ki je že napovedal manjšanje delovne sile na stari celini.

Vrnimo se k mlečni formuli podjetja Danone, ki na trgih v razvoju beleži odlične rezultate. Ta produkt je namreč reprezentativni dokaz, kaj se dogaja na teh trgih. Potrošniki tudi zaradi različnih škandalov vedno manj zaupajo lokalnim proizvajalcem in se obračajo po zahodnih blagovnih znamkah. Te so v povprečju precej dražje, vendar hkrati tudi bolj kakovostne. Če dodamo še njihovo znanje trženja, lahko zaključimo, da imajo zahodna podjetja lepo perspektivo na trgih v razvoju. Pri podjetjih, ki so se pravočasno usmerila na trge v razvoju, lahko hitro preberemo, da so njihovi trenutni rezultati na teh trgih odlični.

Trend, ki se je razvil v zadnjih letih, ima izredno lepo prihodnost. Zahodna potrošniška podjetja, ki so se pravočasno preusmerila, bodo še naprej imela lepe rezultate. Ne smemo pa spregledati niti lokalnih podjetij, ki pa so šele v fazi nastajanja. Tudi tu lahko pričakujemo zgodbe o uspehu.
 

David Zorman, KD Skladi

Staranje prebivalstva, višanje kakovosti življenja in predvsem potrošnja na razvijajočih se trgih so trendi, odporni na krizo.
Preberite zgodbo sklada KD Vitalnost …

Kitajska 2.0

Vedno težje sprejemamo »novo resničnost«, da je obdobje dvomestnih stopenj gospodarske rasti na Kitajskem za nami in da je pred to drugo največjo svetovno ekonomijo obdobje prestrukturiranja obstoječega modela gospodarske rasti ter posledično tudi nižjih stopenj rasti BDP. V preteklosti sta bili glavni sili ekspanzije obilica poceni delovne sile in ogromne (državne) investicije, oba dejavnika pa sta danes v bistveno drugačnem položaju kot pred desetimi leti. Na začetku tisočletja so se prebivalci s podeželja z željo po svetlejši prihodnosti množično priseljevali v hitro rastoča mesta in s tem tovarnam zagotavljali obilico poceni delovne sile, ki je množično izdelovala nizkocenovne proizvode, namenjene izvozu. Vprašanja o socialni varnosti, zdravstvenem zavarovanju, delovnih pogojih in še čem niso bila pomembna. Množica ljudi, ki se je vsak dan valila proti industrializirani vzhodni obali, je delodajalcem omogočila, da so se »nezadovoljnim« delavcem hitro in brez težav zahvalili za sodelovanje. Vzporedno z urbanizacijo je kitajska centralna oblast pospešeno investirala v gradnjo potrebne infrastrukture, od prebivališč do cest, vodovodov, električnih napeljav itd.

Danes so stvari nekoliko drugačne. Stopnja priseljevanja v mesta je že pred leti dosegla vrh in je začela postopoma upadati. To še ne pomeni, da se ljudje ne selijo več v mesta, pomembno je, da jih je vedno manj, s čimer delodajalci postopoma izgubljajo pogajalsko moč. Najbolj nazorno se ta nova dinamika na trgu dela odraža v rasti plač, ki na Kitajskem že nekaj časa rastejo tudi do 20 in več odstotkov na leto. Poleg tega vedno več delavcev zahteva socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje zase in za družinske člane, oboje skupaj pa se odraža v občutnem dvigu stroška dela, kar se odraža tudi že na maržah kitajskih podjetij. Posledica tega je vedno večja selitev proizvodnje v države jugovzhodne Azije, kjer so stroški dela (še vedno) nižji, kitajska podjetja pa se bodo morala preusmeriti v proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Izkušnje v španiji, na Irskem in tudi pri nas nam nazorno kažejo posledice prekomernega »metanja denarja v beton in železo«. Vsem tem državam je skupno, da je k visoki (umetni!) gospodarski rasti v preteklosti največ prispeval razcvet gradbenega sektorja, dodatno spodbujen s poceni bančnimi posojili. Investicije v infrastrukturo morajo slediti ravni produktivnosti delovne sile, saj lahko le v tem primeru pričakujemo ustrezno visoke donosnosti investicij, ki pokrijejo strošek financiranja. Gradnja nove prometne infrastrukture je smiselna le v primeru, da se z novo infrastrukturo odpravijo ozka grla in tako povečajo pretočnost tako blaga kot tudi delovno sile. V nasprotnem primeru množična gradnja nepremičnin hitro vodi v rušenje tržnega ravnotežja, kjer ponudba močno presega povpraševanje, gradbena podjetja padajo kot muhe, banke pa ostajajo z ogromno slabimi posojili, ki jih na koncu naprtijo davkoplačevalcem. Ravno tega scenarija se bojijo na Kitajskem, kjer se že dalj časa soočajo z grožnjo poka nepremičninskega balona. Državna bilanca bi jim sicer omogočala dodatno financiranje gradbenih projektov, s katerimi bi na kratek rok stimulirali gospodarsko rast in tako zadovoljili apetite kapitalskih trgov, vendar, kakor danes kaže, tega (na srečo?) ne bodo storili. Kitajska se je odločila, da bo del kratkoročne gospodarske rasti žrtvovala za bolj stabilno prihodnost. Čas bo pokazal, ali jim bo uspelo.

