Italijanski pat

 

Zadnje je vodilo v kopico kompromisov. Med drugim so se odpovedali pobudi po referendumu o članstvu v evru, izvoljenem mandatarju (nominiran je pravnik Guseppe Conte) in drugim, radikalnejšim pobudam. V programu je še vedno ostalo protievropsko vzdušje in želja po znižanju davkov ter povišanju izdatkov. Vladna pogodba še najbolj spominja na Trumpovo politiko v Ameriki.

Razlogov, zakaj trg z nelagodnostjo sprejema politične pretrese, ni težko poiskati. Italija je lahko najboljši primer z manjšo napako. Investitorji namreč vedno presojamo željo in sposobnost po odplačevanju dolga posamezne države. Pri analizi Italije hitro ugotovimo, da ima velike težave z velikostjo dolga (predstavlja 131,8 odstotka BDP). Na drugi strani pa ima že dolgo dokaj varčno tekočo bilanco javnega financiranja s primanjkljajem 2,3 odstotka. Če prištejemo še strošek za obresti, vidimo, da so izdatki manjši od prihodkov. S tem potrdimo tezo, da je strošek za obresti eden najpomembnejših podatkov.

Glavna problem Italije je stagnacija. Ekonomija že dolgo nima neke materialne gospodarske rasti. Zdi se celo, da država stoji na mestu že več kot 20 let. Najdemo lahko tako zunanje (prenos industrije v Azijo) kot notranje (od restriktivne proračunske politike do mafije) razloge. To priliva olje na ogenj populistom. Od Berlusconija do Conteja. Država se je samo s kratkimi izleti obrnila v pravo smer (tehnokratska vlada Montija). Omenjeno ne dviguje kazalca višanju zaupanja po plačilu dolga.

Napaka, o kateri sem pisal zgoraj, je, da v neskladju z Ameriko Italija ne ustvarja sama denarne politike, ampak si jo deli s preostalimi članicami evrskega območja. Prav tako nima povsem zadnje besede pri oblikovanju fiskalne politike, saj Evropska komisija bdi nad realizacijo. Je pa res, da po velikosti in pomembnosti Italija ni Grčija (da bi se togost pravil lahko dosledno upoštevala) in njen glas šteje več. Tako tudi razumem delovanje prihodnje vlade, ki si bo s svojim kljubovanjem evropskim institucijam želela izpogajati večji kos pogače. Bodo pa verjetno italijanski vrednosti papirji nihali bolj kot preostali. A za zdaj govorimo bolj o vlakcu smrti kot čem resnejšem.

Finančna resničnost ni vedno enaka dejanski

 

Morebiten izpad iranskega izvoza so investitorji interpretirali kot zadostno velik izpad v agregatni ponudbi, ki bi lahko povzročil vsaj kratkoročni primanjkljaj surove nafte. Cene terminskih pogodb na surovo nafto so zaradi tega včeraj presegle triinpolletne vrhove, poleg tega pa smo zaznali rekordno število investitorjev, ki špekulirajo, da naj bi cena tekočega zlata že letos dosegla 90 dolarjev za sod.

