Da pa ne bomo predolgo gledali v vzvratno ogledalo, raje poglejmo, kako naprej. Osnovna predpostavka letošnjega leta, to je velika nihajnost, ostaja nedotaknjena. Zato je smiselno v vsakem takem močnem odboju tečajev zopet nekoliko uravnotežiti portfelj ter ustvariti nekaj denarne rezerve za obdobje, ko ne bo hotel nihče imeti delnic v portfelju. Ti časi lahko pridejo zelo kmalu. Sam menim, da je dno na surovinskih trgih doseženo, bo pa okrevanje počasnejše, kot kaže tržna dinamika zadnjega meseca, saj je prilagajanje tako povpraševanja kot tudi dejanske ponudbe dolgotrajen proces. Ker je v tem procesu udeleženih vse več špekulativnih udeležencev z izposojenim ali tujim denarjem (hedge oz. alternativni skladi, investicijske banke itd.), ki sprejemajo vse večje in vse bolj divje stave, je dejanska slika vse manj jasna in s tem premiki v eno ali drugo smer vse močnejši. Vse večja nihajnost ima podporo v vse cenejšem denarju, saj centralni bankirji še naprej znižujejo obrestne mere. Celo FED je na zadnjem srečanju napovedal le še dva dviga obrestnih mer letos. A leto je še dolgo in iz dveh lahko dobimo le še en dvig ali celo nobenega. Kot kaže nedavna zgodovina, je kakršno koli napovedovanje potez centralnih bankirjev povsem nepredvidljivo.

Enajstega aprila se začne nova sezona objave rezultatov za prvo četrtletje 2016. Medtem ko bodo verjetno rezultati solidni in nekoliko boljši od pričakovanj, pa skrb zbuja neki drug efekt. Podjetja imajo v dnevih pred objavo tako imenovano tiho obdobje, ko ustavijo nakupe lastnih delnic zaradi enakomerne obravnave vlagateljev. Glede na to, da raziskave kažejo, da je v zadnjih nekaj letih velik del rasti tečajev mogoče pripisati ravno milijardnim nakupom lastnih delnic s strani velikih svetovnih korporacij, vsaka prekinitev teh nakupov prinese na trg določeno negotovost. Zadnja februarska korekcija je bila ravno v sredini sezone objave rezultatov. Seveda začasna zaustavitev nakupov lastnih delnic ni sprožila korekcije, jo je pa okrepila. Previdnost zatorej ni odveč.

še en datum se nezadržno približuje, 23. junij je datum britanskega referenduma o izstopu iz EU. Bolj se bomo približevali temu datumu, večja negotovost bo na trgih. O morebitnih posledicah tega bomo več napisali v enem izmed prihodnjih člankov, vsekakor nam letos ne bo zmanjkalo dogodkov, ki bodo na trg vnašali visoko negotovost in s tem nihanje tečajev. Kot sem rekel na začetku, velja to izkoristiti in iz dane situacije potegniti največ.

Zaradi pričakovanega okrevanja agregatnega povpraševanja in padca proizvodnje v ZDA smo bili februarja na blagovnih borzah priča močnemu okrevanju cene surove nafte. Da smo pred februarskim odbojem videli dno na naftnih trgih, meni tudi mednarodna energetska agencija IEA, saj naj bi poleg predhodno omenjenih dejavnikov na ceno surove nafte pozitivno vplivalo upadanje proizvodnje pri državah zunaj naftnega kartela OPEC. Vse niti ostajajo v rokah naftnega kartela OPEC, katerega članice lahko s prilagajanjem lastne proizvodnje močno pripomorejo k oblikovanju tržne cene surove nafte. Da bo pot do dogovora o zamrznitvi kvot črpanja, ki bo vključevala vse pomembnejše proizvajalke surove nafte, še dolga, je bilo moč slutiti že prejšnji mesec po prvem krogu srečanja pogajalskih skupin. Večina predstavnic OPEC je sprejetje dogovora pogojevala z odobritvijo rasti proizvodnje njenim članicam, ki so v preteklem obdobju zaradi različnih razlogov proizvajale bistveno nižje količine od potencialnih, kar bi v resničnem svetu pripeljalo do rasti celotne proizvodnje OPEC, kljub zamrznitvi proizvodnje njene največje predstavnice, Savdske Arabije. Primarno so se pogovori navezovali na Iran in ponovni zagon iranske naftne industrije, ki je bila v zadnjem letu močno prizadeta zaradi sankcij ZDA in EU, ki so Iranu onemogočale izvoz energentov. Iran je pripravljen pristopiti k dogovoru šele, ko bo raven proizvodnje dvignil na nivoje pred nastopom sankcij. Februarja je Iran načrpal 3 milijone sodčkov surove nafte, kar pomeni, da mora Iran, če želi doseči predsankcijski nivo, dnevno raven proizvodnje dvigniti še za milijon sodčko, to pa namerava doseči v letošnjem letu. Kakor kaže, bomo na naftnih trgi priče še enemu zanimivemu letu, upajmo samo, da ne bo tako »zanimivo« kot je bilo lansko.

Pri dolgoročnih naložbah imajo na naše naložbe vpliv dolgoročni trendi. Pomembno je vedeti, kateri segment kitajske ekonomije se ustavlja in kateri raste naprej. Pomembno je vedeti, da hitrega dviga obrestnih mer v ZDA in tudi EU ni pričakovati. Pomembni so tudi mikrotrendi, ki posamezne panoge delajo zanimive, posamezne pa so v zatonu. Eden od teh trendov je tudi kupovanje luksuznih dobrin prek interneta. Panoga zadnjih pet let raste od 20 do 30 odstotkov na leto. Luksuzni kupci so definirani kot osebe, ki na leto zaslužijo več kot 100.000 evrov. Rast luksuznih nakupov ima velike vplive na različne blagovne znamke in na že uveljavljena podjetja. Tudi letos je napovedana rast v omenjenem segmentu v višini slabih sedem odstotkov, skupna številka pa naj bi dosegla več kot 400 milijard evrov. Zanimivo je vedeti, da luksuzni kupci prek spleta precej lažje primerjajo karakteristike in cene proizvoda. Kupci tako za isti znesek dobijo več, vsesplošne cene pa se znižujejo. Nakupi se premikajo od bolj znanih blagovnih znamk k manj znanim oziroma tudi na spletne strani, kot so recimo Amazon. Tradicionalne blagovne znamke so z razmahom interneta začele izgubljati, vedno več pa je manjših in nišnih produktov, ki pridobivajo. Marže v industriji so se tako začele zmanjševati. Spremenila se je tudi pot, kako se luksuzne znamke oglašujejo. Njihov tradicionalni medij je bil tiskan oglas, zdaj pa so najdostopnejši oglasi do kupca spletni portali. Izjemno učinkovit je na primer Facebook. Nove tržne poti in navede potrošnikov spreminjajo nekatere starejše blagovne znamke. Vlaganje v podjetja, ki proizvajajo luksuzne dobrine, pa je v teh zahtevnih časih še vedno priložnost, vendar se naložbene priložnosti spreminjajo zaradi novih oblik komuniciranja podjetij s potrošniki.

Čeprav imata državi zdaj povsem prost dostop do finančnih trgov in Evropska centralna banka odkupuje obveznice, še vedno nista povsem odpravili razlogov za večjo pozornost. Ta v realnosti pomeni dražje zadolževanje. Ko država preseže določeno mejo dolgoročne finančne stabilnosti (nam najbolj znana maastrichtska merila govorijo o višini dolga 60 odstotkov od BDP, v praksi pa se je pokazalo, da je v okolju nizkih obrestnih mer za večje države sprejemljiv tudi višji odstotek dolga), pride v nemilost investitorjev. Zato finančna skupnost več energije nameni za analizo želje po odplačevanju, kar z drugimi besedami pomeni odnos politike do finančne stabilnosti.

Na podlagi omenjenega lahko razumemo komentar Kennyja, saj so na Portugalskem konec lanskega leta izvolili parlament brez izrazite politične večine, ki ne omogoča stabilnega vladanja. Nastala je, kar je sicer razumljivo, protivarčevalna koalicija, ki državi na finančnih trgih skokovito slabša ugled. Dostop do finančnih trgov jim omogoča samo še odkupovanje obveznic ECB. Pogoj za odkupovanje pa je povezan z investicijsko bonitetno oceno ali javnofinančno zeleno luč evropske komisije.

Obe možnosti sta za Portugalsko mejni. Investicijsko oceno ima samo ena od štirih primarnih bonitetnih hiš in še ta ima določene pomisleke. Po drugi strani pa je tudi evropska komisija objavila določene pomisleke za letošnji proračun. Ti pomisleki so izstrelili zahtevano donosnost desetletnih obveznic v nebo (s slabih treh odstotkov na 4,5 odstotka sredi dneva), ko je krožilo veliko špekulacij o zamrznitvi kvantitativnega sproščanja za Portugalsko. Tako ni presenetljiv sunkovit obrat portugalske politike, ki je zatrdila, da bodo še vedno izvajali varčevalne ukrepe. Ali bodo ti res uspešno spravili obljube skozi parlamentarno sito in ohranili vlado, pa je druga zgodba in predčasne volitve niso izključene.

Zanimivo je opazovati, da kljub pričakovanemu povečanju stimulativnih ukrepov ECB sredi prihodnjega meseca, politično preigravanje še vedno pomeni pretres na trgih. Omenjeno je pomenljivo tudi za domačo politiko, saj lahko letos pričakujemo kar veliko aktivnost zakladnice na finančnih trgih. Da bi preprečili lokalno politično mešetarjenje, pa ne presenečajo vse glasnejše govorice o vzpostavitvi nekakšnega krovnega finančnega ministrstva na ravni držav z evrom, ki bi harmoniziral odločitve in posledično pocenil zadolževanje držav članic.

Zaradi raznolikega načina proizvodnje in vezanosti delovanja države na ceno nafte ima omenjeni energent močan vpliv na globalno politično ter geopolitično dogajanje. Največ težav se navadno pokaže v sunkovitih premikih, v zadnjem letu predvsem v hitrem znižanju. Opazujemo lahko številne posledice – od praznih polic v trgovskih središčih v Venezueli, sprememb oblasti (notranji pritiski v Rusiji) do skokovitega krčenja nakopičenega bogastva preteklih let v Savdski Arabiji. Kakšen bo končni davek v državah izvoznicah pa bo odvisno predvsem od časa trajanja nizkih cen nafte.

Na drugi strani pa pozitivne učinke ugotavljajo v državah uvoznicah. Poleg Azije imamo od nizkih cen veliko tudi prebivalci Evrope in Amerike. Potrošnikom v razvitih gospodarstvih na koncu meseca več ostane, država lažje pobira naftne davke in s tem domača potrošnja, ena glavnih komponent BDP, vpliva na večjo gospodarsko rast. Sunkovito znižanje cene nafte pa ima tudi deflacijske učinke. Deflacija je strah in trepet Evropske centralne banke (ECB), saj je njena naloga zagotavljati stabilno inflacijo malo pod dvema odstotkoma na leto. Opazimo lahko, da ima ECB vse večje težave pri doseganju te tarče in pojavljajo se številne pobude za spremembo cilja.

Klub temu je predsednik ECB Mario Draghi na zadnjem zasedanju zatrdil, da ne bodo obupali in bodo na naslednjem sestanku marca predstavili nove ukrepe. Pričakovati je namreč ponovno znižanje obrestne mere in modifikacijo odkupovanja državnih obveznic in (mogoče) tudi drugih vrednostnih papirjev. Vse to pa gre na roko naložbam s fiksno obrestno mero, ki so v preteklem mesecu beležile dokaj nepričakovano donosnost. Zdi se, da je negativna obrestna mera v Evropi nova realnost in vprašanje časa je, kdaj bo prišla tudi do depozitov pri slovenskih poslovnih bankah. Smo pa v preteklosti že videli, da lahko cena nafte hitro obrne smer gibanja in s tem se spremenijo tudi zmagovalci in poraženci v različnih naložbenih razredih. Zato je za posameznega varčevalca pomemben dober nasvet in aktivno upravljan portfelj. Da pa bi Slovenija uživala v čim bolj poceni zadolževanju, bi bilo smiselno ohranjati politično stabilnost.