Sašo šmigić, KD Skladi

Sklad KD Indija-Kitajska zajema velikana na vzhodu, ključna za razvoj sveta. S pomočjo sklada spoznajte zgodbo rasti.

Slovenija izdala zakladne menice – luč na koncu tunela?

Nova vlada je v prvih mesecih z nespretnim komuniciranjem s slovenskimi in tujimi mediji ter medlo predstavitvijo ukrepov povzročila negotovost na mednarodnih finančnih trgih, kar je ceno slovenskega dolga, merjenega v zahtevani letni donosnosti, pognalo v nebo. »Slovenija ni Ciper in lahko sama reši svoje težave«, je bilo skoncentrirano sporočilo vlade, ki so mu pritrdili tudi OECD, evropska komisija in določeni tuji analitiki. Z njim se načeloma lahko strinjamo, vendar pa lahko hitro postanemo naslednja država, ki bo prisiljena zaprositi za pomoč, če ukrepi ne bodo jasni in učinkoviti. Visok zahtevan donos na državne obveznice je sam po sebi dovolj, da državi prepreči dostop do finančnih trgov in povzroči, da se ne more refinancirati. Zato sta bila sporočilo premierke Alenke Bratušek, da bo načrt reševanja bančnega sistema pripravljen v enem mesecu, in zagotovilo, da bo vlada prodala dve podjetji v državni lasti, iz česar niso izključili bank, sprejeti pozitivno, kar se je kazalo tudi na trgu državnih obveznic.

Razmere v ekonomiji niso rožnate in to priznava tudi zadnje poročilo Mednarodnega denarnega sklada, ki nam napoveduje 6,9-odstoten javnofinančni primanjkljaj, že znana pa je napoved evropske komisije,  da se bo gospodarska aktivnost v Sloveniji letos skrčila za dva odstotka. Banke potrebujejo dokapitalizacijo, trem največjim slovenskim bankam je bonitetna agencija Moody’s predvsem na podlagi dodatnih potreb po kapitalu znižala bonitetne ocene v letošnjem letu, delež slabih kreditov pa se povečuje. Glede na Poročilo o stabilnosti slovenskega bančnega sistema z decembra 2012, ki ga objavlja Banka Slovenije, je kakovost kreditnega portfelja najmanj ugodna pri velikih bankah v domači lasti.

Interes vlagateljev je v zadnji izdaji presegel prvotno predvideno velikost 500 milijonov evrov, kar je vsekakor pozitivno znamenje, nekoliko manj pozitiven pa je podatek, da so velik del vpisa ponovno zagotovile slovenske banke. Slovenija se torej v veliki meri financira s sredstvi bank v državni lasti. Mednarodni denarni sklad v poročilu World Economic Outlook navaja, da se Slovenija uvršča med države, v katerih imajo banke v rokah pomemben delež državnega dolga (več kot deset odstotkov). Med izbranimi državami, ki jih navaja mednarodni denarni sklad, nas po deležu, ki ga v sredstvih bančnega sistema v državi predstavlja državni dolg, presegajo zgolj Japonska, Češka in Italija.