Finančni trgi in njegovi, recimo temu akterji z (izjemno) kratkoročnim investicijskim horizontom hitro pograbijo vsako tako priložnost in tudi s pomočjo medijske aparature ustvarijo trenutno navidezno resničnost, s katero upravičijo rast izbranega finančnega instrumenta. In tako je zdaj tudi s terminskimi pogodbami na surovo nafto, ki so, poudarjam, finančni instrument, ki odraža prihodnja pričakovanja o gibanju surove nafte. V nasprotju s »finančno resničnostjo«, pa fizični trg s surovo nafto (kjer se dejansko trguje s sodi in tankerji surove nafte), kaže nekoliko drugačno sliko. Tako velikega razkoraka med trenutno in terminsko ceno surove nafte nismo videli že leta, glavni razlog pa leži v šibkem povpraševanju kitajskih in evropskih rafinerij. Trgovci prav tako težko najdejo kupce za surovo nafto, ki prihajajo iz zahodnoafriških, ruskih in kazahstanskih nahajališč. Kot vidimo, je slika v resničnem svetu nekoliko drugačna, kot nam jo slikajo finančni trgi. Trenutno kaže na to, da je ponudbe surove nafte več kot dovolj, vsaj glede na sedanji obseg povpraševanja, in da izpad iranske proizvodnje največjih svetovnih kupcev za zdaj ne skrbi. Glede na to, da je bil fizični trg s surovo nafto zgodovinsko boljši indikator kratkoročnega tržnega ravnovesja na naftnih trgih, je tako velik razkorak med dejanskim in finančnim trgom s surovo nafto lahko razlog, vsaj za razmislek, če ne za kaj bolj konkretnega. Morda bi bilo smotrno prisluhniti ljudem, ki dobavljajo fizično blago končnim odjemalcem in pravijo, da ne vidijo fundamentalnega razloga za ceno nafte nad 70 dolarji za sod, kaj šele nad 90 ali 100.

Obrestne mere, inflacija in rast dolarja

Malo pred prvim majem je donosnost ameriške 10-letne obveznice zopet presegla tri odstotke. Zadnjič smo donos na teh nivojih videli v obdobju 2010/2011, pred zadnjim ciklom »tiskanja denarja«. Pogled na dolgoročnejšo krivuljo pa kaže, da se je poleti 2016 verjetno končal več kot 30 let dolg cikel upadanja obrestnih mer. V obdobju od začetka osemdesetih let do danes so obrestne mere na omenjeno obveznico upadle s 15 % na 1,5 %. Po obratu cikla je pred nami obdobje dražjega denarja. A v zgodovinskem kontekstu se bo še vrsto let nadaljeval čas relativno ugodnega zadolževanja, saj se pričakovanja stabilizirajo na ravni med 3 % in 4 %. Več težav s financiranjem bodo na teh ravneh imela slabše stoječa podjetja in takšna, ki so danes obremenjena z velikim dolgom. Teh ni tako malo. Analize kažejo, da že nekaj let borzna rast temelji tudi na pospešenem zadolževanju in odkupovanju lastnih delnic s tem denarjem (ter seveda prevzemih). Pri tem prednjačijo ameriška podjetja, a tudi evropska ne zaostajajo prav veliko.

Rast obrestnih mer podpira tudi krepitev inflacijskih pričakovanj. Ta se je v razvitih državah nekoliko okrepila, a za zdaj še vedno zaostaja za pričakovanji, še posebej v Evropi in na Japonskem. A po zadnji močni rasti surovin in energentov se bodo višje cene počasi priplazile tudi v končne izdelke in višjo inflacijo. Geopolitične napetosti, ki predvsem nafto silijo k višku, se ne umirjajo. V času objave članka bo že jasna odločitev ZDA o jedrskem sporazumu z Iranom, a tudi če sporazum ostane veljaven, bo politična negotovost ohranjala visoke cene. Posledično se na tej točki pojavlja vprašanje privlačnosti naftnih delnic. Razlika s prejšnjim ciklom je, da ni brezglavega investiranja in metanja milijard v nove projekte črpanja nafte, tako da tudi pričakovana ponudba ostaja relativno omejena in s tem podpira višjo dolgoročno ceno energentov. Naftne delnice se na tej točki zato zdijo zanimiva, predvsem dividendna zgodba.

