Kitajska ni Grčija

Upočasnjevanje drugega največjega svetovnega gospodarstva dobiva nove razsežnosti. Sredi julija so le 14 dni po zaključku četrtletja objavili sedemodstotno rast BDP, ki je bila povsem enaka napovedim. Sledila je tridnevna devalvacija juana, ki je trge močno presenetila in močno povečala nezaupanje vlagateljev v informacije, ki prihajajo iz Kitajske. Pretekli petek so objavili, da zaupanje kitajskih gospodarstvenikov iz industrije še naprej pada, in sicer na najnižjo vrednost po krizi iz leta 2009. Tudi vsi ukrepi centralne banke ter partije, da bi ustavili padanje borze, niso bili uspešni, zato smo včeraj lahko videli največji padec kitajske borze od leta 2007, saj je osrednji indeks izgubil 8,5 odstotka. Kitajski indeksi so od vrha pred dvema mesecema izgubili že 38 odstotkov vrednosti, a so še vedno več kot 40 odstotkov višje kot pred enim letom.

Vsa ta negotovost se je zdaj prenesla na globalne trge, saj je Kitajska večini držav zelo, če ne najpomembnejši gospodarski partner. Nemčija izvozi šest odstotkov vsega blaga na Kitajsko. Za EU izvoz na Kitajsko predstavlja nekaj več kot en odstotek BDP, za ZDA nekaj pod odstotek. Za Japonsko recimo več kot tri odstotke BDP in več kot 20 odstotkov vsega izvoza. Za EU ter ZDA se podatki ne zdijo pomembni, a če govorimo, da letos pričakujemo nekaj več kot enoodstotno rast BDP v Evropi, ta številka pri nas pomeni razliko med rastjo in recesijo. Za azijske države pa je trgovina s Kitajsko stvar preživetja. Tajvan tja pošlje 40 odstotkov vsega izvoza, Južna Koreja 30 odstotkov, Avstralija pa 35 odstotkov. Posledično ima strah pred nadaljnjim ohlajanjem kitajskega gospodarstva velik vpliv na svetovne borze. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, in trgovina se ne bo ustavila, a že manjše zmanjšanje (denimo prodaja avtomobilov na Kitajskem je v juniju upadla za tri, julija pa šest odstotkov) ima močan vpliv na dobičkonosnost podjetij. Padce na borzah lahko razumemo tudi kot odgovor na negotovost, na večanje likvidnostnih rezerv vlagateljev, podjetja bodo zmanjšala zaloge ter povečala učinkovitost ter fleksibilnost svojega poslovanja, da se bodo hitreje odzvala na nepredvidljivo prihodnost.

Vsak padec na borzah s seboj prinaša tudi nakupne priložnosti. Star borzni pregovor govori, da se delnice kupuje, ko je na ulicah kri in strah na vrhu. Ali smo že tam, je težko reči, zgodovina in izkušnje kažejo, da še ne, a priložnost bo zagotovo prišla in takrat bodo spet nagrajeni potrpežljivi vlagatelji. Po drugi strani pa imajo tisti, ki niso najboljši v lovljenju dna (ali vrha), danes odlično priložnost, da z enakomernimi časovnimi nakupi dosežejo ugodno povprečno ceno.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Nafta najnižje v šestih letih

Z umikom več let trajajočih sankcij proti iranski nafti si naftni kartel OPEC obeta rekordno proizvodnjo, ki naj bi dosegla 33 milijonov sodčkov nafte na dan. Tako bi s preplavljanjem trga s surovo nafto nadaljeval nedavno začeto strategijo izločitve ameriških nekonvencionalnih proizvajalcev. Po zadnjih ocenah naj bi že danes presežna ponudba znašala približno 3 milijone sodčkov na dan, glavna krivca za večino presežne proizvodnje v letošnjem letu pa naj bi bili ravno največji članici OPEC, Irak in Savdska Arabija. Presežna ponudba z Bližnjega vzhoda bi se lahko kmalu povečala za dodatnih 500 tisoč do milijon sodčkov na dan, ki bi jih lahko Iran prispeval že v nekaj tednih po odpravi sankcij.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

         Vir: Bloomberg

Kljub velikemu padcu tržne cene surove nafte ameriški nekonvencionalni proizvajalci (vsaj za zdaj) niso vrgli puške v koruzo. Po podatkih ameriškega podjetja Baker Hughes se je v zadnjem mesecu vsak teden povečalo število delujočih naftnih vrtin, vendar je število delujočih vrtin kljub temu še vedno 60 odstotkov manjše kot decembra lani. Poleg nizke cene surove nafte je glavni razlog za tako velik padec števila delujočih vrtin v izjemno visokih domačih zalogah. Kljub temu, da so ameriške strateške zaloge surove nafte minuli teden doživele tretji zaporedni padec, še vedno za 90 milijonov sodčkov presegajo petletno povprečje (tega letnega časa). Glede na to, da je v ZDA domače nafte očitno (vsaj trenutno) za domači trg preveč, izvoz pa je prepovedan, so se domači proizvajalci pod okriljem največjega svetovnega naftnega podjetja Exxon mobile združili in pri ameriških oblasteh dosegli (delno) odpravo 40-letne prepovedi izvoza ameriške surove nafte. Kmalu naj bi stekla blagovna menjava med Mehiko in ZDA, kjer bi ZDA v Mehiko dnevno izvozile do 100 tisoč sodčkov lahke surove nafte, za katero bi v zameno dobile težko mehiško nafto v enaki vrednosti. številke se na prvi pogled morda res ne zdijo visoke, vendar je to prav zagotovo le prvi korak k popolnemu odprtju ameriškega trga, s čimer se bodo na novo pisala pravila igre na svetovnih naftnih trgih.

Sašo šmigić, Pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Prevzemna vročica

Večina podjetij iz panoge farmacija je namreč v preteklih letih generirala ogromne dobičke v nekaterih državah, kjer so davki nižji. Tega denarja ne želijo potegniti v matično državo, če je davčna stopnja tam višja, ampak iščejo načine, kako ga vložiti znotraj države, kjer so davki nižji. Vsi ti razlogi bodo ostali tudi v bližnji prihodnosti, kar pomeni, da lahko pričakujemo nadaljevanje prevzemne aktivnosti. Če so nekatera vrednotenja posameznih podjetij že nekoliko nad zgodovinskimi povprečji, pa povečana prevzemna aktivnost dela sektor zanimiv še naprej.

Če pogledamo zadnje večje prevzeme. Pfizer je kupil Hospiro za skoraj 17 milijard dolarjev, Johnson&Johnson je ponudil 18 milijard za Pharmacyclis, Shire je ponudil 29 milijard dolarjev za Baxalto in potem imamo še Mylan, ki je ponudil kar 35 milijard za Perrigo ter še najnovejši napovedan prevzem Teve, ki ponuja nekoliko več kot 40 milijard dolarjev za generični del podjetja Allergana.

Ogromne številke, ki tudi delno nakazujejo na pregrevanje panoge. Vendar razlogi podjetij za nakupe niso iracionalni, ampak izhajajo iz realnih potreb, kar daje optimistično sliko za naprej. Kakor se je izkazalo v zadnjih letih, kdor ni bil dovolj aktiven pri prevzemih in/ali pri lastnem razvoju, je ostal na drugem tiru. Delniški trg je nagradil zelo ambiciozna podjetja, ki so agresivno investirala svoj kapital. Ko to vidijo drugi, ki v svojih dejanjih niso bili dovolj aktivni, nenadoma želijo tudi oni vstopiti v prevzemno igro. Delničarji pa so posledično deležni višjih tečajev.

Kot vidimo, je panoga zdravstva v zadnjem obdobju postala izredno živahna in podjetja, ki so bolj ali manj samo sedela na svojih proizvodih in generirala presežna denarna sredstva, v zadnjem obdobju niso nagrajena. Nekatera se sedaj želijo čim hitreje vrniti v igro, kar ustvarja povečano prevzemno aktivnost, ki smo je deležni. Za delničarje pa je to dober znak.

David Zorman, upravitelj

Kam investirajo najbogatejši?