Samo dejstvo, da banke v svojih bilancah držijo državne vrednostne papirje, nikakor ni sporno, s programom LTRO jih je k temu spodbudila tudi Evropska centralna banka. Težave pa nastanejo, ko večji del vpisa izdaj novega dolga izvajajo banke v državi, te banke pa so v težavah. Je interes tujcev zadosten, da nadomesti potencialno manjše financiranje od slovenskih bank? Vse je odvisno od njihove ocene razmer v državi ter pripravljenosti in sposobnosti nove vlade, da uresniči potrebne ukrepe.

Petra Lesjak, CFA, pomočnica direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja dobro poučenih vlagateljev

Konec je sveta, kot ga poznamo

Vsaj tako je razvidno iz dogajanja na finančnih trgih, saj je cena desetletne obveznice Italije 4,3, španije 4,7 in Slovenije 6,4 odstotka. Drugačen je tudi odziv tujih investitorjev do Slovenije. Ta je bistveno bolj močan, negativen in osnovan na realnih podatkih.

Bistvo težav v Sloveniji je problem v bančnem sektorju, kar je posledica negospodarnega investiranja iz časov lahko dostopnega in poceni denarja. Državo bi lahko opisali kot bolnika s težkim srčnim popuščanjem. Zaradi odlašanja z milejšimi ukrepi smo pripeljali pacienta do točke, kjer je bila zamenjava srca neizogibna. No, vsaj za tiste iz medicinske stroke. A na žalost v družbenem odločanju niso vsi vešči osnov medicine, zato se je (in se še) zapleta že pri enotni diagnozi.

Kljub vsemu smo v Sloveniji videli poizkus implementacije drugačne ekonomske politike, ki je postopoma bolj ali manj uspešno pripeljal pacienta do operacijske mize. Začel se je tudi izvajati operativni poseg. A kaj, ko logika v naši državi odpove. V trenutku, ko je kirurg vzel staro srce iz pacienta in se je pripravljal za vstavitev zdravega, smo se odločili zamenjati vso zdravniško ekipo z vsemi ključnimi posamezniki.

Usoda bolnika je tako v milosti in nemilosti nove ekipe, ki nima več časa za razmislek in mora v dobro pacienta reagirati v »preblisku« in bolj na podlagi intuicije. A kot je v odlični knjigi Preblisk zapisal Malcolm Gladwell, je to lahko tako izjemno dober kot tudi slab način odločanja. Odvisno predvsem od izkušenj in poznavanja osnov odločevalca.

A glede na zadnje pojavljanje slovenskih voditeljev v domačih in svetovnih medijih bi lahko bilo slabo znamenje dejstvo, da nam je slovenskim investitorjem skoraj pregorel telefon. Tuje investitorje je namreč resno začela zanimati situacija v naši državi. Sprošča se taka energija, da so začele vse večje investicijske hiše pokrivati dogajanje v Sloveniji.

Glede na omenjeno lahko pričakujemo, da se je slovenski politiki močno zmanjšal manevrski prostor ter ne sme več razlikovati med notranjo in zunanjo politiko. Notranje je postalo globalno. Edino, kar lahko prepreči vstop Slovenije v uradni paket pomoči, je samo še izvajanje podrobno izdelanega načrta privatizacije, sanacije bank, razdolževanja gospodarstva, optimizacije javne uprave in izboljšanja konkurenčnosti. Argument, da znamo in zmoremo, v tem svetu ni več kredibilen.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Ali so moji depoziti varni?

Vzrok lahko najdemo predvsem v nepričakovani potezi Evropske unije. Ta je namreč zahtevala, da del bremena pri reševanju ciprskih finančnih težav nosijo tudi varčevalci v ciprskih bankah. Po več kot tedenskem usklajevanju in zmedi med Ciprom in EU so sprejeli ukrep, ki predvsem ne povzroča panike med širšim delom prebivalstva tako na Cipru, kot tudi drugod po svetu. Za vse depozite do 100.000 evrov na Cipru namreč jamči Evropska unija, za višje zneske pa bo izguba lahko kar precejšnja. Druga največja banka namreč zapira svoja vrata, kar lahko za ljudi, ki so imeli na banki več kot 100.000 evrov pomeni, da bodo izgubili tudi do 40 odstotkov svojih depozitov. Ciper je v pri vseh evropskih težavah vseeno osamljen primer. Sredstva njihovega bančnega sektorja namreč predstavljajo več kot 7-kratnik BDP, kar je v primerjavi s Slovenijo bistvena razlika, saj pri nas bančni sektor predstavlja 1,4-kratnik BDP. Prav ta razlika drži verjetnost za podoben scenarij v Sloveniji na minimalnih odstotkih.

