Bo letošnji konec leta boljši kot lanski?

 

V nekoliko slabšem položaju so investitorji v trge v razvoju, ki so relativno nižje kot razviti trgi. Negativno izstopa Kitajska, kjer delniški trgi pod vplivom ameriških tarif na uvoz in tudi slabših domačih podatkov ne zmore vzbuditi zanimanja investitorjev. Kaj pa je v letošnjem letu bistveno drugače kot ob istem času lani? Cena denarja, ki je bistveno nižja. Zahtevana donosnost desetletne ameriške obveznice je lani znašala okoli 3 odstotke, danes 1,7 odstotka. Nemška je lani znašala 0,3, danes –0,5 odstotka, grška lani okoli 4 odstotke, danes pa le še 1,4 odstotka. Bistveno cenejši denar je skorajda povsod po svetu.

Seveda je poceni denar povečal zadolženost tako držav kot tudi nefinančnega sektorja. Največje svetovne države, če upoštevamo ZDA, Japonsko, Nemčijo, Nizozemsko, Francijo, Veliko Britanijo, Avstralijo, Kanado, Španijo, Švico in Švedsko, so zadolžene v višini okoli 70 odstotkov BDP. Ta številka je druga najvišja v zadnjih sto letih. Višja je bila samo med drugo svetovno vojno. Tudi zadolženost ameriških podjetij – štejemo samo nefinančna – je najvišja v zadnjih petdesetih letih. Tukaj je odstotek nekoliko nižji, vendar se vseeno približuje 50 odstotkom. Cena denarja pa je tista, ki določa vrednosti praktično vsem naložbam in premika trge. Nizka cena pomeni večjo smotrnost zadolževanja pa tudi lažji dostop do denarja. Če pa je tega preveč, se poveča tudi odstotek investicij, za katere se pozneje izkaže, da niso bile smiselne.

Živimo torej v času, ko je denar praktično zastonj, in zdi se, da bo tako ostalo še nekaj časa. Prav ta bistvena razlika v primerjavi z lanskim letom pa dela delniške naložbe še naprej zanimive. Te se trenutno zdijo edina možnost za vlaganje, če želimo povečati vrednost svojega premoženja. Seveda imamo na drugi strani nepredvidljivega ameriškega predsednika ter vedno slabše makroekonomske podatke. Podjetja pa se vseeno trudijo po svojih najboljših močeh. Za konec kot zanimivost lahko omenimo, da je Apple letos investiral v razvoj več kot 14 milijard evrov, to pa je toliko, kot so v razvoj investirala vsa javna in zasebna španska podjetja. V teh časih le razvoj pomaga pri večanju vrednosti premoženja za lastnike podjetij.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 15. oktober 2019.

Slabši časi za delnice NLB

 

Zdi se, da je letna dinamika bolj ali manj ustaljena. Prva polovica leta je pozitivna, saj vlagatelji portfelje polnijo z delnicami, ki poleti prinašajo lepe dividende. Obresti na bančne depozite so mizerne, kotirajoče družbe pa že nekaj let izplačujejo dividende, ki znašajo najmanj pet odstotkov na vloženi kapital, obe zavarovalnici okoli sedem odstotkov, največja banka pa je za lani izplačala celo več kot 12-odstotno bruto dividendo.

Ta seveda ni vzdržna, saj so apetiti po porabi odvečnega kapitala za druge namene očitno prevladali. Kot kaže, je NLB zelo blizu nakupu srbske Komercialne banke, ki bi najbrž za nekaj let osušil velikodušna dividendna izplačila. Na oster upor temu načrtu je uprava naletela pri svojih novih lastnikih, zlasti pri ameriških investicijskih skladih, ki so delnice kupili v prvi javni prodaji (IPO) pred letom dni in kasneje na Londonski borzi, kjer kotirajo potrdila o lastništvu delnic (GDR).

Tuji skladi močno nasprotujejo nakupu banke v Srbiji, za katero bi NLB utegnila plačati ne samo višjo relativno ceno glede na knjigovodsko vrednost, kot jo dosega delnica NLB, temveč tudi prevzemno ceno, ki se za nakup Komercialne banke pričakuje v Beogradu. V oči namreč bode podatek, da je srbska vlada od mednarodnih vlagateljev pred meseci odkupila slabih sedem odstotkov banke po ceni, ki presega knjigovodsko vrednost delnice za skoraj 15 odstotkov.

Bilo bi veliko presenečenje, če bi zdaj strateškemu partnerju srbska vlada svoj delež prodala pod to ceno in le v nekaj mesecih s tem poslov ustvarila izgubo za državni proračun. Če k temu dodamo, da delnica NLB na borzi stane le 70 odstotkov knjigovodske vrednosti, je hitro jasno, kaj moti tuje investicijske sklade. To pa seveda še ni konec argumentov, ki so jih Američani natresli upravi NLB ob njihovem zadnjem obisku v New Yorku in drugje.

Če NLB res kupi srbsko banko, bo prva posledica, ki jo bodo občutili delničarji, precej nižja dividenda, kot so jo izplačali letos in z višino katere so tudi privabili kupce delnic v IPO. In to po vsej verjetnosti še vsaj nekaj dodatnih let. NLB ima namreč premalo kapitala, da bi lahko nakup financirala brez posega v dividendno politiko.

S tem bi uprava prekršila eno izmed temeljnih zavez, ki jih je dala mednarodnim vlagateljem, kupcem delnic pred manj kot letom dni. Posledice bi bile takojšnje, pojavilo bi se nezaupanje v delo uprave in nadzornega sveta, predvsem pa nižja dividendna donosnost, ki bi se razmeroma hitro prelila v močno znižanje cene delnic na Ljubljanski in Londonski borzi. Tudi možnost, da cena delnice pade pod tisto začetno iz prve javne prodaje, ni neznatna, še posebej ker druga polovica leta, kot smo omenili na začetku tega zapisa, vrednosti delnic na domačem kapitalskem trgu ni naklonjena.

 

Objavljeno v časniku Delo, 7. oktober 2019.

 

IPO največje naftne družbe na svetu najverjetneje prestavljen

 

»Privatizacija« nacionalnega naftnega podjetja naj bi predstavljala temelj strukturnih reform, s katerimi želi ta z nafto bogata bližnjevzhodna država zmanjšati ekonomsko odvisnost od proizvodnje in trgovine s surovo nafto. Razen z diverzifikacijo si tudi s prodajo deleža podjetja tujim vlagateljem prizadeva, da bi v večji meri pritegnila tuje vlagatelje na domači kapitalski trg in tako poleg ekonomije poskusila diverzificirati tudi kapitalski trg.

Po prvotnem načrtu naj bi v začetku novembra na savdski borzi vlagateljem v primarni izdaji vrednostnih papirjev ponudili 1 odstotek družbe, ki naj bi se v naslednjih korakih povečal na ciljnih 5 odstotkov družbe. Po oceni analitikov naj bi Savdska Arabija s prodajo 5 odstotkov Aramca iztržila 100 milijard dolarjev. Nedavni napad 25 brezpilotnih letal na proizvodne objekte Aramca naj bi povzročil polovičen izpad proizvodnje surove nafte, kar v grobem predstavlja 5 odstotkov celotne svetovne proizvodnje.

Tako nenaden izpad tako velike količine je močno zamajal energetske trge, kar smo občutili tudi v lastnih žepih s podražitvijo naftnih derivatov. Čeprav si Savdska Arabija na vse kriplje prizadeva vzpostaviti normalno raven proizvodnje, večina strokovnjakov meni, da bodo za sanacijo potrebovali vsaj še mesec ali dva. Spomnimo se, da je pred nami vrhunec sezone hurikanov v Atlantiku, zaradi česar je lahko na udaru naftna industrija na južni obali ZDA in v vodah Mehiškega zaliva. Če bi zaradi vremenskih razmer izpadel še del proizvodnje na tem koncu sveta, bi lahko cena surove nafte hitro poletela v nebo.

Kljukica ECB. FED?

 

ECB je pretekli teden upravičila pričakovanja. Znižali so obrestno mero za 0,1 odstotne točke, na –0,5 odstotka, napovedali dodatne likvidnostne ukrepe in omilili trpljenje bank zaradi okolja negativnih obrestnih mer. Oči so ta teden uprte v FED. Pričakovanja o znižanju obrestne mere za 0,25 odstotne točke so vse močnejša. Pritisk ameriške politike na FED, da naj zniža tudi ameriške obrestne mere z nivoja 2 % na 0 %, je po zadnjih Trumpovih tvitih vse močnejši. Zato se lahko upravičeno sprašujemo, ali bo padla še zadnja trdnjava in bodo praktično vse državne obveznice razvitih držav v negativnem območju?

Po napadu na savdski naftni kompleks minuli konec tedna se zdi znižanje FED praktično gotovo. Strah pred nadaljnjim upočasnjevanjem svetovne gospodarske rasti se je z napadom okrepil, saj višja cena nafte in energentov ne pomeni nič dobrega za ameriško in evropsko gospodarstvo. A enačenje današnjega položaja z naftnim šokom iz sedemdesetih let ni primerno. Naftna proizvodnja je danes bistveno bolj razpršena po svetu, načrpane zaloge precej večje in tudi odvisnost od nafte kot ključnega energenta precej manjša kot v sedemdesetih. A morebitni vojaški konflikt v Perzijskem zalivu bi zgodbo obrnil na glavo in predvsem Evropo gotovo potisnil v recesijo.

Zadnji razvoj dogodkov je prekinil zmagoviti niz na kapitalskih trgih, ki so bili septembra priča močnejši rotaciji iz varnih v bolj ciklične panoge. Po dolgem času smo lahko videli na primer avtomobiliste, ki so po donosu presegli delnice iz sektorja zdravstva ali osnovne potrošnje. Vlagatelji so namreč v pričakovanju ohlapne denarne politike in boljših gospodarskih razmer pričakovali, da se bodo ciklične panoge, ki so bile letos daleč najbolj na udaru, v takih razmerah obnesle bolje, kot so kazala vrednotenja v teh panogah. Razkorak v vrednotenjih med tako imenovanimi varnimi na eni in cikličnimi sektorji na drugi strani je letos konec poletja postal rekorden. Nikoli v zgodovini še nismo videli takega razkoraka. Ena od razlag, zakaj tak razkorak, gre tudi v smeri, da so na delniškem trgu novi udeleženci. V iskanju kakršne koli oblike donosa ti investitorji (glede na to, da praktično vse evropske obveznice prinašajo negativen donos) raje izberejo delnice varnejših panog in se izogibajo bolj nihajnih, čeprav so vrednotenja v nekaterih delih varnejših delniških naložb s tem postala nevzdržna. Rekorden razkorak in pričakovanja o boljšem poslovnem okolju so prinesli vsak kratkotrajen obrat. Najočitneje je to pri delnicah evropskih finančnih podjetij, kjer je ECB uvedla dvostopenjski sistem obrestovanja in s tem zmanjšala negativen vpliv obrestnih mer na poslovanje bank. Vlagatelji so posledično evropske finančne delnice nagradili s skoraj 12-odstotno rastjo v zadnjem mesecu.

A od tu dalje je pot bolj nejasna. Slabšanje gospodarskih kazalcev se nadaljuje, politike centralnih bank pa so bolj sproščene. Smer trga tako ostaja nejasna, saj imamo dve zelo močni sili, ki na trg delujeta vsaka v svojo smer. Na kratek rok dajem večjo težo dodatni likvidnosti oziroma centralnim bankam. Poplavi denarja bodo trgi na kratek rok verjetno sledili, tako da lahko pričakujemo rast trga, a ker se tveganja za nepričakovan in močan popravek povečujejo, je treba ohranjati previdnost. Uravnotežen portfelj je še vedno najboljši pristop k preudarnemu varčevanju in investiranju.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 18. september 2019.

Recesija in trgovinska vojna

 

Kaj nam to pove? Da obvezniški trg vidi nižjo rast v prihodnosti, mogoče celo recesijo. Prav pred vsako recesijo v zadnjih štiridesetih letih je namreč prišlo do inverzne krivulje med dveletno in desetletno obveznico. Podatki kažejo, da je do recesije po obratu prišlo najprej v sedmih mesecih, lahko pa je trajalo tudi dve ali tri leta. Tako recesija v ZDA letos zelo verjetno ni mogoča, se pa povečuje verjetnost, da do nje pride prihodnje leto. Vsi preostali makroekonomski podatki (zaposlenost, nepremičninski trg, podatki iz proizvodnje, inflacija itd.) za zdaj kažejo na zmerno rast. Ti dejavniki so zelo pomembni pri vplivu na delniške trge. Ko imamo take podatke kot sedaj, je možnost za padec za več kot deset odstotkov na letni ravni (ne znotraj leta) precej majhna. Verjetnost za to je le okoli štiriodstotna. V primeru slabše ekonomske slike pa se ta seveda poveča.

Ali bo do tega prišlo, je odvisno tudi od ameriškega predsednika Trumpa in njegove strategije glede Kitajske. Kot smo že pisali, na kratki rok ameriški kapital še vedno premika trge, kar se pozna na številkah, ki trenutno prihajajo iz Kitajske. Njihova valuta renminbi (juan) je proti dolarju dosegla najnižjo vrednost v zadnjih desetih letih, rast BDP pa je najnižja v zadnjih sedemindvajsetih letih. S tem sovpadajo tudi protesti v Hong Kongu. Zavedati pa se je treba, da Kitajska pri oblikovanju države in prihodnosti gleda precej dlje, kot je to zmožna Amerika. Tam obstaja notranja medijska vojna in pritiski z vseh strani na administracijo, ki so precej močnejši, kot so na Kitajskem. Zdi pa se, da je prihodnost Kitajske na malo daljši rok zelo optimistična. Nadaljuje se namreč transformacija ekonomije. V zadnjih petih letih so izgubili 14 milijonov delovnih mest v proizvodnji in število delovnih mest v storitvah povečali za 70 milijonov. Število ljudi v srednjem razredu je okoli 300 milijonov. Prognoze pa kažejo, da se bo število v naslednjih desetih letih podvojilo. Začenjali so razvijati tretje- in četrtorazredna mesta, kjer živi dodatnih 500 milijonov ljudi. Vsi ti bodo lahko z višjo kupno močjo prišli do boljših storitev in proizvodov iz tujine. Kitajska bo postala neto uvoznik. Na ta račun pa bo pridobil ves svet. Trgovinska vojna bo tako z razvojem Kitajske vedno manj pereča tema, saj se bodo neravnovesja začela urejati sama od sebe. Seveda bo do takrat preteklo še nekaj vode. Zdi pa se, da bodo tudi ZDA prisiljene v omejitev, saj bodo višje cene uvoznih artiklov negativno vplivale na ameriško ekonomijo. Tako bo zelo zanimivo spremljati, do kam lahko Trump pripelje trgovinsko vojno.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 11. september 2019.

Zakaj vztrajamo »v varnem« zavetju bank?

 

Seveda so mi vsi pomisleki popolnoma razumljivi, saj, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Pri čemer je slovenskega človeka varčevati naučil Janez Evangelist Krek, ki je pripeljal hranilnice v naše kraje. A od njegove smrti leta 1917 je minilo več kot 100 let. V tem času pa smo doživeli številne spremembe. Od konca dveh svetovnih sistemov, menjave različnih političnih in denarnih sistemov ter tehnoloških sprememb. Bi bilo mogoče smiselno razmisliti in investirati nekaj svojega časa tudi v finančno opismenjevanje?

Težko mi je bilo namreč razumeti, da ob dveh velikih bančnih krizah, ki smo ju doživeli v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih, Slovenci še naprej slepo zaupajo samo bankam. Spomnimo, čeprav so slovenske banke potrebovale več kot 5000 milijonov evrov državne pomoči, da so preživele, smo Slovenci močno povečevali varčevanje v depozitih (v zadnjem desetletju z dobrih šest milijard evrov na skupaj dobrih 20 milijard konec meseca julija).

A kaj bi se zgodilo z svetniki, če bi zamrznil pekel? Bi bilo v svetu več greha? No, na srečo se s tem varčevalcem ni treba ukvarjati. V prenesenem pomenu pa se postavlja resno vprašanje, kaj storiti z vsemi temi nakopičenimi depoziti, ko bodo banke začele tudi za fizične osebe zaračunavati ležarine, kar z bolj sofisticirano besedo pomeni plačilo za parkiranje denarja pri banki.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja, zakaj se bo to zgodilo. Dobra plat enačbe je, da nisem edini, saj je morala prihajajoča guvernerka Evropske centralne banke na zaslišanju v evropskem parlamentu kar nekaj časa nameniti tej tematiki. Slabša plat pa je, da je žal naša Evropa v širšem političnem, družbenem in gospodarskem stanju, ko brez cenenega denarja take blaginje ne bi mogla več ohranjati. Veriga višje dodane vrednosti se namreč seli v druge svetovne regije. Ob slabih demografskih kazalnikih pa se tudi »življenjska« celini zmanjšuje. Če pa v enačbo dodamo prihajajočo guvernerko, si lahko obetamo, da bodo negativne obrestne mere z nami še kar dolgo.

Morda se zdi moja premisa nekoliko radikalnejša, a pridobi težo že ob bežnem pogledu na zahtevane donosnosti državnih obveznic. Neverjetno je, da morajo investitorji plačevati Nemčiji za izdane obveznice katerihkoli ročnosti (za 30 let okoli 0,15 odstotka na leto). No, tudi Sloveniji ne gre veliko slabše. Trg za posest plačuje desetletne obveznice 0,18 odstotka na leto, kar je neprimerno manj, sploh če vemo, da je januarja, ob izdaji, Slovenija še plačeva dobrih 1,3 odstotka letno. Vladi se verjetno smeji, da bo ob izdajanju novega dolga še služila.

Za varčevalce pa je to veliko breme. Še posebno za tiste, ki so vajeni živeti samo od obresti. Je pa tudi priložnost za tiste, ki so pripravljeni na sto letni premik zavesti, da si pridobijo nova znanja, pokličejo finančne svetovalce in si oblikujejo svoje varčevanje, da lahko plemenitijo svoje premoženje tudi v »krasnem« novem svetu. Ker nismo več v Avstro-Ogrski.

 

Objavljeno v časniku Delo, 9. september 2019.

Čas za razmislek

 

Verjetno ne bo šlo za majhno spremembo, saj se po kuloarjih govori o svežnju dodatnih spodbud. Od znižanja obrestnih mer za 20 bazičnih točk, na minus 0,6 odstotka na leto, povečanja poceni financiranja bankam do novega neto odkupovanja obveznic na sekundarnem trgu (znano kot kvantitativno sproščanje QE). ECB bo s temi ukrepi spet testirala še neraziskano okolje denarne politike in se za las približala predstavitvi moderne denarne politike, znane kot helikopterski denar ali pa »kliči Topčider«, ko je zmanjkalo dinarjev za plače v Jugoslaviji. Seveda je to v silovitem nasprotju s statutom ECB, a že zdaj se denarna politika giblje v zelo sivi coni. In vprašanje časa je, kdaj bo kakšno nemško sodišče prižgalo rdečo luč.

A ob stopnjevanju geopolitičnih trenj, približevanju trdega brexita in grožnji ZDA z novimi carinami se verjetno tudi povpraševanje po nemških avtomobilih ne bo povečalo. S tem pa lahko tudi nemški »regelrecht« utone v Trnuljčičino spanje.

Kakor koli že, slovenski varčevalec se bo moral navaditi, da bo treba za parkiranje denarja pri banki plačati. Banke bodo izjemno težko ob dodatnem znižanju subvencionirale svoje komitente. Če je slovenski varčevalec v zadnjem desetletju spal mirno s svojimi prihranki kot kralj Matjaž, se bo zdaj zbudil in ugotovil, da se mu stanje na računu znižuje vsak mesec.

Veliko se jih bo spraševalo, kaj zdaj. Nekaj se jih bo pač sprijaznilo z dejstvom, drugi bodo denar skrili v nogavico, tretji ga bodo začeli zapravljati. Četrti pa bodo iskali kakšno bolj smiselno rešitev. Upam, da bo končno začelo odzvanjati priporočilo, da je smiselno na svoje premoženje gledati celovito. Da za varčevanje niso na voljo le depozit in nepremičnine, ampak je smiselno v svojo košarico vključiti delnice, obveznice in vzajemne sklade. Uteži do posameznih naložbenih razredov pa prilagoditi vsaj glede na svoje cilje, časovni načrt, starost in naklonjenost tveganju ter na trenutne tržne razmere.

Zadeva se zdi precej kompleksna, a izkušeni finančni svetovalec lahko precej enostavno oblikuje portfelj, ki lahko posameznika po poti, pisani njemu na kožo, pripelje do želenega cilja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 4. september 2019.

Negativne obrestne mere

 

Evropske banke že leta plačujejo ležarino ECB. Na leto to pri 0,4-odstotni obrestni meri za vse banke v sistemu evra znese približno 7 milijard evrov. To je denar, ki ga morajo banke vzeti od nekod drugod, zato smo v zadnjih letih videli podražitev kopice bančnih storitev. Premik obrestne mere ECB globlje v negativni nivo, na –0,5 odstotka, naj bi bankam odnesel še približno 700 milijonov. Problem ECB tako postaja vse večji: v želji po stimulaciji gospodarstva ustvarjajo problem v finančni industriji, saj ta politika najeda kapital bank. Ali bodo zaradi tega banke po Evropi v letu ali dveh potrebovale nov val državne dokapitalizacije, da bodo preživele? Tak korak je pri volilcih izredno nepriljubljen, zato se ECB pred septembrskim sestankom intenzivno ukvarja z rešitvami, kako omiliti vpliv negativnih obrestnih mer na finančno industrijo. Ker so vlagatelji do tega skeptični, so v zadnjem letu evropske finančne delnice izgubile skoraj 14 odstotkov, evropske bančne delnice pa kar dobrih 26 odstotkov. Negativne obrestne mere so pojav, ki ga v zgodovini še ni bilo. Varčuješ danes in veš, da boš imel naslednje leto manj. Varčevanje za pokojnino ne prinaša, ampak odnaša denar. Zakaj bi denar posodil podjetju za širitev, če veš, da boš čez leta dobil nazaj manj denarja. Skratka, na delu je obratna logika, ki prinaša prikrito deflacijo, ki se je vsi politiki in centralni bančniki najbolj bojijo. A svetovno gospodarstvo in javne blagajne so postale tako odvisne od zastonj denarja, da se zdi to edina pot. Druga pot je večje državno trošenje (krepitev fiskalne potrošnje), ki pa ima vsaj v Evropi zelo močnega nasprotnika v Nemčiji, ki je zelo močna zagovornica uravnoteženega proračuna. Drugače pa smo videli, kam je dolgoletno presežno trošenje držav pripeljalo Grčijo ali Italijo. Posledično se krepi zanimanje imeti v lasti nekaj oprijemljivega. Nepremičnine in zlato.

Iz zgodovinske perspektive so današnje cene na obvezniških trgih tvegane, saj so donosi obveznic zaradi ukrepov centralnih bank izredno stisnjeni. Po drugi strani se zdijo vlagateljem delniški trgi edina alternativa za doseganje donosa, ne glede na ohlajanje gospodarstev. Rešitev za vlagatelje je treba iskati v razpršitvi, saj se s tem izognemo tveganju, da nas preseneti močna ekonomska sprememba znotraj posamezne naložbene kategorije. Čeprav se zdi v takih razmerah denar še najboljša izbira, pa je tu dilema iz začetka komentarja. Koliko časa in kakšen delež ste pripravljeni plačevati v obliki negativnih obresti na denar v banki? Švicarski vlagatelj, ki kupi danes varno švicarsko desetletno obveznico, bo po 10 letih dobil le 90 odstotkov svojega vložka. To je velika premija za občutek varnosti.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 28. avgust 2019.

Cena surove nafte ponovno raste

 

Minister za gospodarstvo ZDA, Wilbur Ross, je v nedavni izjavi za medije oznanil, da bodo ZDA ponovno odložile trošarine na določene kitajske visokotehnološke proizvode, poleg tega pa bodo še naprej dovolili uvoz nekaterih (za domače proizvajalce) ključnih komponent »nezaželenega« kitajskega tehnološkega velikana Huawei Technologies Co. Trg je obe dejanji ameriške administracije interpretiral kot povečanje verjetnosti končanja trgovinske vojne med največjima svetovnima ekonomskima velesilama, ki ju mnogi krivijo za ohlajanje gospodarske rasti v prvi polovici letošnjega leta. Navsezadnje je marsikatero (odprto) ekonomijo porinila na prag (tehnične) recesije. Zaradi strahu pred morebitno globljo recesijo zdaj večina analitikov pričakuje odločne in hitre ukrepe centralnih bank, predvsem pri obeh glavnih akterjih konflikta, ZDA in Kitajske, kot tudi Evropske centralne banke, saj je upočasnitev globalne blagovne menjave (poleg brexita in ameriške grožnje glede trošarin) močno prizadela tudi evropska gospodarstva z Nemčijo na čelu.

Pozitiven vpliv ohlapne denarne politike na kapitalske trge smo vlagatelji v desetletje trajajočem obdobju nizkih in tudi negativnih obrestnih mer s pridom izkoriščali, zato nas nedavno dogajanje tako na delniških, obvezniških kot tudi na blagovnih borzah ne bi smelo presenečati. Dokler centralni bankirji tiskajo denar in nižajo obrestne mere, vrednosti delnic, obveznic in surovin ter energentov rastejo.

            Vir: Bloomberg in lastni izračun

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 21. avgust 2019.

Tektonske spremembe v kitajski farmaciji

 

Predvsem v generičnem segmentu so bili upadi izraziti. Prvotni načrt vlade je bil, da podjetje, ki ponudi najnižjo ceno zdravil, dobi celotno naročilo. Pred kratkim pa so pravilo spremenili in po novem velja, da bodo posel pridobili najugodnejši trije ponudniki. Kitajska vlada se je tako sistematično lotila prevetritve trga. Na Kitajskem je namreč več kot 4000 farmacevtskih podjetij. Večina je manjših generičnih, kjer je nadzor slabši. Z ukrepi želijo zmanjšati število manjših podjetij in vzpostaviti red ter na drugi strani utrditi močna domača podjetja, ki bodo v prihodnosti lahko konkurirala zahodnim podjetjem. Zavedajo se, da je močna domača farmacevtska panoga na daljši rok nujna. S konsolidacijo na generični strani želijo omogočiti, da bodo imela obstoječa podjetja dovolj prostih denarnih sredstev, s katerimi lahko začnejo razvijati inovativna zdravila. Zdi pa se, da lahko v prihodnosti tudi na Kitajskem pričakujemo nekaj farmacevtskih imen, ki bodo svetovno znana. Glavna ovira ostaja znanje zaposlenih, vendar se stvari izboljšujejo. Kitajska tradicionalna medicina počasi izgublja veljavo, vedno več ljudi ima dostop do preverjenih zdravil. Tudi glede na število novih zaposlenih v agenciji za zdravila vse kaže na to, da se dogajajo resne spremembe.

Transformacija na področju kitajskega zdravstva je očitna in se bo nadaljevala tudi v prihodnosti. Spremembe so pozitivne in lahko največ prinesejo predvsem prebivalstvu. Na drugi strani pa bodo lastniki podjetij lahko prav tako lepo nagrajeni. Seveda pa pot ne bo lahka in bodo vmes tudi globoki padci. Eden takšnih se je zgodil tudi v lanskem letu.