Pred vrati so finančna poročila, ki bodo pokazala kako so v resnici poslovale borzne družbe v prvem tromesečju letos. Karantena, ki je bila uvedena sredi marca, je odvzela zadnja dva tedna normalnega poslovanja, saj je večina podjetij svoje delavce poslala na delo od doma, na čakanje ali pa celo med brezposelne. Družbe so bile do zdaj razmeroma skope pri ocenjevanju poslovne škode, ki je nastala zaradi koronavirusa, tako da bomo prihajajoči teden lahko prvič realno ocenili posledice in dobili jasnejšo sliko o tem kako, je covid-19 prizadel bilance slovenskih družb.

V četrtek, 14. maja, bomo začeli s finančnimi rezultati banke NLB in Zavarovalnice Triglav, naslednji teden pa nadaljevali s Savo Re, Krko in Petrolom. Rezultati obeh zavarovalnic bodo še posebno zanimivi z vidika odločitve o (ne)delitvi dividend za leto 2019. Sava Re in Zavarovalnica Triglav sta kljub rekordnim dobičkom od Agencije za zavarovalni nadzor (AZN) dobili priporočilo, naj se dividenda za lani zaradi tveganega poslovnega okolja letos ne izplača najmanj do konca septembra.

Koliko je to priporočilo na utemeljeno, obstajajo različna mnenja, borzni analitiki pa mislijo da zaradi odlične finančne kondicije in visokega presežnega kapitala po merilu Solvency 2 priporočilo ni potrebno. Poleg tega je Sava Re na svoji spletni strani objavila tudi rezultate stresnih testov, ki so pokazali, da je tudi v času, ko so bili delniški tečaji marca na najnižji ravni, raven kapitala še vedno močno presegala minimalni zahtevani količnik.

Upravi obeh zavarovalnic sta priporočilo AZN upoštevali in tako iz sklica letošnje skupščine delničarjev umaknili predlog delitve dobička. Ker pa gre za priporočilo in ne prepoved, bo zanimivo kaj se bo zgodilo skupščinah.

Društvo VZMD, ki združuje male delničarje, je za obe objavilo nasprotni predlog, v katerem predlaga dividendo – 1,05 evra bruto za delničarje Save Re in 2,5 evra bruto za delničarje Zavarovalnice Triglav.

To je višina, ki je v skladu z dividendno politiko obeh družb in bi jo po vsej verjetnosti predlagali tudi upravi. Ali bo ta predlog sprejet, je težko napovedati, glavne niti odločitve bodo seveda v rokah paradržavnih skladov. Pri Savi Re sta to Slovenski državni holding (SDH) in Modra zavarovalnica, v Triglavu pa SDH in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Zadnja imata skupaj 62,5 odstotka glasovalnih pravic v Triglavu, kar pomeni, da brez državnih glasov uprava Triglava dividende ne more izplačati. V Savi Re pa ta možnost obstaja, saj imajo paradržavni skladi namreč skupaj manj od 50 odstotkov kapitala in tako obstaja teoretična možnost, da bi mali delničarji državo lahko preglasovali.
Nekaj dni za obema zavarovalnicama letošnje poslovanje v prvem tromesečju razkrivata tudi Krka in Petrol. Prva po oceni uprave posluje odlično tudi v pandemiji medtem ko se bo Petrol zaradi zdravstvene krize in uvedbe karantene verjetno soočal z močnim upadom prihodkov.

 

 

 

Dogodki zadnjih tednov so me še enkrat opomnili, kako nepredvidljivo je življenje in kako nerobustni in – roko na srce – v večini primerov neuporabni so ekonomski modeli pri napovedovanju gospodarskih kriz. Na dogajanje na naftnih trgih pa ni vplivala zgolj pandemija koronavirusa. Zaradi nje se je dobesedno ustavilo svetovno gospodarsko kolesje in zaradi tega je strmoglavilo povpraševanje po energentih. Cestni prevozi in industrijska proizvodnja so usahnili do te točke, da v najbolj onesnaženih delih sveta prebivalci znova vidijo modro nebo podnevi in zvezde ponoči. Že samo to bi bilo dovolj, da bi se cena surove nafte na trgu znižala za polovico. Da je bil ta upad še večji, pa se lahko zahvalimo Savdski Arabiji (in najverjetneje tudi Rusiji). Ta ne bi mogla izbrati boljšega trenutka za zaritje bodala v srce ameriški naftni industriji, ki je zadnja leta s svojo renesanso naftne industrije trn v peti naftnemu kartelu Opec. Po nekaterih ocenah naj bi trenutna agregatna presežna ponudba na trgu znašala od 10 do 20 milijonov sodov surove nafte na dan.

V preteklosti bi takšne šoke uravnaval Opec z zniževanjem lastne proizvodnje in s tem vzdrževal ceno nafte na trgu, zadnja leta pa ni več tako. Člani kartela želijo z nizko ceno nafte izčrpati ameriške tekmece in jih izriniti s trga. Ne pozabimo, da je večina nekonvencionalnih proizvajalcev nafte v ZDA močno zadolžena, zaradi nizke cene nafte pa se pod vprašaj postavlja njihova zmožnost odplačevanja dolga. Da so stvari resne, kaže tudi Trumpov poziv k rešitvi spora, ameriški predsednik se namreč do zdaj ni hotel pogovarjati z Opecom. Slednjega je še pred tedni imenoval za kriminalno organizacijo, s katero se ZDA ne bodo pogajale. Bogati darovalci za njegovo predsedniško kampanjo iz Teksasa (prestolnice ameriške naftne industrije) postajajo nestrpni, saj verjetno tudi njih bančniki cukajo za rokav in sprašujejo kako bodo odplačali posojila. Prišel je trenutek, ko je treba vrniti uslugo. Že govorice o morebitnem zgodovinskem sestanku med ZDA, Rusijo in Opecom so poskrbele za odboj cene črnega zlata, od uspešnosti pogajanj pa bo odvisno, kaj se bo na naftnih trgih dogajalo v prihodnjih mesecih.

 

 

Presenetilo me je, da si je tudi nova guvernerka Evropske Centralne banke, Christine Lagarde, ki se je sama oklicala za sovo, prizadevala, da bi poslanstvu ECB ob cenovni stabilnosti dodala še zeleno politiko. Vse za svoj lastni PR.

A zgodila se je pandemija, svet se je ustavil, v beneške kanale so zaplavale ribe in delfini. Politiki in centralni bankirji pa panično rešujejo, kar lahko, da bi preprečili zastoj gospodarstva oziroma da bi se svet še naprej vrtel z isto hitrostjo.

Moram priznati, da sem kot človek kar malo zmeden. Kot ekonomistu in finančniku pa se mi zdi smiselno, da pustimo populizem in alkimijo za nekaj časa na strani ter rešujemo realne probleme. Dejstvo je, da je pandemija predvsem zdravstveni problem, ki ga je treba do iznajdbe zdravila in cepiva reševati z izolacijo. S tem pa trpi marsikateri del gospodarstva.

Problem je, da ima večina razvitega gospodarstva že zdaj veliko težav (od strukturnih do finančnih), tako ta pacient ni ravno dovolj dobro pripravljen na pandemijo.

Matematika, kako rešiti realno in finančno ekonomijo, je zelo preprosta. Izvedba na podlagi različnih omejitev pa precej kompleksnejša. Glede na že predstavljene ukrepe centralnih bank in vlad lahko ocenimo, da se bo v času mirovanja BDP zmanjšal za okoli desetino, nadomestili pa ga bomo lahko zgolj s povečanim trošenjem države.

Spodbude bodo morale biti v obliki financiranja kratkoročne likvidnosti podjetij, refinanciranja zapadlih dolgov med trajanjem krize, finančnih spodbud podjetjem in prebivalstvu. V Ameriki bodo verjetno šli celo tako daleč, da bodo ljudem domov pošiljali kar čeke. Spisati take zakone je preprosto, izvedba, brez večjih zlorab, pa je lahko težka. Pridobiti vire ob zadolženosti držav blizu 100 odstotkov BDP pa v normalnem svetu še bistveno bolj kompleksno.

Razmere v Evropi so po zadnjem zasedanju ECB, 12. marca, zelo neprijetne, saj je predsednica z izjemno neposrečeno izjavo »da ni tu, da bi skrbela za kreditne pribitke držav«, sprožila pogrom na obvezniškem trgu. Virtualno je podražila zadolževanje držav za odstotek letno, in stanje pripeljala celo tako daleč, da je bila Italija blizu bankrota in je pismo napisal celo italijanski predsednik. V njem je zapisal »naj se nehajo norčevati z državo v stiski«.

Po odzivu na trgu so tudi v vrhu ECB hitro ugotovili, kakšno škodo je naredila Lagardova, in so se začeli javljati vsi drugi člani sveta, predsednica pa je napisala pojasnilo in se opravičila.

 

 

Tako so s srede na četrtek, na nočnem kriznem zasedanju, sklenili, da je vrag vzel šalo in so pripravljeni plačati za stroške sanacije virusa v višini najmanj 750 milijard evrov oziroma 6,3 odstotka BDP. Svojo izjavo je ECB spet podala pisno in brez podpisov. Je pa po daljšem molku presenetila guvernerka, ki je v »čivku« povedala, da so pripravljeni iti še dlje, če bo treba.

Glede na pretekle izkušnje je verjetno bolje pisati kot govoriti. Nočna zasedanja pa dajo dober izkupiček. S tem se finančni trgi lahko pomirijo. Ko je problem financiranja umaknjen z mize, je čas za pametno zapravljanje proračunskega denarja, da se s sanacijo »virusnega hurikana« škoda ne bo še dodatno povečala.

 

 

 

 

Odlični poslovni rezultati so ceno delnice Krke dvignili nad 78 eurov, kjer smo Krko nazadnje videli pred 12 leti v obdobju zadnje borzne evforije. Omenjeno vrednotenje Krko ceni na 2,5 milijarde eurov, kar je približno trikrat toliko kot je bil vreden Lek v času prodaje pred 18 leti. Pa vendar tuje investicijske banke ciljno ceno delnice Krke postavljajo še precej višje.

V zadnjih objavljenih analizah namreč ameriška investicijska banka Jefferies ceno delnice Krke postavlja še dobrih 20 odstotkov višje, podobno kot avstrijska banka Erste. Analitika obeh bank delnico Krke leta 2020 vidita na ravni 95 eurov, kar bi pomenilo več kot 3 milijarde evrov tržne kapitalizacije.

Še precej večja razlika v vrednotenju, v primerjavi z dejansko ceno delnice na Ljubljanski borzi je pri drugi največji domači kotirajoči družbi. Delnica NLB je po mnenju ene največjih investicijskih bank na svetu ameriške banke JP Morgan podcenjena za skoraj 40 odstotkov, saj jo v zadnji analizi vrednotijo na 90 eurov. To je vsekakor posledica odličnega poslovanja banke, ki je prav v času nastajanja tega zapisa objavila, da je lani že drugo leto zapored na ravni bančne skupine ustvarila okoli 200 milijonov evrov čistega dobička. Za obdobje nizkih obrestnih mer, za katerega je značilna tudi nizka obrestna marža, ta poslovni izid ocenimo za zelo dobrega. Še posebej tudi zato, ker banka dobička ni ustvarjala s sproščanjem preveč oblikovanih rezervacij v preteklih letih, ampak je celo oblikovala dodatni milijon rezervacij.

V prihodnjih dneh pa se iz banke pričakuje še ena pomembna novica. Vlada Republike Srbije bo namreč do konca tedna objavila rezultate prodajnega postopka ene največjih srbskih bank, Komercialne banke Beograd. NLB je po zadnjih informacijah iz Srbije tako imenovani »prefered bidder«, kar pomeni, da je z lastniki banke, se pravi s srbsko vlado, v ekskluzivnih pogajanjih. Komercialna banka Beograd je lani ustvarila 75 milijonov evrov čistega dobička, kar bi pomenilo, da se bo skupina NLB v prihodnjih letih, če bi ji nakup seveda uspel, spogledovala s čistim dobičkom v višini blizu 300 milijonov evrov. To bi bil tako rekordni dobiček kateregakoli slovenskega podjetja v zgodovini in NLB bi tako po tej plati lahko vzela dolgoletni primat novomeški Krki. Delničarji NLB imajo tako kar nekaj razlogov za veselje, saj bo banka v najslabšem primeru, če ji nakup po naključju ne bi uspel izplačala bogato dividendo. Sklepamo lahko, da se analitiki JP Morgan ne motijo prav veliko.

 

 

Kar ni uspelo vse večji politični nestabilnosti v Evropi in tudi v ZDA ter bližnjevzhodnim napetostim, bo očitno koronavirusu. Virus se širi po svetu, kakšen bo njegov vpliv na svetovno ekonomijo, je v tem trenutku še težko reči, a socialne in ekonomske posledice bodo precejšnje. Podjetja napovedujejo manjšo ekonomsko aktivnost in s tem se napovedujejo nižje rasti svetovnega gospodarstva, predvsem pa Kitajske.

To se dogaja v trenutku, ko se Evropa pobira iz obdobja zastoja v rasti. Italija in Francija sta v zadnjem četrtletju leta 2019 imeli upad gospodarske aktivnosti, Nemčija je komaj v pozitivnih številkah. V decembru in začetku januarja, pred izbruhom virusa, je večina analitikov napovedovala postopno okrevanje v Evropi in nekoliko počasnejšo rast v ZDA, a oboje precej odvisno od Kitajske. Po izbruhu virusa so se pričakovanja za Kitajsko močno spremenila. Analitiki so močno znižali pričakovanja za rast na Kitajskem, ki naj bi v prvem četrtletju tako namesto 6 odstotkov znašala vsega 4. Drži, da je še zgodaj, da ne vemo, koliko časa bo upočasnjena gospodarska aktivnost trajala in kako se bo virus širil, a več kot očitno optimistične napovedi za prvo četrtletje sodijo v koš za smeti, analitiki pa se morajo vrniti za svoje računalnike in posodobiti modelske napovedi. Preteklost, kot je analogija z virusom sars leta 2003, ponuja izhodišče za razmišljanje. Takrat je bil vpliv na kitajski BDP viden približno dve do tri četrtletja, v prvem četrtletju izbruha virusa pa je bil upad rasti BDP nekje 20-25 odstotkov (z dobrih 12 na približno 10 odstotkov). Na podlagi teh napovedi so tudi tokrat analitiki znižali gospodarsko rast za prvo četrtletje leta 2020 na prej omenjenih 4 odstotke. A pri tem linearnem napovedovanju naletimo na nekaj pomembnih ovir.

Kitajsko gospodarstvo je danes precej bolj odvisno od storitev kot leta 2003. Govorimo o več kot 100-odstotni rasti deleža storitev v BDP v primerjavi z letom 2003. Sam virus in z njim povezani vplivi pa imajo precej večji vpliv na storitveni sektor kot samo proizvodnjo. Po drugi strani je pomembnost kitajske ekonomije v teh letih močno zrasla. Leta 2003 je predstavljala vsega 4 odstotke svetovnega gospodarstva, leta 2019 pa je ta delež zrasel na približno 18 odstotkov. Zato sars ni imel močnega vpliva na svetovno ekonomijo, medtem ko ga novi koronavirus lahko ima in ga očitno bo imel. Neznank je precej, odgovore pa bomo dobili v naslednjih 30 dneh. Če pohod virusa ne bo ustavljen, si lahko obetamo tudi recesijo.

Ta zadnji scenarij pa ob močni pretekli rasti tečajev skrbi vlagatelje že nekaj časa. Očitno koronavirus lahko nažene strah v kosti vlagateljev. Zato zadnji teden spremljamo precejšen popravek tečajev tudi na ameriških borzah. Še vedno je najverjetnejši scenarij popravek ameriških indeksov med 5-10 odstotkov, a število in verjetnost posameznih scenarijev se hitro spreminjata. Ob tem pa ne smemo pozabiti obljube centralnih bank, da bodo storile vse, da preprečijo novo recesijo. Zato lahko ne glede na razplet koronavirusne epidemije pričakujemo vsaj nadaljevanje ohlapne denarne politike, še bolj verjetno pa je še več poceni denarja. Minuli konec tedna smo že videli intervencijo kitajskih oblasti, ki so v finančni sistem vbrizgale svežih 174 milijard dolarjev. V primeru močnejše korekcije v ZDA in Evropi lahko nekaj podobnega pričakujemo tudi na razvitih trgih.