Grška drama

Vseeno pa je potrebno na pogajanja gledati nekoliko bolj konservativno, saj je prisotno veliko »zaigrane« drame. še vedno veliko pomeni tudi volja grškega ljudstva, ki skozi različne ankete kaže, da si ne želijo zapustiti Evropske unije. Okoli 70 odstotkov prebivalstva si želi kompromisa in okoli 50 odstotkov bi rajši sprejelo dogovor, kot pa da bi zapustili območje evra. V praksi bi zapustitev evrske skupine za Grke pomenila katastrofo, kar bi njihov standard še bolj znižalo. Kupna moč bi upadla in verjetno bi to ponovno pomenilo menjavo oblasti in nestabilnost v državi. Na daljši rok pa bi bila slika odvisna od sprejetih reform in programov. Ali bi bili ti taki, ki omogočajo državi napredek in so primerljivi z razvitimi državami ali pa so primerljivi z državami, kjer napredka ni. Grška drama pa posredno vpliva tudi na dogajanja drugje po svetu. Dražje zadolževanje v celotni Evropi in nižje cene delnic na evropskih borzah so v veliki meri posledica trenutne negotovosti. Pomemben pa je tudi čas, ki ga evropski voditelji namenjajo reševanju. Ta čas, glede na težave, ki jih imajo tudi preostale evropske države, predstavlja ogromen oportunitetni finančni vložek. Če bi ta čas in energijo usmerili v preostale težave, bi Evropa lahko bila bolj primerljiva ZDA. Tam je brezposelnost rekordno nizka, makroekonomski kazalci so izredno optimistični, delniški trgi precej višje kot leta 2008, valuta je močna. Glavna tema pogovorov ostaja dvig obrestnih mer, ki je vse bolj verjeten v septembru. Po štirih letih si je ameriška ekonomija toliko opomogla, da se bomo končno premaknili iz ničelne obrestne mere. Če pogledamo zgodovinsko, kaj se je dogajalo z delnicami na ameriški borzi pred prvim dvigom obrestnih mer in po njem, vidimo, da je slika zelo optimistična. Leto dni pred prvim dvigom, takih primerov je od leta 1954 kar devet, so delnice v povprečju pridobile nekaj več kot 20 odstotkov. Po prvem dvigu pa so delnice zrasle v osmih od devetih primerov. V povprečju so pridobile okoli devet odstotkov. Kot kažejo pretekli podatki, začetek dvigovanja obrestnih mer ne predstavlja večje nevarnosti za delniške trge.

Vidimo, da so posamezne države trenutno v precej različnih stanjih in takšno je tudi trenutno dogajanje na svetovnih borzah. Kratkoročne odločitve, ki jih čakamo iz Grčije, pa bodo imeli tudi dolgoročne posledice.

David Zorman, upravitelj

Konec Velike Britanije?

V času, ko se vleče prodaja našega Telekoma kot jara kača, je DT prodal svoj del v britanskem mobilnem operaterju EE za polovico od 15 milijard evrov, se dogovoril, da svojo ameriško podružnico T-Mobile združi s konkurentom Dish ter na koncu proda, tako dobljena sredstva pa investira nazaj v Evropo, da utrdi svoj konkurenčni položaj pred vse agresivnejšimi konkurenti. Tako je pred kratkim od slovaške vlade kupil še drugo polovico slovaškega Telekoma precej ceneje, kot znaša ponudba za Telekom Slovenije, po drugi strani pa je oko vrgel na britanski »nacionalni simbol« BT, ki je bil privatiziran v več korakih, prvič že davnega leta 1984, dokončno pa 1993. S privatnim lastništvom je postala multinacionalka prisotna v 170 državah sveta. Slovenci smo uspeli z državnim lastništvom le zapraviti denar na Balkanu. DT je s prodajo EE dobil tudi 12-odstotni delež v britanskem Telekomu, sedaj pa želi to povečati na odločilen delež, saj bo le tako lahko evropskemu uporabniku ponudil vseevropsko storitev. Trend v industriji je, da morajo telekomunikacijski ponudniki ponujati fiksno in mobilno telefonijo, internet in TV. Ker cene padajo, postaja velikost vse pomembnejši faktor. Preživeli bodo le veliki. Ta trend smo videli v ZDA pred leti, z brisanjem nacionalnih ekonomskih mej pa je vse bolj prisoten tudi v Evropi.

V podobnem precepu pa je še ena »stara« panoga. Pošta oz. dostava paketov. Tudi tukaj padajo meje, zato Fedex z željo rasti v Evropi kupuje nekoč del nizozemske državne pošte – TNT. Poleg nizozemske so deloma ali v celoti privatizirane tudi nemška, avstrijska, britanska, portugalska in nekatere druge pošte. Ker je konkurenca vse močnejša, se je britanska vlada prejšnji teden odločila, da proda za dober denar (1,5-2 milijarde evrov) še zadnjo tretjino delnic v Kraljevi pošti ter zmanjša državni dolg. S tem pošta postaja vitkejša in okretnejša za tekmo z ameriškimi konkurenti. V Sloveniji pa bomo v kratkem razglasili dostavo pisma Janeza Metki za strateškega ter s tem za nacionalni interes.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Indija vlaga v infrastrukturne projekte

Iz napovedi proračunskih izdatkov za fiskalno leto 2015/2016 je razvidno, da je indijska vlada podvojila višino sredstev, namenjenih za gradnjo cest in mostov, medtem ko naj bi izdatki za izgradnjo železniške infrastrukture zrasli za tretjino. Po prvih ocenah naj bi dodatni infrastrukturni izdatki prispevali dodatno odstotno točko h gospodarski rasti v prihodnjem letu, hkrati pa v vladnem kabinetu opozarjajo, da ta ocena temelji na predpostavki, da bodo namenjena sredstva v celoti porabljena.

Zaradi prezapletenih birokratskih postopkov in pomanjkanja zanimanja zasebnega sektorja (prezadolženost največjih indijskih korporacij in nizka kapitalska ustreznost večjih bank) se je v preteklosti velikokrat zgodilo, da odobrena proračunska sredstva niso bila v celoti izkoriščena, zaradi česar je tudi zadnjo napoved o povečanju proračunskih izdatkov svetovna investicijska javnost sprejela z določeno mero previdnosti. Aprilski podatki kažejo, da se nova vlada zaveda pomanjkljivosti sistema in da pospešeno izvaja ukrepe za njihovo odpravo, saj so samo aprila porabili šest milijard ameriških dolarjev od skupno za infrastrukturne investicije namenjenih 38 milijard (15,8 odstotka). Največ pozornosti so v tej prvi fazi namenili kritičnim projektom, ki bi se morali končati pred leti, vendar se zaradi že omenjenih ovir, še niti niso začeli izvajati. Za to vrsto projektov je vlada tam, kjer ji ni uspelo najti zasebnega partnerja, investicijo financirala neposredno iz proračuna.

Z zavedanjem, da vseh projektov ne bodo mogli financirati sami, veliko energije politika usmerja v aktivnosti, s katerimi želi pritegniti zasebni kapital. Prva taka je odobritev 470 milijonov ameriških dolarjev velikega paketa državnih spodbud za zasebna podjetja, ki bodo pristopila k projektu izgradnje 16 avtocest. Prav tako je vlada namenila tri milijarde ameriških dolarjev začetnega kapitala v ustanovitev novega infrastrukturnega sklada, s pričakovanjem, da naj bi zasebni kapital vanj prispeval še dodatnih 30 milijard dolarjev. Novosti se obetajo tudi na področju pravne ureditve in birokratskih postopkov, s katerimi naj bi poenostavili pristop zasebnega kapitala k financiranju javno-zasebnih projektov.

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Brbotanje

Razlogov za nastop popravka je več. Najpomembnejši je verjetno ta, da je trg na začetku kvantitativnega popuščanja mogoče malo precenil domet tega ukrepa. Zdaj je treba verjetno govoriti bolj o stanju normalizacije. Na drugi strani pa je videti vse več signalov in objavljenih podatkov, ki dejansko kažejo na povečano dinamiko evropske ekonomije. še najbolj v vse večji želji poslovnih bank robnega dela Evrope po novem kreditiranju prebivalstva in podjetij. Opaziti je tudi močno zniževanje pribitkov na euribor, ki jih banke zaračunavajo kot ščit pred potencialno nezmožnostjo odplačevanja.

Seveda je treba Grčijo izločiti iz napisanega, saj se tam nadaljuje »tek na banke«. Ljudje v paniki dvigujejo vse razpoložljive evre. Grčija ima namreč samo še ta teden čas za dogovor o novi likvidnostni pomoči. V primeru propada pogajanj državo verjetno čaka temačna prihodnost, kjer bo mir spet postal ena najbolj želenih vrednot.

Najjužnejša država Balkanskega polotoka pa je najboljši primer tega, kaj pomeni politična izbira za prihodnost posameznega naroda. Novi kapitan ladje ima možnost usmeriti ladjo tudi v ledeno goro, če si potniki, ne zavedajoč se posledic trka, želijo preživeti dan na snegu.

Malo manj skrajne, a kljub temu pomembne politične spremembe se dogajajo tudi drugje po Evropi. Velika Britanija je dobila nov parlament, ki daje na eni strani možnost Britaniji, da izstopi iz Evropske unije, na drugi strani pa, da sama razpade, saj je na škotskem nacionalna stranka pridobila skoraj vsa razpoložljiva poslanska mesta. Tudi na Poljskem, kjer je z zmago Andrzeja Dude na predsedniških volitvah močno pridobila tudi njegova evroskeptična stranka. V južnih državah pa je mogoče opaziti vse večji vpliv skrajno levih strank. še posebej v španiji, kjer je na podlagi regionalnih volitev konec tedna mogoče pričakovati močno spremenjen parlament na generalnih volitvah letos jeseni.

Tako je pri nalaganju v državne obveznice evropskih držav izjemno pomembno spremljati gibanja politične misli, ki v svojem bistvu odstopa od ideje skupne Evrope. Saj ravno ta integracija pod vodstvom Evropske centralne banke drži ravni zahtevanih donosnosti na obstoječih nizkih nivojih.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Bodo Kitajci prej stari ali bogati?

Posledično naj bi se zvišala tudi povprečna starost, s 35 na 46 let. Starejša ko je populacija, vedno manj ljudi dela in vedno več ljudi postane odvisnih. Produktivnost države se zniža in gospodarska rast se ustavi. Na prihajajoči problem pa se kitajska država zelo dobro pripravlja. Že leta 2007 so dali v svoje prioritete, da je treba poskrbeti za starejšo populacijo. Leta 2013 so sprejeli zakon, ki ureja finance in pravice starejše populacije. Države tako staranje prebivalstva ne bo presenetilo. še vedno pa najboljše zdravilo za staranje prebivalstva ostaja izobrazba. Ta dvigne produktivnost delovne sile in tako lahko manj ljudi poskrbi za več upokojencev. Trenutno Peking vlaga dobrih 200 milijard evrov na leto v boljšo izobrazbo svojih študentov. Do sedaj Kitajska teh problemov ni imela. Ugodna demografska slika, ko je bilo delovne sile od leta 1980 pa do 2010 vedno več, odvisnega prebivalstva pa vedno manj, je pomenila visoko gospodarsko rast. Vendar, kot vidimo, demografske dividende ne trajajo večno. Zato so tudi že omilili zakon enega otroka. Potrebna bo tudi pokojninska reforma, trenutno je zakonska meja 60 let za moške in 55 za ženske. Ta meja je bila postavljena v letu 1950, ko je bila življenjska doba precej krajša. Če dvignejo upokojitveno mejo na 65 let, bi več kot 40 milijonov ljudi ostalo v delovni sili. Seveda je treba obenem poskrbeti še za zdravstveni sistem in osnovo zdravstveno zavarovanje. Po drastičnih reformah v zadnjih letih naj bi bilo trenutno v osnovni zdravstveni sistem, ki stane 20 dolarjev na leto, vključenih kar 95 odstotkov vseh prebivalcev. Seveda pa so vrste pri zdravnikih dolge, kar pomeni, da je brez dodatnega plačila z gotovino hitro in kvalitetno oskrbo skoraj nemogoče dobiti.
 
Vidimo, da demografske težave na Kitajskem postajajo vedno večje, vendar jih lahko s pravilnimi potezami kitajska vlada omili. Trenutno gredo njihovi ukrepi v pravo smer. Tako lahko prebivalstvo obenem postane starejše in bogatejše.

David Zorman, upravitelj

Evropskim podjetjem gre vse bolje

Od do zdaj objavljenih rezultatov je kar 76 odstotkov vseh doseglo ali preseglo načrtovane prihodke, 67 odstotkov pa doseglo ali preseglo načrtovan dobiček. Prihodke so v povprečju presegli za 1,4 odstotne točke, dobičke pa celo za 2 odstotni točki. Večina podjetij je z boljšimi rezultati prvega četrtletja napovedala tudi boljše rezultate za celo leto 2015 in s tem dvignila pričakovanja vlagateljev. Presenetili niso samo izvozniki na trge zunaj EU, ki so pričakovano objavili zelo dobre rezultate, predvsem ali tudi zaradi močnega znižanja vrednosti evra v razmerju do drugih valut. Celo bolj so presenetila podjetja, ki so močno usmerjena na notranji evropski trg. To dokazuje, da ni vse v valutnih razmerjih, ampak da se na evropski trg počasi vrača organska, fizična rast poslovanja. Kazalci zaupanja potrošnikov ter optimizem poslovnežev se krepijo že več kot pol leta, zdaj pa se je to začelo odražati tudi na rezultatih evropskih podjetij. Sproščena denarna politika ECB očitno deluje in krepi zaupanje, kar daje osnovo za nadaljnjo rast. Mogoče si lahko tudi v luči teh informacij na novo razložimo zadnjo korekcijo na evropskih obvezniških trgih. Z višjo gospodarsko rastjo v Evropi ter boljšimi rezultati evropskih podjetij bo potreba po varnem zavetju manjša, kar pomeni pritisk na nizke donose obveznic, saj bo kupcev manj.

Vrednotenja podjetij s poslovanjem znotraj EU so nižja od tistih, ki izvažajo izven EU. Po primerjavi relativnih cen in knjigovodskih vrednosti je denimo ta diskont več kot 40 odstotkov. Če k temu dodamo domnevo, da bo evropski potrošnik tudi v prihodnje samozavestnejši in bo trošil več, potem moramo narediti določene spremembe v portfeljih. Povečati je treba delež podjetij, ki so bolj vezana na evropski trg ter zmanjšati delež izvoznikov. S to potezo kratkoročno tudi zmanjšamo tveganje, saj je kar nekaj velikih evropskih izvoznikov zelo vezanih na trge v razvoju, predvsem Kitajsko, in tam ustvarijo nadpovprečen del dobičkov, Kitajska pa nadaljuje ohlajanje gospodarstva.

Kot vse kaže, bo Feniks (beri Evropa) končno oživel. Rast je sicer še zelo sramežljiva in v cene delnic je že vračunan zmerno optimističen razplet, a kljub vsemu možnost pozitivnih presenečenj ostaja, s tem pa zanimanje globalnih vlagateljev za evropske delniške naložbe.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Kitajski delniški trg ostaja robusten

Vrednost indeksa ankete nabavnih menedžerjev v industrijskem sektorju nad 50 kaže na rast, rezultat pod 50 kaže na krčenje ekonomske aktivnosti v primerjavi s preteklim mesecem. Za Kitajsko potekata dve različni anketi nabavnih menedžerjev, in sicer uradna, ki je usmerjena predvsem na večja podjetja pretežno v državni lasti, ter zasebna, ki jo izvaja banka HSBC in je usmerjena na manjša in srednje velika podjetja. Pri spremljanju rezultatov moramo biti pozorni na izvajalca ankete, saj se lahko zaradi različne narave podjetij, ki so vključena v posamezno anketo, rezultati bistveno razlikujejo.

Indeks uradne ankete nabavnih menedžerjev se aprila v primerjavi z marcem ni spremenil in ostaja na ravni 50,1, kar še vedno kaže na rast ekonomske aktivnosti. Ne gre zanemariti podatka, da je to najnižja vrednost indeksa za mesec april po letu 2005. Na drugi strani je indeks ankete nabavnih menedžerjev, ki jo izvaja banka HSBC, zabeležil vrednost 48,9, kar je najnižje v zadnjem letu in kaže na hitrejše ohlajanje kitajske gospodarske aktivnosti. Primerjava kazalcev nam pove, da so velika podjetja v državni lasti, predvsem na račun lastniške strukture, v bistveno boljšem položaju pri pridobivanju finančnih sredstev s strani bančnega sektorja (tudi v večinski državni lasti) kot manjša in srednje velika podjetja, ki do tega vira financiranja dostopajo težje. Velika podjetja so v boljšem položaju tudi pri pridobivanju naročil državnih institucij, medtem ko so mala in srednje velika podjetja v večini primerov prepuščena »prostemu« trgu in izvozu. Glavni razlog za upočasnjevanje industrijske aktivnosti leži predvsem v upadanju domače potrošnje, dodatno skrb pa oblastem povzroča tudi upadanje novih naročil, kar nakazuje, da bi se lahko v prihodnje stvari še dodatno poslabšale. Če k ohlajanju industrijske dejavnosti prištejemo še ohlajanje domačega nepremičninskega sektorja (oba segmenta sta ključni komponenti gospodarske rasti), ne preseneča, da večina analitikov meni, da kitajsko gospodarstvo brez dodatnih spodbud države v naslednjem četrtletju ne bo doseglo ciljne sedemodstotne rasti. In ravno obeti o novem valu državnih spodbud so glavna gonilna sila kitajskega delniškega trga, ki kljub nedavni poplavi slabih makroekonomskih podatkov ne kaže znakov šibkosti.

HSBC PMI in donosnost kitajskih delniških indeksov

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Ali se zgodovina ponavlja?

Odkar je Evropska centralna banka (ECB) začela kupovati državne obveznice na trgu, vse države z izjemo Grčije nimajo več nikakršnih težav z dostopom do finančnih trgov. še več, večina jih ugotavlja najnižjo ceno za zadolževanje v zgodovini. Nemčiji naložbena javnost celo plačuje za dolg do ročnosti devetih let, Grčija pa je v popolnoma drugačnem položaju.

Menjava na vrhu države je spremenila državni odnos do kreditodajalcev. Grčija si na eni strani želi odpraviti marsikatero zavezo iz programa trojke, na drugi strani pa znižati nominalni dolg. Ta je v večinskem lastništvu MDS, ECB in držav članic EU. Ti si želijo, da bi bil dolg poplačan in status Grčije v evropskih integracijah nespremenjen. Niso pa pripravljeni popustiti na zavez o dolgoročni racionalizaciji ter optimizaciji gršega javnega sektorja ter izpeljave drugih strukturnih reform.
Grčija je eden najboljših primerov, ki potrjuje teorijo. Poleg zmožnosti po odplačevanju ceno za zadolževanje določa tudi sama želja. V primeru, da bi si grško politično vodstvo želelo odplačevati dolg, bi bila cena za desetletno zadolževanje med 2,7 in 3 odstotki. V tem trenutku pa država nima dostopa do finančnih trgov in je donosnost že izdanih desetletnih obveznic pri 12,7 odstotka.

A za Grčijo se čas izteka, ker je državna zakladnica iz dneva v dan bolj prazna. Tudi banke pokonci drži samo še ECB z mehanizmi izredne likvidnostne pomoči (ELA). V tem trenutku še ni jasnega zagotovila, da je sploh mogoče priti do kompromisa. V primeru, da do dogovora ne bo prišlo, bo Grčija enostransko razglasila bankrot in ponovno vpeljala svojo valuto.

Napoved končnega rezultata ob binarni možnosti (DA/NE) je za finančni trg sila nehvaležna. Racionalno bi bilo pričakovati, da bodo dosegli dogovor, ki bo dodobra pomiril širšo regijo in Grčiji omogočil normalno nadaljevanje gospodarskega okrevanja, a nekaj najbolj kompleksnega je razumeti balkansko misel. Tako bi lahko duh »balkanskega nesmisla« v grški preobleki po 25 letih spet pobegnil iz steklenice.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Evropski raj za prevzeme

Za prevzeme morata biti izpolnjena dva nujna pogoja. Tarča, ki jo je mogoče prevzeti z zadosti privlačnim prihodnjim poslovanjem, in seveda financiranje. Financiranje že nekaj časa ni vprašljivo, čeprav se je v zadnjem času še dodatno pocenilo. Donosi na 10-letne obveznice večine evrskih držav se približujejo ničli, pa tudi podjetja imajo s svojim donosnim poslovanjem vse več presežnih likvidnih sredstev, ki jih nimajo več kam naložiti. Po drugi strani pa gospodarski optimizem izboljšuje pričakovanja o prihodnjem poslovanju evropskih podjetij.

Prevzemniki navkljub trenutnim relativno visokim vrednotenjem vidijo prostor za zaslužek in prihodnjo rast. Fedexova napoved prevzema nizozemskega logista TNT je najbolj nazoren primer takega razmišljanja. Dobre štiri milijarde evrov vreden nakup temelji – ob ne preveč bleščečem trenutnem poslovanju – predvsem na pričakovanjih o rasti evropskega gospodarstva. Prav logistika je namreč vrsta dejavnosti, ki je zelo močno povezana z rastjo BDP. Drugačen je Shellov 60-milijardni prevzem britanskega plinskega podjetja BG Group. Tukaj gre za konsolidacijo in sinergije v panogi, ki je v zadnjem času pod močnim cenovnim pritiskom zaradi padca cen na svetovnih trgih.

Podobno se tudi japonska podjetja po desetletjih relativno konzervativne politike vse bolj odpirajo in iščejo rast skozi prevzeme. Partner Gorenja, Panasonic, je pred dnevi napovedal, da je namenil pet milijard dolarjev za prevzeme, predvsem v Evropi, s čimer želi okrepiti rast in seveda zmanjšati izpostavljenost do azijskih gospodarstev. V tem duhu velja izkoristiti slovensko privatizacijo za maksimiranje prejetih kupnin, saj poslovno okolje že zelo dolgo časa ni bilo tako polno optimizma in želje po novih poslih.

Ravno včeraj je konzorcij prodajalcev z DUTB na čelu za novega lastnika Pivovarne Laško izbral enega izmed največjih pivovarskih koncernov na svetu, nizozemskega Heinekena. Slovenija pa je končno le dočakala normalen konec neslavne privatizacijsko-tranzicijske zgodbe, ki je v preteklosti praktično potopila nekdaj ponos slovenskega gospodarstva. 

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja, in Grega Meden, samostojni upravitelj

Plima

Kljub temu je bilo nekaj pomislekov o sami tehnični izvedbi kupovanja državnih obveznic s strani sistema ECB. Podatek, da je bilo odkupljenih že več kot 40 milijard evrov državnih papirjev, je znamenje popolnoma tehnokratskega pristopa k implementaciji strategije mesečnega kupovanja 60 milijard.

Z ukrepom je ECB na kratki rok razveselila predvsem investitorje v državne obveznice, katerih cena se je zvišala v povprečju za slabe 4 odstotke. Navdušila je tudi državne zakladnike, saj lahko zdaj dolg izdajajo po zgodovinsko najnižjih obrestnih merah. Mogoče je pričakovati, da bo njihovo delo dokaj preprosto vsaj še letos. Tako bo tudi obremenitev državnih proračunov iz naslova odplačila obresti občutno nižja.

Imamo na drugi strani tudi nezadovoljneže. Z izjemno stimulativno monetarno politiko namreč varčevalci v Nemčiji in v drugih bolj varnih državah že leta dobivajo izjemno nizke obrestne mere za svoje depozite. še več, vse več bank uvaja negativne obresti. Torej je treba plačevati za držanje denarja na banki. Ta ukrep je še dodatno znižal zahtevano donosnost najvarnejših državnih obveznic. Tako Nemčija že služi z izdajanjem dolga z ročnostjo manj kot sedem let. To pa dela sive lase vsem investitorjem v Evropske obveznice.

A nimajo vsi državljani evroobmočja enakih skrbi. Pogoja za dostop do pomoči ECB sta, da ima država prvovrstno bonitetno oceno oziroma sledi zavezam iz programa pomoči. Nova grška vlada se je odločila, da bo enostransko začela naslavljati vprašanje svojega dolga. Posledica je bila, da so njihove banke doživele pravi »tek na banke« in se masa depozitov iz dneva v dan manjša. Edino kar državo še drži v evroobmočju je dostop do izrednih posojil pri ECB ter nekaj milijonov rezerv v državni zakladnici. A čas se izteka in v tednu po Veliki noči bo prišel za Grčijo trenutek resnice in odločitev, ali bodo ostali v evroobmočju, ali bodo imeli recesijo še naslednjih pet let.

Na drugi strani pa ima guvernerka ameriške centralne banke Jenet Yellen vse več težah pri ohranjanju nizkih obrestnih mer. Ameriško gospodarstvo že nekaj časa deluje zelo dobro. Stopnja brezposelnosti je že tako nizka, da je zaradi preprečevanja prihodnjih težav treba monetarno politiko malo bolj zaostriti. A na drugi strani bi dvig še dodatno okrepil ameriški dolar, kar pa verjetno ni v interesu. Kljub temu pa bi bil prvi dvig obrestnih mer lahko prvi znak konca plimovanja.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj