»Nova« nafta je začela pritekati iz naftnih polj, ki se raztezajo od Severne Dakote vse do Južnega Teksasa, in je do neke mere poskrbela, da je kljub nekaterim šokom z oskrbo, ki so se lani pripetili na Bližnjem Vzhodu in v Latinski Ameriki, globalno ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem ostalo dokaj uravnoteženo. Kljub rekordni rasti proizvodnje večina analitikov meni, da rast ameriške naftne industrije ne bo povzročila padca cen. Naftna renesansa v Severni Ameriki (tudi Kanada je lani zabeležila 7-odstotno rast proizvodnje) je namreč nastopila ravno v trenutku, ko se nekatere večje »stare« izvoznice, kot sta Venezuela in Nigerija, soočajo s padajočimi rezervami in upadom proizvodnje. ZDA še vedno ostajajo največja svetovna uvoznica surove nafte, vendar je zaradi rastoče domače proizvodnje uvozijo manj kot kadarkoli v zadnjih 30. letih. Del tradicionalne svetovne proizvodnje, ki je bila še do nedavna rezervirana za ZDA, se lahko zdaj preusmeri na druge nafte lačne trge Azije in Latinske Amerike. Rast proizvodnje v ZDA torej do določene mere nevtralizira upad proizvodnje v nekaterih delih sveta, trgi ostajajo v ravnotežju, to pa se odraža v relativni stabilnosti cen.

Poleg tega ima vnovični razcvet naftne industrije v ZDA pozitiven vpliv na širše gospodarstvo. V prvi meri na celotno industrijo, ki dobavlja proizvode in storitve naftnim podjetjem. Poleg tega si lahko v ZDA koristi obetajo vsi, ki so vpleteni v gradnjo infrastrukture za transport nafte in zemeljskega plina na račun poceni domačega plina že danes žanje sadove ameriška kemična industrija.

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja

S skladom KD Surovine in energija pristopite na prihodkovno stran zgodbe rastočega trga energentov.

Kljub temu se poraja vprašanje. Čemu tako dogajanje, če smo še vedno priče izjemno slabemu makroekonomskemu stanju številnih držav. Odgovor je v bistvu zelo enostaven. V našem sistemu je centralna banka tista, ki lahko s svojo močjo in vplivom zabriše povezavo med realnim in finančnim trgom. Seveda vse do trenutka, ko se na obzorju pojavi sprememba. Kar se lahko na prvo žogo zdi zelo pozitivno za realno ekonomijo, je lahko slabo za finančni svet. Tako je indeks S&P/Case-Shiller, ki meri cene nepremičnin v 20 ameriških metropolah, zrastel kar za slabih 11 odstotkov v zadnjem letu. Glede na to, da se je finančna kriza začela s pokom milnega mehurčka na ameriškem nepremičninskem trgu, bi zdaj pomislili na začetek boljšega časa in  normalizacijo razmer. Zato bi centralne banke začele postopoma umikati nestandardne ukrepe (kvantitativno popuščanje – QE) in začele dvigovati ključno obrestno mero. Omenjena misel pa je spodbudila investitorje v prodajo ameriških dolgoročnih državnih obveznic, saj so dolgoročne obveznice najbolj nehvaležna oblika v takšnem stanju trga.

Višje obrestne mere v Ameriki imajo vpliv tudi na dolžniške trge razvijajočih se držav. Glede na dejstvo, da so se nekatere države zadolževale že po realno negativni obrestni meri, je bila korekcija bolj ali manj pričakovana. Vseeno pa je v primerjavi z ameriškim trgom nihanje cen bolj izrazito, saj je trg manj likviden. še posebej ob primeru kakšne lokalne negativne zgodbe, kot smo ji priče v Turčiji. Hitro se namreč zgodi, da je trg v prostem padu.
Na drugi strani pa je Japonska, kjer je izjemno agresiven poseg v inflacijska pričakovanja dvignil dolgoročno obrestno mero. Ob japonskem dolgu, ki znaša 214 odstotkov BDP, to močno poveča strošek financiranja državnega proračuna. Zaradi tega se je verjetno spremenila tudi retorika japonske centralne banke, kar pa je bilo sila negativno za japonski delniški trg.