Tudi obeti ostajajo optimistični, saj napovedi do leta 2017 kažejo letno rast premoženja več kot sedmih odstotkov. Skupno premoženje v lasti najbogatejših zemljanov bo preseglo 70 bilijonov dolarjev. Ogromna številka, ki si jo težko predstavljamo. To je skoraj petkrat toliko, kot ustvari celotna Evropska unija v enem letu. Njihove naložbene odločitve so v lanskem letu postale še bolj optimistične, kar se vidi v večji alokaciji njihovega premoženja, namenjenega delniškim naložbam. Te odločitve kažejo, da lahko tudi v prihodnjih letih pričakujemo relativno mirno sliko v največjih svetovnih gospodarstvih in tudi na delniških trgih. Največja ovira in negotovost ostaja znotraj Evropske unije, kjer deflacija in nekoliko bolj zaostrene politične tenzije prinašajo malo manj priljubljeno regijo za investiranje. Izpostaviti je treba tudi Indijo, kjer je število milijonarjev in njihovo bogastvo v preteklih letih raslo v rangu nekaj odstotkov. Lani pa je doživelo preporod, saj se je število milijonarjev povečalo za 26 odstotkov, njihovo premoženje pa kar za 28 odstotkov. Vidimo, da so lanske volitve v Indiji predstavljale prelomno točko, saj je država postala veliko prijaznejša za podjetnike. Poleg tega je tudi monetarna politika pripomogla k pozitivnejšemu razpoloženju vlagateljev. Če prištejemo še nižjo ceno nafte, saj Indija uvozi kar 70 odstotkov, vidimo, zakaj je Indija trenutno izredno priljubljena tako med domačimi kot tudi tujimi investitorji. Dejanja najpremožnejših kažejo, da bo tako ostalo tudi v prihodnjih letih. Nekoliko se je ustavila rast na Kitajskem, kjer je gospodarska rast trenutno pod pritiskom. Transformacija ekonomije od kapitalsko intenzivne v bolj storitveno še vedno poteka. Prilagoditev ni enostavna in bo prinesla različne šoke.

Vidimo, da so najbogatejši prebivalci postali bolj optimistični glede prihodnosti, kar kažejo njihove naložbene odločitve. V nekaterih regijah je zaznati nekoliko bolj previden ton, drugje pa pravi razcvet. Vsekakor je dobro spremljati kaj ta naložbeni razred počne s svojim denarjem, saj pred investiranjem pridobijo veliko informacij. Trenutno tako lahko zaznamo relativno optimistično sliko glede prihodnosti.

David Zorman, upravitelj

Gorenje se osredotoča na osnovno dejavnost

Teden na ljubljanski borzi je minil razmeroma mirno. Medtem ko so razvite borze v znamenju objav polletnih rezultatov, slovenska kotirajoča podjetja tradicionalno razkrivajo poslovanje v prvih šestih mesecih šele v drugi polovici avgusta.

Vlagatelji doma so po zadnjih peripetijah okoli privatizacije Telekoma in Cinkarne Celje zelo zadržani do novih nakupov. Lahko rečemo, da presenetljivo, saj v zadnjih dneh na ljubljansko borzo spet prihajajo pozitivne novice, bliža se čas izplačila dividend, depoziti na bankah pa skoraj ne prinašajo več obresti.

V zadnjih dneh je iz velenjskega Gorenja prišlo kar nekaj spodbudnih novic. V podjetju, ki ima na evropskem trgu bele tehnike skoraj štiriodstotni tržni delež, poglabljajo sodelovanje z japonskim Panasonicom, ki je od leta 2013 sicer njihov manjšinski delničar. Nova pogodba bo razširila sodelovanje na več področij, med drugim tudi na skupno nabavo, logistiko in distribucijo.

V Gorenju so že pred časom ocenjevali, da jim bo partnerstvo s Panasonicom v prihodnjih letih prineslo dodatnih 80 milijonov evrov zaslužka. Povezava, ki jo v Velenju pletejo z japonskim velikanom, s tem dobiva vse večjo težo in v borznih krogih se že špekulira o možnostih nadaljnjega kapitalskega povezovanja. Panasonic se je sicer ob nakupu manjšinskega paketa delnic Gorenja zavezal, da deleža ne bo povečeval do leta 2018, vendar se ta moratorij lahko prekine s sklepom nadzornega sveta Gorenja.

Znano je, da je predsednik uprave Panasonica preteklo zimo ob dveh različnih priložnostih namreč poudaril načrtovano krepitev Panasonica na evropskem trgu bele tehnike in to prav s prevzemom kakšnega večjega evropskega proizvajalca. V poslovnem načrtu Panasonica je treba izpeljati prevzem do konca njihovega poslovnega leta, ki se bo končalo 30. marca 2016.

Morda v smislu zgoraj napisanega lahko obravnavamo tudi prodajo Gorenjeve hčerinske družbe Surovina poljski družbi Elemental Holdings. V Velenju se osredotočajo na temeljno dejavnost proizvodnje bele tehnike in prodajajo poslovno nepotrebna sredstva in portfeljske naložbe. S temi prodajami bodo pomembno znižali neto finančni dolg, saj je vrednost podjetij iz omenjenega segmenta, ki ustvari manj kot 10 odstotkov prodaje Gorenja, po ocenah analitikov okoli 40 milijonov evrov. Naj spomnimo, da je celotno Gorenje na borzi vredno okoli 150 milijonov.

Grega Meden, samostojni upravitelj

Poletna razprodaja po kitajsko

Po dolgem obdobju zatišja je lani kitajski kapitalski trg kar izstrelilo v nebo. Zaradi hitrejšega ohlajanja gospodarske rasti je kitajska centralna banka začela izvajati ohlapno denarno politiko, veliko »cenejšega« denarja pa je končalo v delniških naložbah na največjih domačih borzah v šanghaju in šenzenu. Visoke donosnosti so sprožile pravi mali čredni nagon med domačimi vlagatelji. S Kitajske so redno prihajala poročila o novem rekordu odprtih trgovalnih računov, prav tako pa je strmo raslo število vlagateljev, ki so v želji po še večjem zaslužku na trg vstopali s posojenimi sredstvi. Od prvega reza obrestne mere, ki ga je izvedla centralna banka novembra lani, do junijskega vrha so delnice v šanghaju zrasle za 130 odstotkov (v evrih), s še višjo donosnostjo pa se lahko pohvalijo v šenzenu, kjer je delniški trg, v enakem obdobju pridobil skoraj 160 odstotkov. Kitajski delničarji so bili v sedmih nebesih, večina tujih vlagateljev pa je od zunaj nemočno opazovala, kako se veča diskont med hongkonško borzo in notranjim trgom. Danes so ti isti vlagatelji lahko zadovoljni s svojo odločitvijo, da niso izkoristili novembra lani odprte povezave med hongkonško in šanghajsko borzo, prek katere je bila prvič v zgodovini tujim (nekvalificiranim) vlagateljem omogočeno udeležba na kitajskem notranjem kapitalskem trgu.

špekulativni nakupi so v izredno kratkem časovnem obdobju pripeljali do nerazumno visokih vrednotenj, zaradi česar je večina tujih analitov že nekaj časa dvomila o vzdržnosti trenda rasti, še posebej v obdobju, ko s Kitajskega prihajajo vedno bolj skrb vzbujajoči makroekonomski podatki. Da so šle stvari na borzah nekoliko predaleč, je ocenila tudi kitajska centralna oblast, ki je v strahu pred pokom borznega balona začela omejevati vlaganje z gibljivim kritjem. Na njihovo žalost se je izkazalo, da je njihova intervencija na trgu povzročila ravno nasprotno, saj so tako s trga umaknili še tisti del udeležencev, ki je s svojimi nakupi podpiral rast trga. Omenil sem že, da se velika večina tujih vlagateljev, kljub odprti povezavi, zaradi nerazumnih vrednotenj in pomanjkanja likvidnosti ni odločila za vstop na notranji trg. Olje na ogenj je prilila tudi novica, da je v vodo padla za letos pričakovana več kot 300 milijard ameriških dolarjev velika vključitev notranjih kitajskih delnic v indekse MSCI. Brez tujega kapitala in ob odsotnosti domačih špekulativnih vlagateljev se je 15. junija začela velika poletna razprodaja kitajskih delnic. V samo treh tednih so delnice v šanghaju in šenzenu v povprečju izgubile več kot 30 odstotkov vrednosti, z borze pa je izpuhtelo več kot 4 bilijone ameriških dolarjev. Ponovno je na velika vrata vstopila centralna oblast, ki je ustavila trgovanje s četrtino podjetij, uvrščenih na borzo, katerih delnice so se znašle pod največjim prodajnim pritiskom. Poleg tega so prek posebnega državnega sklada borznim hišam in družbam za upravljanje odobrili denarna sredstva, s katerimi naj bi ti podpirali tečaje največjih domačih podjetij. Do nedavnega je kazalo, da jim je s temi dejanji uspelo stabilizirati trg, več kot 8-odstotni padec delnic včeraj pa kaže, da bo »nadzorovanje« kapitalskega trga bistveno težji zalogaj kot »zagotavljanje« ustrezne ravni gospodarske aktivnosti.

Sašo Smigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Vročina na trgu pada

Kakor koli, tudi radikalnega levega političnega voditelja Ciprasa je po dobljenem referendumu srečala pamet. Odločil se je namreč za menjavo glavnega stratega pogajanj z upnicami Varufakisa in privolil v trnovo pot do tretjega paketa pomoči institucij. Prvi korak v obliki sprejetja davčne in pokojninske reforme ter ohranitev suverenosti statističnega urada so že potrdili v parlamentu s pomočjo glasov opozicije. Sprejete reforme pa so omogočile sprostitve prve tranše premostitvenega posojila, ki Grčiji omogoča poplačilo zapadlih obveznosti Evropski centralni banki ter Mednarodnemu denarnem skladu. Izpeljava vseh korakov pa zna grško javnost še dodatno vznemirjati in pričakovati je nove predčasne volitve.

A kljub vsemu je grška normalizacija na trg vplivala blagodejno, kar se vidi predvsem na tri načine: delniški trgi so zrasli, določene bolj tvegane države so spet pridobile dostop do trga in na koncu ECB spet kupuje državne obveznice, kar jih draži. To zadnje pa pomeni nižji strošek obresti za državne zakladnice. Zdi se, da je zdaj optimalni čas za nastop letnega dopusta in uživanja vročega poletja.

A kaj, ko je odstranitev enega izmed robnih negativnih scenarijev spet osvetlila dejstvo, da makroekonomski podatki v ZDA ostajajo robustni in da se v Evropi skokovito izboljšujejo. Zdi se, da je bančni kanal začel ponovno delovati. Rast denarnega agregata M3 se počasi premika proti dolgoletnemu povprečju v Evropi. V Ameriki pa se brezposelnost še dodatno znižuje. Tako se dejansko približujemo točki, kjer se bo prva velika centralna banka odločila za dvig svojih ključnih obrestnih mer. Vse verjetneje pa je, da bo do dviga prišlo v času koledarsko hladnejših mesecev, kar bo verjetno pospešilo pulz marsikateremu investitorju.

Primož Cencelj, samostojni upravitelj

Neskončna zgodba končana?

V zameno za 86 milijard evrov pomoči oziroma prestrukturiranja dolgov je Cipras obljubil višje davke, nižje pokojnine, višjo upokojitveno starost, reforme na trgu dela, liberalizacijo in privatizacijo. Če smo povsem iskreni, bi se vse to zgodilo tudi v primeru bankrota Grčije oziroma njenega izstopa iz evroobmočja in nove valute. S tem dogovorom bodo svoj dolg prestrukturirali na kontroliran način, medtem ko bi z novo valuto zapluli povsem v neznano. Problem je, da v finančni zgodovini skoraj ni primera, ko bi država prešla na šibkejšo valuto. Primeri iz časov razpadanja Jugoslavije in menjave valut so slabi, ker smo takrat vsi verjeli, da nova valuta (tolar, kuna in tako naprej) predstavlja močnejšo in ne šibkejšo možnost v primerjavi z dinarjem. Zato je odločitev Ciprasa logična in pravilna. Veliki »blef« se ni izšel in vse druge možnosti so slabše. Grki niso računali na to, da se bo igralec na drugi strani naveličal. Ankete so kazale vedno večji delež nemških (pa tudi finskih, nizozemskih in drugih) volilcev, ki so, ko se je vsa drama vlekla, vedno bolj podpirali rešitev, da se Grke vrže iz evroobmočja.

A to je le prvi korak. Do srede mora grški parlament že sprejemati spremembe zakonodaje, da bodo potem preostale članice lahko potrdile dogovor. Če Siriza ne razpade in s tem grška vlada ne odstopi, imajo Grki možnost, da v naslednjih 10–15 letih svojo državo znova postavijo na trdne gospodarske temelje. Če želijo socialno državo in pokojnine, bodo morali zanje trdo delati in plačevati davke. Zanje ne bomo delali ne Nemci in ne Slovenci. Da bo posel stekel, morajo zmanjšati birokracijo, liberalizirati gospodarstvo in omogočiti tekmo na trgu. Osrednja točka je privatizacija. Ustanovili bodo sklad in ta bo počasi prodajal deleže v državnih podjetjih. S tem bodo podjetja učinkovitejša, manj bo izčrpavanja proračuna. Podobno kot pri nas načrt s SDH, se vse vedno znova sfiži z vmešavanjem politike v dnevno poslovanje podjetij. Ekonomske logike se ne da pretentani. Predvolilne obljube Sirize (pa tudi drugih evropskih posnemovalcev) o krasnem novem svetu z malo dela, veliko ugodnostmi in izbrisom dolgov so se izkazale za pravljico. Slaba lastnost pravljice je, da se konča, ko ugasneš luč in zaspiš.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Grška tragedija

Po drugi strani ta odpis ne rešuje ničesar, dokler Grčija ne uvede globokih strukturnih reform, saj v Grčiji javni sektor ustvari 40 odstotkov BDP, kar je rekord med državami EU, in zasebno gospodarstvo ni več sposobno financirati tako obsežnega javnega sektorja ter vse večje luknje v pokojninski blagajni. Zato se pogajanja ne premaknejo z mrtve točke, saj grški volilci ne želijo sprememb (izstopajo upokojenci, ki najbolj množično odhajajo na volišča, mladi pa odhajajo v države, kjer je več delovnih mest – zahodna Evropa, Amerika in druge), EU z Nemčijo na čelu pa ne dovoli odpisa dolga, dokler se ne sprejmejo strukturne reforme in dokler ne postane prihodnje poslovanje grške države vzdržno. Zveni znano?

Slovenska prednost je ravno v izvoznem gospodarstvu, zato blokada kakršnih koli resnejših sprememb s strani sindikatov in upokojencev (še) ni usodna, čeprav luknja v pokojninski blagajni vse bolj raste, pa tudi državni aparat varčuje evrocente namesto evrov. V luči tega so novice zadnjih nekaj tednov za Slovenijo pozitivne. Izvoz raste, letos naj bi po pričakovanjih zrasel za približno pet odstotkov. Tudi zadnje novice iz nemške avtomobilske industrije so zelo dobre, saj prodaja nemških avtomobilov v Nemčiji raste (letos BMW +3 % kot najpočasneje rastoči in Porsche +21 % kot najhitreje rastoči), prav tako prodaja nemških avtomobilov raste v ZDA (kjer bo kot kaže letos rekordno leto po prodaji avtomobilov, pa tudi gospodarske napovedi za 2. polletje so spodbudne) in tudi na Kitajskem, kjer vse močneje odžirajo trg lokalnim avtomobilskim znamkam. Vse našteto daje upanje na nadaljnjo rast ene najmočnejših vej slovenske industrije, industrija pa v zadnjih nekaj mesecih zopet tudi aktivneje zaposluje.

A brez reform zdravstvenega in pokojninskega sistema ter racionalizacije v javni upravi se bomo s to v tujini pogojeno rastjo le prebili do naslednje krize, ki bo neizogibno prišla, v naslednji krizi pa tvegamo, da končamo tam, kjer smo začeli ta članek – pri grški, oprostite slovenski tragediji. Prevečkrat namreč pozabljamo, zakaj gre Nemčiji danes tako dobro. Ker so na začetku novega tisočletja naredili boleče, a za boljšo prihodnost nujne reforme.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Kdo določa ceno za slovenski dolg?

A kot smo opazili, je v preteklih letih z gibanjem slovenskih obveznostih še nekaj, kar pojasnjuje gibanje cene za dolg. Ta nekaj pa je strah pred izgubo, ki mu pravimo kreditno tveganje. Opredelitev višine je odvisna od zmožnosti in želje po odplačevanju dolga. Zmožnost je določena z višino dolga in stroški obresti v BDP, želja pa je definirana s politično voljo. Manj ko jo je, večji je kreditni prebitek, ki državo odreže od dostopa do kapitalskih trgov. Nekaj takega smo v Sloveniji že imeli, kar je pomenilo za dva odstotka višji strošek za obresti na leto.

Da zgodbo še malo zapletemo, je ECB v začetku leta začela kupovati državne obveznice in tako podprla njihove tečaje. še posebej ob dejstvu, da se v Grčiji pošteno smodi. Grčija je katalizator prihodnjega dogajanja na kapitalskih trgih in bo imela pomemben vpliv na ceno slovenskega zadolževanja.

Ob grškem odhodu bi se slovenski dolg povečal za slabe štiri odstotke, kar bi moralo po definiciji podražiti slovensko zadolževanje. še več, mantra o večnem obstoju evra bi se zamajala in bi vsak negativen signal po zmanjšanju politične volje po odplačevanju hitro preplašil vse bolj plahe investitorje. A dokler bo tu ECB, zgodba ne bo katastrofalna. A lahko se zgodi, da bo tudi njim nekdaj pošla sapa. 


Primož Cencelj – samostojni upravitelj