Tretja pomembna »neznanka« v enačbi postaja gibanje dolarja. V nasprotju s pričakovanji se je v zadnjem času močno okrepil in se premaknil z nivoja 1,25 za evro pod nivo 1,20 dolarja za evro. Razloge gre iskati v pričakovanjih hitrejših dvigov obrestnih mer v ZDA in Draghijevem trmastem vztrajanju pri ohlapni denarni politiki v Evropi. A to še zdaleč nista edina razloga. Dolar je in ostaja edina svetovna valuta. Ameriški vlagatelji imajo največ pod palcem. V negotovih časih se denar seli domov in v varnejše naložbe, kar vse govori v prid dolarju. Gospodarska klima se je v Evropi nekoliko ohladila, kar ni nič slabega, saj so prejšnje ravni kazale na pregrevanje. Politično se zopet zapleta v Italiji, kjer se nam očitno obetajo predčasne volitve. Na koncu pa šibkejši evro ustreza vsej Evropi. Izvozna podjetja se že veselijo večjega izkupička v evrih, politiki pa lahko kmalu pričakujejo kakšen Trumpov tvit, da gre za »nesprejemljivo valutno vojno«.

Višje tveganje torej narekuje bolj razpršen portfelj in večji delež manj tveganih naložb, kot smo ga bili vajeni zadnjih nekaj let, a tudi delniški trg ponuja dovolj priložnosti, da ga ne smemo povsem zanemariti.

Slovenija med najhitreje rastočimi državami v EU

 

Medtem ko se je makroekonomsko okrevanje v zadnjem mesecu v vseh večjih svetovnih regijah umirilo, v Sloveniji tega ni zaznati. Zadnja raziskava analitikov iz Bloomberga kaže, da so se pričakovanja dvignila na 4,3-odstotno rast v letu 2018, medtem ko Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) v svoji pomladanski napovedi za leto 2018, napoveduje 5,1-odstotno gospodarsko rast. Visoko, 3,8-odstotno rast napoveduje tudi za leto 2019, ključni vzrok pa bodo rast izvoza in investicij ter krepitev domače potrošnje.

Slovenijo ti podatki uvrščajo med najhitreje rastoče države Evropske unije. Letos se v povprečju pričakuje 3,8-odstotno globalno gospodarsko rast, 2,2-odstotno rast v državah ekonomske monetarne unije (EMU). Prihodnje leto pa 3,7-odstotno rast globalne ekonomske aktivnosti ter dvoodstotno rast BDP držav EMU.

Ob rastoči domači potrošnji in krepitvi trga dela ter posojilni dejavnosti Umar ugotavlja, da tveganja za slovensko gospodarstvo obstajajo predvsem v tujini. Skrb vzbujajoče so predvsem geopolitične napetosti in grožnje protekcionističnih ukrepov. Uveljavitev ameriških carin na jeklo in aluminij sama po sebi sicer nima večjega vpliva na svetovno trgovino, a če je to uvod v trgovinsko vojno le-ta lahko močno zniža globalno gospodarsko aktivnost v prihodnosti.

Dobro stanje gospodarstva pa je tudi vzrok za zaključek zelo sproščene monetarne politike v centralnih bankah, kar je lahko uvod v stabilizacijo gospodarstev ali pa vzrok za prehitro ohlajanje. V ZDA je donosnost desetletne ameriške državne obveznice aprila dosegla pomembno psihološko mejo tri odstotke. Pričakujemo, da bo Fed letos še dvakrat zvišal referenčno obrestno mero in tako poskušal preprečiti pregrevanje ameriškega gospodarstva.

Evropska centralna banka v nasprotju s tem ni zvišala referenčne obrestne mere, saj ocenjujejo, da merila osnovne inflacije v evroobmočju še ne kažejo prepričljivih znakov pozitivnega trenda, čeprav je okrevanje gospodarske aktivnosti ostalo močno in široko zastavljeno v evroobmočju, krepi pa se tudi posojilna dejavnost in pretok denarja.

 

Cikcak

 

Vidimo, da so globalni delniški trgi tam, kjer so bili na začetku leta, znotraj tega obdobja pa smo bili deležni rasti in padcev v višini plus 5 in minus 5 odstotkov. Zdi se, da lahko omenjeno vzdušje na delniških trgih traja še nekaj časa. Prvi test, ali lahko delniški trgi krenejo višje, pa so trenutne objave poslovnih rezultatov v ZDA. Doslej je svoje rezultate za prvi kvartal objavilo šele okoli 5 odstotkov podjetij, ki so zajeta v indeksu S&P 500. Pravih zaključkov tako še ne moremo potegniti, so pa podjetja, ki so rezultate že objavila, trenutne razmere opisala zelo različno. To potrjuje, da se delniški trgi nahajajo v zelo zreli fazi cikla. To seveda ne pomeni, da pozitivnih donosov ne bo mogoče doseči tudi letos, bo pa treba biti pri izbiri naložb bolj previden in tudi aktiven. Dejstvo je tudi, da bo v naslednjih petih letih izredno težko ponoviti številke, ki so jih bili vlagatelji deležni v zadnjih petih letih. Kljub temu trenutne makroekonomske razmere na globalni ravni ostajajo stabilne. Brezposelnost je nizka, podjetja in potrošniki po ostajajo zmerni optimisti. Politične poteze nepredvidljivega ameriškega predsednika lahko vedno prinesejo kratkoročno povečano nihajnost, na daljši rok pa so pomembnejši drugi podatki. Največ se letos pričakuje od ameriških podjetij. Visoka vrednotenja morajo upravičiti z rezultati in delnice ponovno narediti bolj privlačne. Te v kontekstu višjih obrestnih mer postajajo vedno manj privlačne. Še vedno pa obrestne mere niso tako visoke, da bi se denar znotraj naložbenih razredov začel prelivati. Ta meja je še nekoliko višje. Kljub vsemu se trenutno zdi, da lahko obveznice v ZDA, postanejo še nekoliko bolj privlačne, sploh če pogledamo, kaj se dogaja s ceno nafte. Geopolitične negotovosti so ceno tekočega zlata pripeljale na ravni, ki smo jih zadnjič videli konec leta 2014. Če cena v bližnji prihodnosti krene proti 80 dolarjem pa lahko pričakujemo tudi prelivanje v višjo inflacijo ter obrestne mere. To bi lahko bila ponovna cokla delniškim trgom in nadaljevanje gibanja, ki se vleče od začetka leta. Višja cena nafte pa bi lahko pomenile zagon za cene delnic, ki se pozitivno odzivajo na višje cene kot tudi višjo raven investicij znotraj naftnega sektorja. Vidimo, da trg kot celota letos ni zabeležil omembe vrednih premikov, znotraj indeksa pa najdemo posamezne delnice, ki so globoko v minusu, in nekatere, ki so lepo v plusu.

Tviterska borza

Denar je še vedno dovolj poceni in gospodarski podatki ravno prav spodbudni, da išče pot v tvegane naložbe, saj obveznice prinesejo zelo majhen donos, oziroma, v primeru Evrope, šele obveznice z vsaj 6-letno ročnostjo prinesejo zelo skromen, a pozitiven, donos. Zato se je borza prilagodila razmeram in niha v skladu s tvitanjem ameriškega predsednika. Drugače povedano, postala je povsem nepredvidljiva in odvisna od razpoloženja (enega) človeka.

Zadnje čase tviti govorijo predvsem o mednarodni trgovini ter politiki na Bližnjem vzhodu in so naperjeni proti Kitajski in Rusiji. Pretekli mesec je ameriški trgovinski primanjkljaj v trgovanju s Kitajsko zopet dosegel rekordno vrednost in ameriška administracija je prepričana, da se bo tok obrnil s protekcionističnimi ukrepi. Kitajska vrača vrača z enako mero, a po drugi strani vseeno počasi odpira svoje gospodarstvo. Ta teden so naznanili, da bodo počasi, v naslednjih petih letih, sprostili relativno zaprt trg lastništva proizvajalcev in trgovcev z avtomobili. Trenutne omejitve se zdijo za evropske razmere relativno bizarne, a so kljub vsemu omejevale globalne proizvajalce pri njihovih aktivnostih na tem trgu, ki je najhitreje rastoči avtomobilski trg na svetu. Od tod dalje se postavlja vprašanje, ali bodo evropski avtomobilisti v prednosti pred ameriškimi, saj se trgovinske vojne nikoli ne končajo samo pri črki zakona, ampak imajo vedno precej širše implikacije. Tudi lastniki kitajske tehnološke družbe ZTE nimajo najboljšega tedna. Ameriška administracija jim je zaradi kršenja sankcij proti Iranu in Severni Koreji za sedem let zaprla vrata na ameriški trg, saj so čipe ameriških podjetij vgrajevali v svoje izdelke in jih kljub opozorilom prodajali omenjenim državam. Čeprav ima poteza legalno osnovo, pa se zdi, da je naperjena s točno določenim namenom kot opozorilo proti centralni kitajski oblasti. V isti koš lahko vržemo dodatne sankcije proti Rusiji, sprejete pred 14 dnevi, ter napoved novih po raketnem napadu na Sirijo ta vikend. Z eno potezo so praktično matirali največjega proizvajalca aluminija na svetu, saj se poslovanja z Rusalom izogibajo praktično vse zahodne družbe. A ameriške finančne institucije so šle celo še dlje. Čez noč so prekinile trgovanje in poravnavo poslov na borzah z delnicami ruskih družb, tudi tistih, ki niso sankcionirane. Težko si je predstavljati vlagatelja, ki je do včeraj lahko trgoval z delnicami Sberbank ali ETF sklada, ki vlaga v Rusijo, pa danes ne more več početi preko ameriškega posrednika ali pa mu depozitarna banka (največja na svetu je ameriška) ne poravna več poslov. Odpiranje novih računov je zamudno in ni zastonj. A problem je širši. V zraku visi vprašanje, kdaj tudi preko teh novih računov ne bo več mogoče trgovati. Zato se pojavlja vprašanje, zakaj sploh investirati v Rusijo. Mogoče se pri delnicah to ne zdi tak problem, a Rusija mora refinancirati 18 milijard dolarjev dolga v naslednjih 18 mesecih. Kdo bo kupil obveznico, če se ne ve, ali bo posel sploh mogoče poravnati? Zakaj tvegati težko zasluženi denar s tako naložbo?

Tviti ameriškega predsednika so vse bolj nepredvidljivi in vse bolj lahko vplivajo tudi na posamezne naložbe. Ker izboljšanja stanja v tem letu ni pričakovati, so se tudi vlagatelji na to odzvali z zmanjšanjem tveganja. Več denarja in manj tveganih naložb se zdi primerna strategija za nepredvidljive čase. Za nami je kar nekaj let debelih krav, morda se lahko z nekaj sredstvi pripravimo, če zopet pridejo sušna leta. Če že država in naša politika tega ne zmoreta, lahko to storimo kot varčevalci in vlagatelji.

Moč v rokah nasilneža ne vodi v nič dobrega

 

Donald Trump je že vse »poslovno« življenje nasilnež, ki z ustrahovanjem in arogantno agresivnim obnašanjem doseže želeni rezultat. Gospod pač deluje v dostikrat robustnem in neprijaznem sektorju nepremičnin in gradbeništva, kjer smo tudi v Sloveniji videli, da se na vrh povzpnejo osebe z določenim značajem. Dokler je ustrahoval le svoje najbližje, sodelavce in poslovne parterje, nam je bilo za muhe gospoda Trumpa bolj ali manj vseeno, saj niso vplivale na kvaliteto našega življenja. Zdaj, ko je za krmilom največje svetovne velesile, pa njegovi »izpadi«, čeprav še vedno velikokrat delujejo kot plod dela tretjerazrednih hollywoodskih producentov, ki so se podpisali pod njegov resničnostni šov, dobijo globalne razsežnosti, ki ne samo da se dotikajo naših življenj, ampak lahko do dobra zaznamujejo našo bližnjo prihodnost. Ko imaš za sabo celotno politično, vojaško in ekonomsko moč ZDA, lahko z grožnjami, četudi so te bizarno, komično nesmiselne v obliki postavitvi zidu na državnih mejah, ustrahuješ manjše države. Mehika in Kanada se nikoli ne bosta resneje uprli ZDA in bosta na koncu privolili v vse pogoje (ZDA so izstopile iz severnoameriškega trgovinskega sporazuma), ki jim jih bodo v novem trgovinskem sporazumu vsilili Američani. Napeto postane, ko nasilnež napade nekoga, ki se ne ustraši njegovih groženj. Takrat se znajde pred dilemo, ali naj nadaljuje z agresivno držo in glasnim govorjenjem v upanju, da bo nasprotnik pod nadaljnjim pritiskom le popustil in se mu uklonil ali pa naj se raje posuje s pepelom in se obračunu izogne, ker je nasprotnik razbral, da zgolj blefira (večina »bulijev« si v resnici ne želi fizičnega obračuna). Tako razumem napetost med ZDA in Kitajsko, kjer se slednja ne le da ni ustrašila grožnje ZDA, ampak se jim je trdno postavila po robu. Seveda v ozadju ves čas potekajo pogajanja med obema velesilama, saj se obe državi zavedata, da trgovinska vojna ne koristi nikomur, naslovnice in televizijske ekrane pa polnijo bombastične novice o vedno novih sankcijah in zaostrovanju retorike med državama ter posledicah trgovinske vojne, ki bi lahko omajala svetovno gospodarsko aktivnost. Verjamem, da bo na koncu kot vedno, prevladal pohlep in bodo našli pot, zaradi katere se bo trgovina med državama še dodatno okrepila in občutno napolnila žepe kapitalistov. Trump je nasilnež, ampak še bolj je pohlepen.

V iskanju odgovora

Seveda pa je pričakovanje o donosu in izgubi popolnoma recipročno. Varčevalec bi imel donose najbolj špekulativnih trgovcev in izgubo bančnih depozitov (tistih z garantirano glavnico). Hitrost obračanja portfelja in orodja za obvladovanje tveganja pa so mu pogosto tuji. Kot presek množice dnevnih trgovcev in varčevalcev pa obstajajo upravljavci premoženja. Naš cilj je združiti prednosti poznavalcev trga z lastnostjo dolgoročnosti in uporabljati različna orodja za obvladovanje tveganj, kot je minimizacija izgube.

Na finančnih trgih smo namreč dnevno izpostavljeni številnim nasprotjem. Podatek, ki bi kazal na dobro, se interpretira kot slabo in obratno. Kot v slovenskem jeziku pa seveda v omenjeni logiki obstaja polno izjem. Le-te pa se še posebej kažejo v času poznega bikovskega trenda, ki bi mu lahko rekli tudi »prosti tek«.

V realnem globalnem gospodarstvu smo namreč priče dejanskemu izboljšanju. Slovenija, kot majhno odprto gospodarstvo, iz tega naslova ustvarja še višjo dinamiko. Z močno gospodarsko rastjo pa se ustvarja vse več presežka, ki se ga lahko namenja za varčevanje. A kaj, ko posameznik v depozitih ne dobi več omembe vrednih obresti, na finančnih trgih pa ni več samo pozitivne smeri. Tako je dilema kam z denarjem vse večja.

Še najlažjo odločitev imajo države, ker jim omenjeno okolje omogoča najenostavnejše poplačilo dolga. Če samo izpostavim Nemčijo, ki se pospešeno približuje magičnemu »maastrichtskemu« kriteriju dolga 60 odstotkov BDP. Na dobri poti je tudi Slovenija. Imajo pa seveda težjo nalogo politiki, saj jih ob naraščanju davčnih prihodkov hitro zasrbijo prsti trošenja.

Glavno vprašanje današnjega trenutka pa ostaja, koliko časa bodo obrestne mere Evropske centralne banke ostale na sedanjih ravneh ter ali bo Ameriška centralna banka nadaljevala dvige. Pri slednji je že mogoče zaznati nekaj pazljivosti, saj večja trgovinska vojna že sama po sebi ohlaja pregreto gospodarstvo. V Evropi pa je zgodba še bolj kompleksna, saj se ECB obnaša, kot bi bila še vedno v kriznem času. Že ob rahlem vetriču negotovosti se zaradi nelikvidnosti državni papirji močno podražijo in na tej osnovi bo dokaj težko preiti v normalizacijo finančnih trgov.
Ob vse večji nejasnosti na finančnih trgih je zato še posebej smiselno imeti dobro razpršen finančni portfelj ter ne pozabiti na vse naložbene razrede, med katere spadajo tudi obveznice. Pri razpršitvi pa je v tem trenutku dober in izkušen finančni svetovalec zlata vreden.

Konsolidacija ali kaj več?

 

Ta je velika okoli 60 milijard dolarjev, tolikšen uvoz iz Kitajske namreč želijo dodatno ocariniti. Kitajska se je hitro odzvala, napovedala je carine na trimilijardni uvoz blaga iz ZDA. Trump je že v predvolilnih soočenjih napovedal, da bo zmanjšal trgovinski primanjkljaj z zdajšnjih 375 milijard dolarjev, ki ga imajo ZDA s preostalim svetom. Še ena nepričakovana poteza predsednika Trumpa, s to razliko, da ima ta takojšnji učinek na rezultate posameznih podjetij. Pozneje so v medije začele prihajati informacije, da so se začela pogajanja glede carin in da so trenutne številke predvsem poteza, ki zadovoljuje Trumpove volivce. Vlagatelji pa ob trenutnih visokih vrednotenjih ne potrebujejo veliko, da se prestrašijo. Prejšnji teden smo bili deležni tudi srečanja Feda. Obrestne mere v ZDA so po sestanku nekoliko nehale z rastjo, sporočilo je bilo, da lahko letos pričakujemo še dva dviga, na 2,25 odstotka. Nekateri investitorji še vedno menijo, da lahko letos pričakujemo še en dvig več, vendar so člani Fed trenutno drugačnega mnenja in ostajajo pri treh dvigih v letu 2018. Dolgoročne cene obveznic so takoj po objavi nekoliko pridobile vrednost.

Na borznem parketu je trenutno glavno vprašanje, ali lahko indeksi padejo pod februarsko dno? Seveda je na to vprašanje nemogoče odgovoriti. Makrookolje je še naprej zdravo, napovedi dobičkov za letošnje leto so optimistične. Trumpove poteze so nepričakovane in na začetku zelo odmevne. Ko se prah poleže, pa se izkaže, da ni tako hudo. Kot smo že pisali, menimo, da bo letošnje leto zahtevno. Trenutno se zdi, da smo po visoki rasti v preteklih letih v fazi konsolidacije. Določena podjetja, panoge, države pa lahko v trenutnem okolju beležijo nadaljevanje pozitivnega gibanja. Težko pa bodo generalni indeksi nadaljevali tako optimistično kot v preteklih letih. Bikovski trend na ameriški borzi traja že 9 let, kar je enako, kot je v povprečju trajalo zadnjih 8 bikovskih trendov od leta 1926. Lahko omenimo, da so štirje trajali od 13 do 15 let. Negativni trend pa traja v povprečju 1,4 leta. Trenutno okolje bo tako še nekaj časa nepredvidljivo, premiki pa nadpovprečni. V primeru večjega enodnevnega padca pa ta lahko predstavlja lepo nakupno priložnost na daljše obdobje.

Spremembe na obzorju

 

Ta teden so oči vlagateljev uprte v FED. Pričakujemo lahko dvig obrestne mere za 0,25 odstotne točke. Vse drugo bi bilo presenečenje. A več pozornosti kot samemu dvigu bo namenjene predvsem komentarju tega. Vse bolj se špekulira, da bi namesto 3 pričakovanih dvigov letos videli 4 dvige. To bi verjetno potisnilo obrestno mero na ameriško 10-letno državno obveznico nad 3 odstotke. In to ima celo vrsto implikacij na druge trge. Kar naenkrat bodo vlagatelji spoznali, da kopica delniških naložb z dividendnimi donosi med 2 in 3 odstotki ter zelo nizko stopnjo rasti niso več zanimiva naložba. Tipičen primer take naložbe so na delniških trgih recimo podjetja iz sektorja osnovnih dobrin (na primer velike prehranske multinacionalke), pa tudi nepremičnine nosijo zadnje čase zelo nizke rente. Ker bo z zamudo s prvim dvigom proti koncu leta ali v začetku 2019 morala slediti tudi ECB, se pojavlja vprašanje, ali je donos na primer 10-letne italijanske državne obveznice nekaj pod 2 odstotkoma vzdržen? Povprečna donosnost take obveznice v zadnjih 30 letih je bistveno višja kot danes in se je gibala blizu 5 odstotkov. Sicer je danes slika nekoliko drugačna z integracijo Evrope, a to ne spremeni dejstva, da lahko imetniki obveznic pričakujejo upad vrednosti njihovih naložb. Ne samo italijanskih, vseh. Posledica višjih obrestnih mer bodo dražja posojila. Tudi v Sloveniji. Kar pomeni manj špekulativnih nakupov nepremičnin z mizernim donosom od oddajanja, ki so ga nadomestile špekulacije o rasti cen nepremičnin.

Tudi struktura vlagateljev se je v zadnjih letih močno spremenila. Zaradi nizkih donosov obveznic so tradicionalni obvezniški vlagatelji (pokojninski skladi, zavarovalnice itd.) vse bolj rinili v bolj tvegane in manj likvidne naložbe, kot so delnice, nepremičnine in v tujini celo v hedge sklade ter sklade zasebnega kapitala. Manjša utež takih vlagateljev v bolj tveganih naložbah je dobrodošla, ker pomeni razpršitev tveganja. A nekateri so se v zasledovanju višjega donosa močno izpostavili, in to bi lahko postalo problematično. Tudi zadnji vlečni konj, delnice IT-podjetij so vse bolj pod pritiskom. Najnovejša afera Facebooka o zlorabi podatkov uporabnikov ter klici po močnejši regulaciji (predlagan triodstotni evropski davek na prihodke IT-podjetij) oziroma kar direktni pozivi po razbitju monopola Googla, Facebooka, Amazona in Appla nakazujejo, da previdnost pri tako visokih vrednotenjih ni odveč. Zato se zdi povečana utež denarja oziroma kratkoročnih finančnih naložb, kot so naprimer denarni skladi ali državne menice, primeren odgovor na te izzive.

Da pa ne bo vse črno, vidim tudi naložbene priložnosti. Še posebej v Evropi in na trgih v razvoju. Finančne delnice se zdijo dober odgovor na višje obrestne mere. Evropske so cenejše, a tudi ameriške bi morale v takem okolju ustvariti nadpovprečen donos. Trgi v razvoju so v primerjavi s svojim potencialom vrednoteni zelo ugodno, a hudič se skriva v dejstvu, da je potreben selektiven in aktiven pristop, saj je težava v tem, da govorimo o zelo raznolikih trgih z zelo različno gospodarsko in politično dinamiko. In da na koncu ne pozabimo omeniti Slovenije. Tudi na našem delniškem trgu se najdejo delnice z nizkim vrednotenjem ter lepimi dividendnimi donosi. Deloma je to odraz tveganja, kot nas vidijo tuji vlagatelji, in deloma naše majhnosti. Zato naj bo delež slovenskih naložb tema dejstvoma primeren.