Nekaj takega lahko pričakujemo tudi v Ameriki, saj so potrebe ameriške vlade po svežem zadolževanju še vedno velike.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Strani finančnih medijev že nekaj časa polnijo predvsem optimistične novice. Ameriški delniški indeksi so dosegli rekordne vrednosti, mnogo delnic pa je na najvišjih nivojih v zgodovini. Celo japonski trg je doživel feniksov polet, saj je po 20. letih hibernacije v pol leta pridobil 75 odstotkov v lokalni valuti (jenih) oziroma skoraj 40 odstotkov v evrih. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da je indeks japonskega delniškega trga še vedno zgolj na 1/3 vrednosti iz konca 80. let. Optimizem ima temelje v pričakovanjih o nadaljevanju okrevanja svetovnega gospodarstva. Gospodarska rast je sicer nižja kot pred nekaj leti, a vseeno pozitivna, kar navdaja vlagatelje z upanjem na boljši jutri. Dobički korporacij so rekordni, prav tako so rekordne profitne marže, zato so tudi tečaji delnic upravičeno rekordni, mar ne?

Tokrat smo za oceno položaja, v katerem je ameriški delniški trg, uporabili primerjavo med gibanjem indeksa S&P in EBITDA na delnico. EBITDA  je dobiček pred davki, obrestmi, odpisi vrednosti in amortizacijo v zadnjih 10 letih. Lahko bi rekli, da predstavlja dobiček, iz katerega izločimo stroške financiranja in spreminjajočo se stopnjo davka ter seveda amortizacije, ki niha v skladu z investicijami. Trenutno je opazen vse večji razkorak med EBITDA in indeksom S&P, kar narekuje večjo previdnost pri investiranju v prihodnjih nekaj mesecih. 

Ne smemo odmisliti možnosti, da pride do popravka tečajev na borzah. Ne smemo pa vzeti tega popravka kot nekaj dramatičnega. To je normalen proces v rasti trgov in da priložnost zamudnikom, da vstopijo na trg, tistim bolj spretnim in veščim pa možnost za dodaten zaslužek. Sodeč po dogajanju v zadnjih nekaj letih spadajo slovenski vlagatelji večinoma v prvo skupino. Postavlja se torej vprašanje, ali bodo domači vlagatelji v pričakovanem poletnem zatišju oziroma popravku na trgih v večji meri internacionalizirali svoje portfelje?

Aleš Lokar, KD Skladi

A ravno letošnje leto se je odločitev o ohranitvi praznika 2. maja izkazala za dokaj neposrečeno. Na ta dan sta se zgodila dva dogodka, ki imata močan ekonomsko-finančni vpliv na našo državo.

Prvič, Evropska centralna banka (ECB) je sprejela odločitev in znižala ključno obrestno mero za nadaljnjih 25 bazičnih točk na 0,5 odstotka. Znižala je tudi zgornji prag, po katerem se lahko banke zadolžujejo pri ECB za kar 50 bazičnih točk na en odstotek. S tem standardnim ukrepom je še sprostila svojo monetarno politiko, ki še dodatno pomaga predvsem vsem bankam v težavah. 

Prav tako so napovedali tudi vpeljavo novih nestandardnih ukrepov. Zaradi lastnosti evropskega finančnega trga lahko majhna in srednja podjetja (SME) dostopajo do finančnih virov skoraj izključno prek bank. Te pa so zaradi krize v velikih težavah. Tako v lepem delu Evrope niso zmožne posojati. Nov ukrep bo namreč usmerjen ravno v oživitev financiranja, kar bi pomenilo oživitev gospodarske rasti in odpiranje novih delovnih mest. Sektor SME predstavlja največji del evropske ekonomije. Bolj podrobno predstavitev ukrepa lahko pričakujemo jeseni.

Drugič, Slovenija je na isti dan izdala dve obveznici v skupni vrednosti 3,5 milijarde dolarjev po ceni 4,95 odstotka za petletno in 6 odstotkov za desetletno ročnost. Razlogov, zakaj ravno na drugi dan praznika dela, je več. Najprej, Sloveniji ni uspelo izdati obveznic kljub velikemu interesu 30. aprila. Nepričakovano je namreč bonitetna hiša Moody’s znižala bonitetno oceno Sloveniji in s tem  presekala izdajo. Investitorji, polni delovnega elana in lačni donosa, niso imeli veliko potrpljenja čakati na tako širokogrudno ponudbo s strani naše države. še posebej ob dejstvu, da so bili po večini kupci ameriški investitorji, ki investirajo predvsem v zelo tvegane podjetniške in robne državne naložbe. Tam pa se zahtevani donosi gibljejo okoli 4,5 odstotka. Omenjeno bi lahko vodilo v lep zaslužek, če bo vlada izpeljala obljubljeno v nacionalnem reformnem programu.

Kljub dejstvu, da so bile številne domače institucije prikrajšane za vpis obveznic zaradi prazničnega dela, menim, da bi bilo smiselno dolgoročno več delati. Prav tako slovenske državne praznike uskladiti z globalnim koledarjem. Nove potencialne ukrepe s strani ECB pa usmeriti v razvoj zdravih vej slovenske ekonomije. Vse to bi narisalo nasmeh na obrazu investitorjem v slovenske državne papirje. Tako kot se je portugalskim davkoplačevalcem, ki so se navkljub bistveno večjim težavam na trgu zadolžili ceneje kot Slovenci.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Vedno težje sprejemamo »novo resničnost«, da je obdobje dvomestnih stopenj gospodarske rasti na Kitajskem za nami in da je pred to drugo največjo svetovno ekonomijo obdobje prestrukturiranja obstoječega modela gospodarske rasti ter posledično tudi nižjih stopenj rasti BDP. V preteklosti sta bili glavni sili ekspanzije obilica poceni delovne sile in ogromne (državne) investicije, oba dejavnika pa sta danes v bistveno drugačnem položaju kot pred desetimi leti. Na začetku tisočletja so se prebivalci s podeželja z željo po svetlejši prihodnosti množično priseljevali v hitro rastoča mesta in s tem tovarnam zagotavljali obilico poceni delovne sile, ki je množično izdelovala nizkocenovne proizvode, namenjene izvozu. Vprašanja o socialni varnosti, zdravstvenem zavarovanju, delovnih pogojih in še čem niso bila pomembna. Množica ljudi, ki se je vsak dan valila proti industrializirani vzhodni obali, je delodajalcem omogočila, da so se »nezadovoljnim« delavcem hitro in brez težav zahvalili za sodelovanje. Vzporedno z urbanizacijo je kitajska centralna oblast pospešeno investirala v gradnjo potrebne infrastrukture, od prebivališč do cest, vodovodov, električnih napeljav itd.

Danes so stvari nekoliko drugačne. Stopnja priseljevanja v mesta je že pred leti dosegla vrh in je začela postopoma upadati. To še ne pomeni, da se ljudje ne selijo več v mesta, pomembno je, da jih je vedno manj, s čimer delodajalci postopoma izgubljajo pogajalsko moč. Najbolj nazorno se ta nova dinamika na trgu dela odraža v rasti plač, ki na Kitajskem že nekaj časa rastejo tudi do 20 in več odstotkov na leto. Poleg tega vedno več delavcev zahteva socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje zase in za družinske člane, oboje skupaj pa se odraža v občutnem dvigu stroška dela, kar se odraža tudi že na maržah kitajskih podjetij. Posledica tega je vedno večja selitev proizvodnje v države jugovzhodne Azije, kjer so stroški dela (še vedno) nižji, kitajska podjetja pa se bodo morala preusmeriti v proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Izkušnje v španiji, na Irskem in tudi pri nas nam nazorno kažejo posledice prekomernega »metanja denarja v beton in železo«. Vsem tem državam je skupno, da je k visoki (umetni!) gospodarski rasti v preteklosti največ prispeval razcvet gradbenega sektorja, dodatno spodbujen s poceni bančnimi posojili. Investicije v infrastrukturo morajo slediti ravni produktivnosti delovne sile, saj lahko le v tem primeru pričakujemo ustrezno visoke donosnosti investicij, ki pokrijejo strošek financiranja. Gradnja nove prometne infrastrukture je smiselna le v primeru, da se z novo infrastrukturo odpravijo ozka grla in tako povečajo pretočnost tako blaga kot tudi delovno sile. V nasprotnem primeru množična gradnja nepremičnin hitro vodi v rušenje tržnega ravnotežja, kjer ponudba močno presega povpraševanje, gradbena podjetja padajo kot muhe, banke pa ostajajo z ogromno slabimi posojili, ki jih na koncu naprtijo davkoplačevalcem. Ravno tega scenarija se bojijo na Kitajskem, kjer se že dalj časa soočajo z grožnjo poka nepremičninskega balona. Državna bilanca bi jim sicer omogočala dodatno financiranje gradbenih projektov, s katerimi bi na kratek rok stimulirali gospodarsko rast in tako zadovoljili apetite kapitalskih trgov, vendar, kakor danes kaže, tega (na srečo?) ne bodo storili. Kitajska se je odločila, da bo del kratkoročne gospodarske rasti žrtvovala za bolj stabilno prihodnost. Čas bo pokazal, ali jim bo uspelo.

Sašo šmigić, KD Skladi

Sklad KD Indija-Kitajska zajema velikana na vzhodu, ključna za razvoj sveta. S pomočjo sklada spoznajte zgodbo rasti.