Ciprska zgodba je lep primer, kakšni so trenutni trendi, ki se razvijajo zadnjih nekaj let, še močnejši pa so postali v zadnjem obdobju. Kje imeti denar v prihodnjih letih in kaj dejansko predstavlja varnost? Ali je to depozit ali podjetje, ki prodaja svoje proizvode na globalni ravni? Ljudje po svetu tako ponovno selijo svoje prihranke v naložbe, ki prinašajo donose. Obrestne mere v zahodnem svetu so na zgodovinsko najnižjih nivojih, znižujejo pa se tudi pri nas. Na drugi strani imamo obveznice in nekatere delnice, ki dosegajo najvišje nivoje v svoji zgodovini. Predvsem je izredno aktualna zgodba podjetij, ki imajo globalne proizvode in/ali so osredotočeni zlasti na ameriško ekonomijo. Predvsem ZDA, ki so se na krizo odzvale prve, zdaj žanjejo sadove zahtevnih odločitev v preteklosti. Njihova ekonomija je na poti okrevanja, brezposelnost se znižuje, obeti ostajajo dobri. Trenutno so vlečni konj vsega sveta.

Pozitivni trendi pa se odvijajo tudi na strani potrošnje, predvsem na trgih v razvoju. Za primer lahko izpostavimo špansko podjetje Inditex, njihova najbolj znana blagovna znamka je Zara. španski delniški trg namreč preživlja zahtevne čase, delnice Inditexa pa dosegajo svoje najvišje vrednosti v zgodovini in so v zadnjih treh letih zrasle za skoraj 150 odstotkov ali približno 30 odstotkov na leto. Podobno zgodbo najdemo tudi pri preostalih primerljivih svetovnih podjetjih, ki so osredotočena na potrošnjo in imajo globalni poslovni model.

Vidimo, da najbolj varne naložbe ponovno postajajo najboljša svetovna podjetja. Ta so zmožna preživeti še tako burne čase, njihovi proizvodi se bodo prodajali ne glede na vse. Resda jim lahko bilanca vedno zaniha, vendar se bodo pobrala, razvila nove poslovne modele in živela naprej. So živi organizmi, medtem ko postajajo naložbe s fiksnimi donosi precej manj zanimive. 

David Zorman, KD Skladi d.o.o.

Najboljša svetovna podjetja iz sektorja potrošnje, kot sta Zara in H&M, so vključena v sklad KD Vitalnost

Evropski Telekomi – dinozavri ali feniksi?

Večina evropskih telekomov je postala žrtev ujetosti v evropski trg telefonije, ki zaradi finančne krize, katera duši predvsem t. i. periferno Evropo oziroma južne države Evrope, beleži upad prihodkov in s tem tudi dobičkov. Na drugi strani relativna visoka zadolženost zadnji dve leti pritiska na izplačila dividend, ki se zmanjšujejo oziroma so bila v nekaterih primerih ukinjena. Če vemo, da so že pred tem telekomi rasli relativno počasi in bili zanimivi predvsem za vlagatelje, ki iščejo večjo varnost in višje dividende, je nevihta popolna. Zaradi padajočih donosov vidimo vse več vlagateljev, ki se želijo znebiti delnic telekomov, saj se je mednje razširilo prepričanje, da so dinozavri, na poti izumrtja. Tudi visoka rast uporabe pametnih telefonov se je pokazala kot dvorezen meč, saj je od telekomov zahtevala velike investicije v širitev omrežij, smetano pa so pri tem pobrali proizvajalci pametnih telefonov, kot sta Apple in Samsung.

Posledično so evropski telekomi zadnje čase začeli pritiskati na EU in evropsko komisijo, da bi odpravili ovire za čezmejno povezovanje telekomov znotraj EU. Po domače povedano želijo, da evropski trg postane resnično enoten, se pravi, da se odpravi nacionalne omejitve in da se povezave med telekomi preučuje z vidika tržnega deleža na evropskem in ne samo na nacionalnem trgu. Odprava teh omejitev bi prinesla ogromne prihranke predvsem pri investicijah v omrežja, saj so sedaj operaterji v želji po širitvi gradili nova nacionalna omrežja, ki pa pogosto niso dovolj izkoriščena. Povezovanje bi prineslo milijardne prihranke pri racionalizaciji poslovanja, po drugi strani pa bi ponudbo za uporabnike poenostavilo in naredilo dostopnejšo, saj danes naročnik enega nacionalnega telekoma plača v sosednji državi precej višjo tarifo kot doma.

Evropska komisija ni zavrnila te ideje, je pa nakazala, da bo proces kakršnekoli spremembe počasen ter da bo treba dokazati, da spremembe prinašajo pozitivne rezultate uporabnikom. Zato lahko pričakujemo, da se bo proces vlekel naslednjih nekaj let, a vsaka pozitivna informacija, ki bo kazala na dovoljeno čezmejno povezovanje, bo lahko imela močan vpliv na cene delnic telekomov, saj so vrednotenja zelo nizka in bistveno nižja, kot so vrednoteni telekomi v ZDA, kjer enotni trg deluje že skoraj 10 let. V 80-ih letih so v ZDA monopolni trg razbili na posamezne regionalne ponudnike telefonije, kasneje pa ugotovili, da to ne deluje, in v začetku 2.000-ih spet dovolili združevanje regionalnih ponudnikov. Verjamem, da tudi EU premore dovolj modrosti, da bo s spremembo zakonodaje omogočila enakopravno tekmo z drugimi globalnimi telekomi. To bo povzročilo, da bodo vstali kot feniks in nagradili potrpežljive vlagatelje z nadpovprečnimi donosi.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja, KD Skladi

Pobliže spoznajte sklad KD Tehnologija in ugotovite, kako lahko z njim spregovorite v jeziku tehnologije.

Slovenija – ni tako slabo kot na Cipru

Petra Lesjak iz KD Skladov v javljanju iz Slovenije za ugledni medij Financial Times ne verjame v tako črni scenarij. A hkrati meni, da ima nova vlada pred seboj številne izzive, kako zmanjšati stopnjo javnega dolga, stabilizirati javne finance in restrukturirati banke ter izvesti prioritetne reforme.

Več o Petrinem razmišljanju o dogajanju na slovenskem parketu si preberite v članku.

Bo Kurdom uspelo z nafto »kupiti« lastno državo?

Seveda kaj takega ne bo mogoče brez izdatne podpore “zahodnih zaveznikov”, katerih interesi ne izhajajo iz empatije do tega v zgodovini pogosto trpinčenega naroda, ampak predvsem iz velikega naravnega bogastva, ki leži pod njihovimi nogami.

Začetki neodvisnosti so se pojavili kmalu po koncu prve zalivske vojne z umikom iraških vojaških sil s severa Iraka. Leta 1992 je Iraški Kurdistan postal tudi samostojna entiteta znotraj Iraka z lastno lokalno vlado in parlamentom. Kmalu zatem so sledili prvi obiski »najpogumnejših« naftnih podjetij. Navzočnost energetskih podjetij se je izdatno povečala po padcu Huseinovega režima leta 2003. Od tedaj se za pravice za iskanje nafte na območju severnega Iraka potegujejo domala vsi svetovni naftni velikani. Razlog za tako veliko zanimanje je dokaj enostaven. Kurdistan naj bi imel še zadnje neodkrite in lahko dostopne rezerve surove nafte in zemeljskega plina na tem koncu sveta. Tu ni treba vrtati globoko pod morskim dnom (Brazilija) ali v ledenem arktičnem mrazu (Rusija, Arktika), kar znatno vpliva na dobičkonosnost projektov.

Dodatna privlačnost kurdske nafte je v tipu pogodb med naftnimi podjetji in lastnikom naravnih virov, državo.
Večina obstoječih pogodb na teritoriju južnega Iraka, Sirije itd. prinaša naftnim podjetjem zgolj fiksno nadomestilo na sodček načrpane nafte (največkrat med petimi in desetimi dolarji na sodček), preostalo pa se steče v državno blagajno. Zahodna naftna podjetja so vstopila v tovrstne posle predvsem zaradi velike mere predvidljivosti načrpanih količin. Poleg tega je razvoj tehnologije znanstvenikom danes omogočil, da lahko z veliko mero verjetnosti ocenijo količino potencialnih zalog nafte in zemeljskega plina na obstoječih najdiščih, tako da so tovrstni posli kljub nizkim maržam dolgoročno še vedno zelo donosni. V nasprotju s fiksnimi maržami lokalna kurdska oblast v severnem Iraku zahodnim naftnim podjetjem ponuja delitev dobička, s čimer se privlačnost »kurdske nafte« še dodatno poveča, in ravno to je kamen spotike med Kurdi ter centralno iraško oblastjo. Trenutno Bagdad prepoveduje kakršen koli izvoz kurdske nafte, ki se lahko tako steka (po nižjih cenah) zgolj v nacionalno naftovodno omrežje, tujim naftnim podjetjem pa je v primeru delovanja v Kurdistanu zagrozil z odvzemom licenc na poljih v južnem delu države. Glede na to, da tovrstna ureditev zagotovo ni vzdržna in da iraška politika do sedaj Kurdom (in naftnim velikanom) ni bila zmožna ponuditi ustrezne alternative, postaja odcepitev severnega Kurdistana z vsakim dnem vse bolj verjeten scenarij. 

Sašo šmigić, upravitelj, KD Skladi

S skladom
KD Surovine in energija, eno izmed zgodb iz pestre zbirke, pristopite na prihodkovno stran zgodbe rastočega trga energentov. 

Nižanje bonitetnih ocen bankam se nadaljuje – Moody’s nižal oceno dveh bank

Po bonitetnih ocenah se tri največje slovenske banke, čeprav pri Moodysu bonitetne ocene NKBM januarja niso znižali, nahajajo globoko v tako imenovanem špekulativnem razredu, napovedi pa so negativne.

Poglavitni vzrok za znižanje bonitetne ocene NLB je bilo predvsem predvidevanje bonitetne agencije, da bo za ohranjanje kapitalske ustreznosti banke skladno z zahtevami Evrope potrebna ponovna dokapitalizacija.  Čeprav je država banko lani dokapitalizirala, je izguba 273 milijonov evrov povzročila ponoven padec pod zahtevan količnik kapitala. Moody’s pričakuje izgubo banke tudi letos. Pri tem je zanimiva njihova trditev, da je že tako nizka bonitetna ocena resnično dva razreda nad tem, kar bi bilo primerno, zgolj zato, ker menijo, da obstaja velika verjetnost pomoči v obliki državne dokapitalizacije.

V nasprotju z NLB Moody’s Abanki na podlagi delnega državnega lastništva, pomembnega tržnega deleža in državnega zagotavljanja likvidnosti priznava le en razred pribitka k bonitetni oceni, ki bi jo drugače ocenil za primerno. Kot najpomembnejši vzrok za znižanje bonitetne ocene naše tretje največje banke so v svojem poročilu navedli neuspelo 50-milijonsko dokapitalizacijo in izgubo, ki ogroža že tako šibko kapitalsko pozicijo te banke.

Je pa bonitetna agencija Moody’s bonitetno oceno Slovenije ohranila na ravni BAA2 – v nasprotju z agencijo Standard & Poor’s (S&P), ki je 12. februarja znižala bonitetno oceno Slovenije za en razred, in sicer na A-/A-2 s stabilnimi obeti. Napovedi za Moodysovo bonitetno oceno so, kot navaja agencija v svoji letni kreditni oceni, objavljeni 20. februarja, negativne prav zaradi slabih razmer v bančnem sistemu in razburkanega političnega okolja. Pri tem ne moremo zanemariti negativnih napovedi agencije, ki po 2,3-odstotnem znižanju gospodarske rasti v Sloveniji, tako kot Umar, pričakuje ponovno bistveno zmanjšanje gospodarske aktivnosti leta2013 (- 1,3 odstotka, napoved evropske komisije pa je še bolj negativna z -2 odstotka) in povečanje zadolženosti.

V zadnjem poročilu Banke Slovenije o poslovanju bank v zadnjem letu navajajo, da se je bilančna vsota slovenskih bank znižala za 3,1 milijarde evrov, bančni sistem kot celota je posloval s 664 milijoni evrov izgube, v minusu pa je že tretje zaporedno leto. Kapital slovenskih bank se je lani, kljub dokapitalizacijam in izvedenim ukrepom (odkupom podrejenih obveznic in manjšanju operativnih stroškov), prav zaradi izgub znižal za 107 milijonov evrov.  Po tem ko je S&P kot vzrok za znižanje bonitetne ocene navedel razmere v bančnem sistemu in strošek štirih milijard evrov, potrebnih za rešitev stanja, je Moody’s v svojem poročilu slovenski finančni sistem opredelil kot največje tveganje države. Ob tovrstnem dogajanju bosta imela novi guverner Banke Slovenije in finančni minister polne roke dela.

Petra Lesjak, CFA, pomočnica direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja dobro poučenih vlagateljev, KD Skladi

 

Že veste, kaj je finančna represija?

Nadaljnja znižanja obrestne mere bodo odvisna od dogajanja v realni ekonomiji v prihodnjih mesecih, saj vprašalniki o pričakovani ekonomski aktivnosti kažejo na vse več optimizma v Evropi. Pozitivna pričakovanja na eni strani kljub recesijskemu stanju evropskih ekonomij na drugi strani še ne upravičujejo znižanja.

Trenutno smo v okolju stabilne inflacije, ki je glede na srednjeročne napovedi bolj na spodnji meji razpona želje ECB (ciljna inflacija pri malo manj kot dveh odstotkih). Bančne inštitucije pa počasi predčasno vračajo triletna posojila, kar spet kaže na stabilizacijo na medbančnem trgu in zmanjšuje argumente tistih, ki govorijo o neomejenem tiskanju denarja in s tem napeljujejo na inflacijo, znano iz časov nekdanje Jugoslavije.

Vse to pa je znamenje, da centralne banke uspešno vodijo politiko tako imenovane »finančne represije«. Za doseganje zniževanja dolga v BDP morajo poleg centralnih bank tudi številne druge institucije sodelovati in izvajati ustrezne ukrepe. Državne blagajne morajo imeti nizek primanjkljaj, še bolje presežek. Državna zakladnica mora izdajati obveznice s čim daljšo ročnostjo. Na drugi strani pa morajo biti kupci motivirani za njihov nakup. To se trenutno dogaja v okviru spremembe zakonodaje, ki jo poznamo pod imenom »Solvency II« za zavarovalnice in »Basel III«, ki dajeta bistveno prednost naložbam v državne papirje, od katerih pa trenutno vsi v povprečju prinašajo realno negativne donose.

Za stabilizacijo določenih trgov, ki po definiciji niso zaželeni, centralne banke uporabljajo bodisi termina, kot je »usmerjanje kapitala«, ki ga FED uporablja za kupovanje nepremičninskih obveznic, oziroma »napačno razporejen kapital«, ki ga uporablja ECB za nakup obveznic robnih evropskih držav.

Vsi ti ukrepi vodijo v sanacijo javnih financ in okolja, kjer se zaradi realno nizkih donosov stimulira investiranje v bolj tvegane naložbe. To pa pomeni v prihodnosti več kapitala, namenjenega v delniške naložbe, in v končni fazi tudi za podjetja. Tako cenejši dostop do kapitala omogoča večje razvojne možnosti, kar pa bo oživilo gospodarsko rast v depresivni Evropi.

Seveda smo države ljudje in stvari niso tako enostavne, saj lahko že ena napačna politična odločitev zavleče izpeljavo zgoraj opisanega in s tem poveča stroške, ki jih moramo državljani plačati. Nekaj takega smo videli na primeru Italije in nejasno izražene volje državljanov, ki vodi v politično negotovost in možnost novih predčasnih volitev.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi