Pri dolgoročnih naložbah imajo na naše naložbe vpliv dolgoročni trendi. Pomembno je vedeti, kateri segment kitajske ekonomije se ustavlja in kateri raste naprej. Pomembno je vedeti, da hitrega dviga obrestnih mer v ZDA in tudi EU ni pričakovati. Pomembni so tudi mikrotrendi, ki posamezne panoge delajo zanimive, posamezne pa so v zatonu. Eden od teh trendov je tudi kupovanje luksuznih dobrin prek interneta. Panoga zadnjih pet let raste od 20 do 30 odstotkov na leto. Luksuzni kupci so definirani kot osebe, ki na leto zaslužijo več kot 100.000 evrov. Rast luksuznih nakupov ima velike vplive na različne blagovne znamke in na že uveljavljena podjetja. Tudi letos je napovedana rast v omenjenem segmentu v višini slabih sedem odstotkov, skupna številka pa naj bi dosegla več kot 400 milijard evrov. Zanimivo je vedeti, da luksuzni kupci prek spleta precej lažje primerjajo karakteristike in cene proizvoda. Kupci tako za isti znesek dobijo več, vsesplošne cene pa se znižujejo. Nakupi se premikajo od bolj znanih blagovnih znamk k manj znanim oziroma tudi na spletne strani, kot so recimo Amazon. Tradicionalne blagovne znamke so z razmahom interneta začele izgubljati, vedno več pa je manjših in nišnih produktov, ki pridobivajo. Marže v industriji so se tako začele zmanjševati. Spremenila se je tudi pot, kako se luksuzne znamke oglašujejo. Njihov tradicionalni medij je bil tiskan oglas, zdaj pa so najdostopnejši oglasi do kupca spletni portali. Izjemno učinkovit je na primer Facebook. Nove tržne poti in navede potrošnikov spreminjajo nekatere starejše blagovne znamke. Vlaganje v podjetja, ki proizvajajo luksuzne dobrine, pa je v teh zahtevnih časih še vedno priložnost, vendar se naložbene priložnosti spreminjajo zaradi novih oblik komuniciranja podjetij s potrošniki.

Čeprav imata državi zdaj povsem prost dostop do finančnih trgov in Evropska centralna banka odkupuje obveznice, še vedno nista povsem odpravili razlogov za večjo pozornost. Ta v realnosti pomeni dražje zadolževanje. Ko država preseže določeno mejo dolgoročne finančne stabilnosti (nam najbolj znana maastrichtska merila govorijo o višini dolga 60 odstotkov od BDP, v praksi pa se je pokazalo, da je v okolju nizkih obrestnih mer za večje države sprejemljiv tudi višji odstotek dolga), pride v nemilost investitorjev. Zato finančna skupnost več energije nameni za analizo želje po odplačevanju, kar z drugimi besedami pomeni odnos politike do finančne stabilnosti.

Na podlagi omenjenega lahko razumemo komentar Kennyja, saj so na Portugalskem konec lanskega leta izvolili parlament brez izrazite politične večine, ki ne omogoča stabilnega vladanja. Nastala je, kar je sicer razumljivo, protivarčevalna koalicija, ki državi na finančnih trgih skokovito slabša ugled. Dostop do finančnih trgov jim omogoča samo še odkupovanje obveznic ECB. Pogoj za odkupovanje pa je povezan z investicijsko bonitetno oceno ali javnofinančno zeleno luč evropske komisije.

Obe možnosti sta za Portugalsko mejni. Investicijsko oceno ima samo ena od štirih primarnih bonitetnih hiš in še ta ima določene pomisleke. Po drugi strani pa je tudi evropska komisija objavila določene pomisleke za letošnji proračun. Ti pomisleki so izstrelili zahtevano donosnost desetletnih obveznic v nebo (s slabih treh odstotkov na 4,5 odstotka sredi dneva), ko je krožilo veliko špekulacij o zamrznitvi kvantitativnega sproščanja za Portugalsko. Tako ni presenetljiv sunkovit obrat portugalske politike, ki je zatrdila, da bodo še vedno izvajali varčevalne ukrepe. Ali bodo ti res uspešno spravili obljube skozi parlamentarno sito in ohranili vlado, pa je druga zgodba in predčasne volitve niso izključene.

Zanimivo je opazovati, da kljub pričakovanemu povečanju stimulativnih ukrepov ECB sredi prihodnjega meseca, politično preigravanje še vedno pomeni pretres na trgih. Omenjeno je pomenljivo tudi za domačo politiko, saj lahko letos pričakujemo kar veliko aktivnost zakladnice na finančnih trgih. Da bi preprečili lokalno politično mešetarjenje, pa ne presenečajo vse glasnejše govorice o vzpostavitvi nekakšnega krovnega finančnega ministrstva na ravni držav z evrom, ki bi harmoniziral odločitve in posledično pocenil zadolževanje držav članic.

Zaradi raznolikega načina proizvodnje in vezanosti delovanja države na ceno nafte ima omenjeni energent močan vpliv na globalno politično ter geopolitično dogajanje. Največ težav se navadno pokaže v sunkovitih premikih, v zadnjem letu predvsem v hitrem znižanju. Opazujemo lahko številne posledice – od praznih polic v trgovskih središčih v Venezueli, sprememb oblasti (notranji pritiski v Rusiji) do skokovitega krčenja nakopičenega bogastva preteklih let v Savdski Arabiji. Kakšen bo končni davek v državah izvoznicah pa bo odvisno predvsem od časa trajanja nizkih cen nafte.

Na drugi strani pa pozitivne učinke ugotavljajo v državah uvoznicah. Poleg Azije imamo od nizkih cen veliko tudi prebivalci Evrope in Amerike. Potrošnikom v razvitih gospodarstvih na koncu meseca več ostane, država lažje pobira naftne davke in s tem domača potrošnja, ena glavnih komponent BDP, vpliva na večjo gospodarsko rast. Sunkovito znižanje cene nafte pa ima tudi deflacijske učinke. Deflacija je strah in trepet Evropske centralne banke (ECB), saj je njena naloga zagotavljati stabilno inflacijo malo pod dvema odstotkoma na leto. Opazimo lahko, da ima ECB vse večje težave pri doseganju te tarče in pojavljajo se številne pobude za spremembo cilja.

Klub temu je predsednik ECB Mario Draghi na zadnjem zasedanju zatrdil, da ne bodo obupali in bodo na naslednjem sestanku marca predstavili nove ukrepe. Pričakovati je namreč ponovno znižanje obrestne mere in modifikacijo odkupovanja državnih obveznic in (mogoče) tudi drugih vrednostnih papirjev. Vse to pa gre na roko naložbam s fiksno obrestno mero, ki so v preteklem mesecu beležile dokaj nepričakovano donosnost. Zdi se, da je negativna obrestna mera v Evropi nova realnost in vprašanje časa je, kdaj bo prišla tudi do depozitov pri slovenskih poslovnih bankah. Smo pa v preteklosti že videli, da lahko cena nafte hitro obrne smer gibanja in s tem se spremenijo tudi zmagovalci in poraženci v različnih naložbenih razredih. Zato je za posameznega varčevalca pomemben dober nasvet in aktivno upravljan portfelj. Da pa bi Slovenija uživala v čim bolj poceni zadolževanju, bi bilo smiselno ohranjati politično stabilnost.

Naj kar na začetku zapremo usta vsem napovedovalcem kataklizme in povemo, da situacija ni podobna tisti 2008-2009. Zasebna podjetja so dobro kapitalizirana, rekordno nizko zadolžena in predvsem zelo optimizirana, saj so profitne marže rekordne. Seveda bo vsaka morebitna upočasnitev gospodarske aktivnosti vplivala na krvno sliko gospodarstva, a podjetja, ki so preživela finančno krizo leta 2009, so danes močnejša in niso vir nestabilnosti. Nekatere države so si v vmesnem obdobju nabrale precej več dolga, med temi je tudi Slovenija. Tudi centralne banke imajo v rokavu precej manj dobrih kart kot v minuli finančni krizi. Obrestne mere so izredno nizke, centralne banke še vedno dovajajo dodatno likvidnost na trge in s tem stimulirajo gospodarstva. Potrošniki, sploh v Evropi, so se nekako navadili, da trošijo manj in bolj preudarno, zato so stopnje ter nivoji varčevanja rekordni. Skratka, gospodarstvu in potrošnikom gre dobro, države so močno prezadolžene, centralne banke pa imajo na voljo šibkejša orodja kot v letu 2009. Zlom energetskega in surovinskega sektorja spominja bolj na obdobje 70. let in čas naftnih kriz kot na krize iz leta 2000 ali 2009. Vrednotenja na borzah so prišla nazaj v zgodovinske okvire. Na trenutne rezultate je na primer P/E S&P približno 16,7, na pričakovane za 2016 pa 15,4. Verjetno so pričakovanja nekoliko previsoka, a dejstvo je, da so trgi zgodovinsko gledano v zlati sredini. Na krajše obdobje se lahko zgodi, da se ta vrednotenja vržejo skozi okno in prevlada sentiment, se pravi strah pred neznanim, a prej ali slej se bo zopet vzpostavilo ekonomsko ravnotežje. Prepričan sem, da si konec leta 2008, po propadu Lehman Brothers in vsega, kar se je dogajalo v finančnem sistemu, nihče ni predstavljal, da bodo tečaji ameriških delnic v treh mesecih izgubili dodatnih 25 odstotkov, a leto vseeno končali skoraj 25 odstotkov višje, kot konec leta 2008.

S tem naukom spet prihaja v ospredje eno najstarejših borznih pravil. Kupuj, ko vsi prodajajo in prodajaj, ko vsi kupujejo. Za preudarnega in racionalnega vlagatelja nastopa čas nakupov s popustom, saj so delnice nekaterih odličnih podjetij izgubile že 25 in več odstotkov. Zadeti dno je tako kot zadeti vrh praktično nemogoče in zgolj in samo posledica sreče. Kupovati v času popustov na borzah je težko, ker so verjetno tečaji naslednji dan še nekoliko nižji, zato je v takih trenutkih čas za disciplino ter pogled, kaj se je v podobnih trenutkih dogajalo v preteklosti. 2016 bo leto, ko bo možno izredno poceni kupiti delnico marsikaterega odličnega podjetja in bodočega zmagovalca. Ne zamudite tega. Bili ste opozorjeni.

Vir: Bloomberg

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz