Presenetilo me je, da si je tudi nova guvernerka Evropske Centralne banke, Christine Lagarde, ki se je sama oklicala za sovo, prizadevala, da bi poslanstvu ECB ob cenovni stabilnosti dodala še zeleno politiko. Vse za svoj lastni PR.

A zgodila se je pandemija, svet se je ustavil, v beneške kanale so zaplavale ribe in delfini. Politiki in centralni bankirji pa panično rešujejo, kar lahko, da bi preprečili zastoj gospodarstva oziroma da bi se svet še naprej vrtel z isto hitrostjo.

Moram priznati, da sem kot človek kar malo zmeden. Kot ekonomistu in finančniku pa se mi zdi smiselno, da pustimo populizem in alkimijo za nekaj časa na strani ter rešujemo realne probleme. Dejstvo je, da je pandemija predvsem zdravstveni problem, ki ga je treba do iznajdbe zdravila in cepiva reševati z izolacijo. S tem pa trpi marsikateri del gospodarstva.

Problem je, da ima večina razvitega gospodarstva že zdaj veliko težav (od strukturnih do finančnih), tako ta pacient ni ravno dovolj dobro pripravljen na pandemijo.

Matematika, kako rešiti realno in finančno ekonomijo, je zelo preprosta. Izvedba na podlagi različnih omejitev pa precej kompleksnejša. Glede na že predstavljene ukrepe centralnih bank in vlad lahko ocenimo, da se bo v času mirovanja BDP zmanjšal za okoli desetino, nadomestili pa ga bomo lahko zgolj s povečanim trošenjem države.

Spodbude bodo morale biti v obliki financiranja kratkoročne likvidnosti podjetij, refinanciranja zapadlih dolgov med trajanjem krize, finančnih spodbud podjetjem in prebivalstvu. V Ameriki bodo verjetno šli celo tako daleč, da bodo ljudem domov pošiljali kar čeke. Spisati take zakone je preprosto, izvedba, brez večjih zlorab, pa je lahko težka. Pridobiti vire ob zadolženosti držav blizu 100 odstotkov BDP pa v normalnem svetu še bistveno bolj kompleksno.

Razmere v Evropi so po zadnjem zasedanju ECB, 12. marca, zelo neprijetne, saj je predsednica z izjemno neposrečeno izjavo »da ni tu, da bi skrbela za kreditne pribitke držav«, sprožila pogrom na obvezniškem trgu. Virtualno je podražila zadolževanje držav za odstotek letno, in stanje pripeljala celo tako daleč, da je bila Italija blizu bankrota in je pismo napisal celo italijanski predsednik. V njem je zapisal »naj se nehajo norčevati z državo v stiski«.

Po odzivu na trgu so tudi v vrhu ECB hitro ugotovili, kakšno škodo je naredila Lagardova, in so se začeli javljati vsi drugi člani sveta, predsednica pa je napisala pojasnilo in se opravičila.

 

 

Tako so s srede na četrtek, na nočnem kriznem zasedanju, sklenili, da je vrag vzel šalo in so pripravljeni plačati za stroške sanacije virusa v višini najmanj 750 milijard evrov oziroma 6,3 odstotka BDP. Svojo izjavo je ECB spet podala pisno in brez podpisov. Je pa po daljšem molku presenetila guvernerka, ki je v »čivku« povedala, da so pripravljeni iti še dlje, če bo treba.

Glede na pretekle izkušnje je verjetno bolje pisati kot govoriti. Nočna zasedanja pa dajo dober izkupiček. S tem se finančni trgi lahko pomirijo. Ko je problem financiranja umaknjen z mize, je čas za pametno zapravljanje proračunskega denarja, da se s sanacijo »virusnega hurikana« škoda ne bo še dodatno povečala.

 

 

 

 

ECB je pretekli teden upravičila pričakovanja. Znižali so obrestno mero za 0,1 odstotne točke, na –0,5 odstotka, napovedali dodatne likvidnostne ukrepe in omilili trpljenje bank zaradi okolja negativnih obrestnih mer. Oči so ta teden uprte v FED. Pričakovanja o znižanju obrestne mere za 0,25 odstotne točke so vse močnejša. Pritisk ameriške politike na FED, da naj zniža tudi ameriške obrestne mere z nivoja 2 % na 0 %, je po zadnjih Trumpovih tvitih vse močnejši. Zato se lahko upravičeno sprašujemo, ali bo padla še zadnja trdnjava in bodo praktično vse državne obveznice razvitih držav v negativnem območju?

Po napadu na savdski naftni kompleks minuli konec tedna se zdi znižanje FED praktično gotovo. Strah pred nadaljnjim upočasnjevanjem svetovne gospodarske rasti se je z napadom okrepil, saj višja cena nafte in energentov ne pomeni nič dobrega za ameriško in evropsko gospodarstvo. A enačenje današnjega položaja z naftnim šokom iz sedemdesetih let ni primerno. Naftna proizvodnja je danes bistveno bolj razpršena po svetu, načrpane zaloge precej večje in tudi odvisnost od nafte kot ključnega energenta precej manjša kot v sedemdesetih. A morebitni vojaški konflikt v Perzijskem zalivu bi zgodbo obrnil na glavo in predvsem Evropo gotovo potisnil v recesijo.

Zadnji razvoj dogodkov je prekinil zmagoviti niz na kapitalskih trgih, ki so bili septembra priča močnejši rotaciji iz varnih v bolj ciklične panoge. Po dolgem času smo lahko videli na primer avtomobiliste, ki so po donosu presegli delnice iz sektorja zdravstva ali osnovne potrošnje. Vlagatelji so namreč v pričakovanju ohlapne denarne politike in boljših gospodarskih razmer pričakovali, da se bodo ciklične panoge, ki so bile letos daleč najbolj na udaru, v takih razmerah obnesle bolje, kot so kazala vrednotenja v teh panogah. Razkorak v vrednotenjih med tako imenovanimi varnimi na eni in cikličnimi sektorji na drugi strani je letos konec poletja postal rekorden. Nikoli v zgodovini še nismo videli takega razkoraka. Ena od razlag, zakaj tak razkorak, gre tudi v smeri, da so na delniškem trgu novi udeleženci. V iskanju kakršne koli oblike donosa ti investitorji (glede na to, da praktično vse evropske obveznice prinašajo negativen donos) raje izberejo delnice varnejših panog in se izogibajo bolj nihajnih, čeprav so vrednotenja v nekaterih delih varnejših delniških naložb s tem postala nevzdržna. Rekorden razkorak in pričakovanja o boljšem poslovnem okolju so prinesli vsak kratkotrajen obrat. Najočitneje je to pri delnicah evropskih finančnih podjetij, kjer je ECB uvedla dvostopenjski sistem obrestovanja in s tem zmanjšala negativen vpliv obrestnih mer na poslovanje bank. Vlagatelji so posledično evropske finančne delnice nagradili s skoraj 12-odstotno rastjo v zadnjem mesecu.

A od tu dalje je pot bolj nejasna. Slabšanje gospodarskih kazalcev se nadaljuje, politike centralnih bank pa so bolj sproščene. Smer trga tako ostaja nejasna, saj imamo dve zelo močni sili, ki na trg delujeta vsaka v svojo smer. Na kratek rok dajem večjo težo dodatni likvidnosti oziroma centralnim bankam. Poplavi denarja bodo trgi na kratek rok verjetno sledili, tako da lahko pričakujemo rast trga, a ker se tveganja za nepričakovan in močan popravek povečujejo, je treba ohranjati previdnost. Uravnotežen portfelj je še vedno najboljši pristop k preudarnemu varčevanju in investiranju.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 18. september 2019.

 

Seveda so mi vsi pomisleki popolnoma razumljivi, saj, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Pri čemer je slovenskega človeka varčevati naučil Janez Evangelist Krek, ki je pripeljal hranilnice v naše kraje. A od njegove smrti leta 1917 je minilo več kot 100 let. V tem času pa smo doživeli številne spremembe. Od konca dveh svetovnih sistemov, menjave različnih političnih in denarnih sistemov ter tehnoloških sprememb. Bi bilo mogoče smiselno razmisliti in investirati nekaj svojega časa tudi v finančno opismenjevanje?

Težko mi je bilo namreč razumeti, da ob dveh velikih bančnih krizah, ki smo ju doživeli v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih, Slovenci še naprej slepo zaupajo samo bankam. Spomnimo, čeprav so slovenske banke potrebovale več kot 5000 milijonov evrov državne pomoči, da so preživele, smo Slovenci močno povečevali varčevanje v depozitih (v zadnjem desetletju z dobrih šest milijard evrov na skupaj dobrih 20 milijard konec meseca julija).

A kaj bi se zgodilo z svetniki, če bi zamrznil pekel? Bi bilo v svetu več greha? No, na srečo se s tem varčevalcem ni treba ukvarjati. V prenesenem pomenu pa se postavlja resno vprašanje, kaj storiti z vsemi temi nakopičenimi depoziti, ko bodo banke začele tudi za fizične osebe zaračunavati ležarine, kar z bolj sofisticirano besedo pomeni plačilo za parkiranje denarja pri banki.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja, zakaj se bo to zgodilo. Dobra plat enačbe je, da nisem edini, saj je morala prihajajoča guvernerka Evropske centralne banke na zaslišanju v evropskem parlamentu kar nekaj časa nameniti tej tematiki. Slabša plat pa je, da je žal naša Evropa v širšem političnem, družbenem in gospodarskem stanju, ko brez cenenega denarja take blaginje ne bi mogla več ohranjati. Veriga višje dodane vrednosti se namreč seli v druge svetovne regije. Ob slabih demografskih kazalnikih pa se tudi »življenjska« celini zmanjšuje. Če pa v enačbo dodamo prihajajočo guvernerko, si lahko obetamo, da bodo negativne obrestne mere z nami še kar dolgo.

Morda se zdi moja premisa nekoliko radikalnejša, a pridobi težo že ob bežnem pogledu na zahtevane donosnosti državnih obveznic. Neverjetno je, da morajo investitorji plačevati Nemčiji za izdane obveznice katerihkoli ročnosti (za 30 let okoli 0,15 odstotka na leto). No, tudi Sloveniji ne gre veliko slabše. Trg za posest plačuje desetletne obveznice 0,18 odstotka na leto, kar je neprimerno manj, sploh če vemo, da je januarja, ob izdaji, Slovenija še plačeva dobrih 1,3 odstotka letno. Vladi se verjetno smeji, da bo ob izdajanju novega dolga še služila.

Za varčevalce pa je to veliko breme. Še posebno za tiste, ki so vajeni živeti samo od obresti. Je pa tudi priložnost za tiste, ki so pripravljeni na sto letni premik zavesti, da si pridobijo nova znanja, pokličejo finančne svetovalce in si oblikujejo svoje varčevanje, da lahko plemenitijo svoje premoženje tudi v »krasnem« novem svetu. Ker nismo več v Avstro-Ogrski.

 

Objavljeno v časniku Delo, 9. september 2019.