ECB je pretekli teden upravičila pričakovanja. Znižali so obrestno mero za 0,1 odstotne točke, na –0,5 odstotka, napovedali dodatne likvidnostne ukrepe in omilili trpljenje bank zaradi okolja negativnih obrestnih mer. Oči so ta teden uprte v FED. Pričakovanja o znižanju obrestne mere za 0,25 odstotne točke so vse močnejša. Pritisk ameriške politike na FED, da naj zniža tudi ameriške obrestne mere z nivoja 2 % na 0 %, je po zadnjih Trumpovih tvitih vse močnejši. Zato se lahko upravičeno sprašujemo, ali bo padla še zadnja trdnjava in bodo praktično vse državne obveznice razvitih držav v negativnem območju?

Po napadu na savdski naftni kompleks minuli konec tedna se zdi znižanje FED praktično gotovo. Strah pred nadaljnjim upočasnjevanjem svetovne gospodarske rasti se je z napadom okrepil, saj višja cena nafte in energentov ne pomeni nič dobrega za ameriško in evropsko gospodarstvo. A enačenje današnjega položaja z naftnim šokom iz sedemdesetih let ni primerno. Naftna proizvodnja je danes bistveno bolj razpršena po svetu, načrpane zaloge precej večje in tudi odvisnost od nafte kot ključnega energenta precej manjša kot v sedemdesetih. A morebitni vojaški konflikt v Perzijskem zalivu bi zgodbo obrnil na glavo in predvsem Evropo gotovo potisnil v recesijo.

Zadnji razvoj dogodkov je prekinil zmagoviti niz na kapitalskih trgih, ki so bili septembra priča močnejši rotaciji iz varnih v bolj ciklične panoge. Po dolgem času smo lahko videli na primer avtomobiliste, ki so po donosu presegli delnice iz sektorja zdravstva ali osnovne potrošnje. Vlagatelji so namreč v pričakovanju ohlapne denarne politike in boljših gospodarskih razmer pričakovali, da se bodo ciklične panoge, ki so bile letos daleč najbolj na udaru, v takih razmerah obnesle bolje, kot so kazala vrednotenja v teh panogah. Razkorak v vrednotenjih med tako imenovanimi varnimi na eni in cikličnimi sektorji na drugi strani je letos konec poletja postal rekorden. Nikoli v zgodovini še nismo videli takega razkoraka. Ena od razlag, zakaj tak razkorak, gre tudi v smeri, da so na delniškem trgu novi udeleženci. V iskanju kakršne koli oblike donosa ti investitorji (glede na to, da praktično vse evropske obveznice prinašajo negativen donos) raje izberejo delnice varnejših panog in se izogibajo bolj nihajnih, čeprav so vrednotenja v nekaterih delih varnejših delniških naložb s tem postala nevzdržna. Rekorden razkorak in pričakovanja o boljšem poslovnem okolju so prinesli vsak kratkotrajen obrat. Najočitneje je to pri delnicah evropskih finančnih podjetij, kjer je ECB uvedla dvostopenjski sistem obrestovanja in s tem zmanjšala negativen vpliv obrestnih mer na poslovanje bank. Vlagatelji so posledično evropske finančne delnice nagradili s skoraj 12-odstotno rastjo v zadnjem mesecu.

A od tu dalje je pot bolj nejasna. Slabšanje gospodarskih kazalcev se nadaljuje, politike centralnih bank pa so bolj sproščene. Smer trga tako ostaja nejasna, saj imamo dve zelo močni sili, ki na trg delujeta vsaka v svojo smer. Na kratek rok dajem večjo težo dodatni likvidnosti oziroma centralnim bankam. Poplavi denarja bodo trgi na kratek rok verjetno sledili, tako da lahko pričakujemo rast trga, a ker se tveganja za nepričakovan in močan popravek povečujejo, je treba ohranjati previdnost. Uravnotežen portfelj je še vedno najboljši pristop k preudarnemu varčevanju in investiranju.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 18. september 2019.

Seveda so mi vsi pomisleki popolnoma razumljivi, saj, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Pri čemer je slovenskega človeka varčevati naučil Janez Evangelist Krek, ki je pripeljal hranilnice v naše kraje. A od njegove smrti leta 1917 je minilo več kot 100 let. V tem času pa smo doživeli številne spremembe. Od konca dveh svetovnih sistemov, menjave različnih političnih in denarnih sistemov ter tehnoloških sprememb. Bi bilo mogoče smiselno razmisliti in investirati nekaj svojega časa tudi v finančno opismenjevanje?

Težko mi je bilo namreč razumeti, da ob dveh velikih bančnih krizah, ki smo ju doživeli v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih, Slovenci še naprej slepo zaupajo samo bankam. Spomnimo, čeprav so slovenske banke potrebovale več kot 5000 milijonov evrov državne pomoči, da so preživele, smo Slovenci močno povečevali varčevanje v depozitih (v zadnjem desetletju z dobrih šest milijard evrov na skupaj dobrih 20 milijard konec meseca julija).

A kaj bi se zgodilo z svetniki, če bi zamrznil pekel? Bi bilo v svetu več greha? No, na srečo se s tem varčevalcem ni treba ukvarjati. V prenesenem pomenu pa se postavlja resno vprašanje, kaj storiti z vsemi temi nakopičenimi depoziti, ko bodo banke začele tudi za fizične osebe zaračunavati ležarine, kar z bolj sofisticirano besedo pomeni plačilo za parkiranje denarja pri banki.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja, zakaj se bo to zgodilo. Dobra plat enačbe je, da nisem edini, saj je morala prihajajoča guvernerka Evropske centralne banke na zaslišanju v evropskem parlamentu kar nekaj časa nameniti tej tematiki. Slabša plat pa je, da je žal naša Evropa v širšem političnem, družbenem in gospodarskem stanju, ko brez cenenega denarja take blaginje ne bi mogla več ohranjati. Veriga višje dodane vrednosti se namreč seli v druge svetovne regije. Ob slabih demografskih kazalnikih pa se tudi »življenjska« celini zmanjšuje. Če pa v enačbo dodamo prihajajočo guvernerko, si lahko obetamo, da bodo negativne obrestne mere z nami še kar dolgo.

Morda se zdi moja premisa nekoliko radikalnejša, a pridobi težo že ob bežnem pogledu na zahtevane donosnosti državnih obveznic. Neverjetno je, da morajo investitorji plačevati Nemčiji za izdane obveznice katerihkoli ročnosti (za 30 let okoli 0,15 odstotka na leto). No, tudi Sloveniji ne gre veliko slabše. Trg za posest plačuje desetletne obveznice 0,18 odstotka na leto, kar je neprimerno manj, sploh če vemo, da je januarja, ob izdaji, Slovenija še plačeva dobrih 1,3 odstotka letno. Vladi se verjetno smeji, da bo ob izdajanju novega dolga še služila.

Za varčevalce pa je to veliko breme. Še posebno za tiste, ki so vajeni živeti samo od obresti. Je pa tudi priložnost za tiste, ki so pripravljeni na sto letni premik zavesti, da si pridobijo nova znanja, pokličejo finančne svetovalce in si oblikujejo svoje varčevanje, da lahko plemenitijo svoje premoženje tudi v »krasnem« novem svetu. Ker nismo več v Avstro-Ogrski.

Objavljeno v časniku Delo, 9. september 2019.

Evropske banke že leta plačujejo ležarino ECB. Na leto to pri 0,4-odstotni obrestni meri za vse banke v sistemu evra znese približno 7 milijard evrov. To je denar, ki ga morajo banke vzeti od nekod drugod, zato smo v zadnjih letih videli podražitev kopice bančnih storitev. Premik obrestne mere ECB globlje v negativni nivo, na –0,5 odstotka, naj bi bankam odnesel še približno 700 milijonov. Problem ECB tako postaja vse večji: v želji po stimulaciji gospodarstva ustvarjajo problem v finančni industriji, saj ta politika najeda kapital bank. Ali bodo zaradi tega banke po Evropi v letu ali dveh potrebovale nov val državne dokapitalizacije, da bodo preživele? Tak korak je pri volilcih izredno nepriljubljen, zato se ECB pred septembrskim sestankom intenzivno ukvarja z rešitvami, kako omiliti vpliv negativnih obrestnih mer na finančno industrijo. Ker so vlagatelji do tega skeptični, so v zadnjem letu evropske finančne delnice izgubile skoraj 14 odstotkov, evropske bančne delnice pa kar dobrih 26 odstotkov. Negativne obrestne mere so pojav, ki ga v zgodovini še ni bilo. Varčuješ danes in veš, da boš imel naslednje leto manj. Varčevanje za pokojnino ne prinaša, ampak odnaša denar. Zakaj bi denar posodil podjetju za širitev, če veš, da boš čez leta dobil nazaj manj denarja. Skratka, na delu je obratna logika, ki prinaša prikrito deflacijo, ki se je vsi politiki in centralni bančniki najbolj bojijo. A svetovno gospodarstvo in javne blagajne so postale tako odvisne od zastonj denarja, da se zdi to edina pot. Druga pot je večje državno trošenje (krepitev fiskalne potrošnje), ki pa ima vsaj v Evropi zelo močnega nasprotnika v Nemčiji, ki je zelo močna zagovornica uravnoteženega proračuna. Drugače pa smo videli, kam je dolgoletno presežno trošenje držav pripeljalo Grčijo ali Italijo. Posledično se krepi zanimanje imeti v lasti nekaj oprijemljivega. Nepremičnine in zlato.

Iz zgodovinske perspektive so današnje cene na obvezniških trgih tvegane, saj so donosi obveznic zaradi ukrepov centralnih bank izredno stisnjeni. Po drugi strani se zdijo vlagateljem delniški trgi edina alternativa za doseganje donosa, ne glede na ohlajanje gospodarstev. Rešitev za vlagatelje je treba iskati v razpršitvi, saj se s tem izognemo tveganju, da nas preseneti močna ekonomska sprememba znotraj posamezne naložbene kategorije. Čeprav se zdi v takih razmerah denar še najboljša izbira, pa je tu dilema iz začetka komentarja. Koliko časa in kakšen delež ste pripravljeni plačevati v obliki negativnih obresti na denar v banki? Švicarski vlagatelj, ki kupi danes varno švicarsko desetletno obveznico, bo po 10 letih dobil le 90 odstotkov svojega vložka. To je velika premija za občutek varnosti.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 28. avgust 2019.