Vsaj tako je razvidno iz dogajanja na finančnih trgih, saj je cena desetletne obveznice Italije 4,3, španije 4,7 in Slovenije 6,4 odstotka. Drugačen je tudi odziv tujih investitorjev do Slovenije. Ta je bistveno bolj močan, negativen in osnovan na realnih podatkih.

Bistvo težav v Sloveniji je problem v bančnem sektorju, kar je posledica negospodarnega investiranja iz časov lahko dostopnega in poceni denarja. Državo bi lahko opisali kot bolnika s težkim srčnim popuščanjem. Zaradi odlašanja z milejšimi ukrepi smo pripeljali pacienta do točke, kjer je bila zamenjava srca neizogibna. No, vsaj za tiste iz medicinske stroke. A na žalost v družbenem odločanju niso vsi vešči osnov medicine, zato se je (in se še) zapleta že pri enotni diagnozi.

Kljub vsemu smo v Sloveniji videli poizkus implementacije drugačne ekonomske politike, ki je postopoma bolj ali manj uspešno pripeljal pacienta do operacijske mize. Začel se je tudi izvajati operativni poseg. A kaj, ko logika v naši državi odpove. V trenutku, ko je kirurg vzel staro srce iz pacienta in se je pripravljal za vstavitev zdravega, smo se odločili zamenjati vso zdravniško ekipo z vsemi ključnimi posamezniki.

Usoda bolnika je tako v milosti in nemilosti nove ekipe, ki nima več časa za razmislek in mora v dobro pacienta reagirati v »preblisku« in bolj na podlagi intuicije. A kot je v odlični knjigi Preblisk zapisal Malcolm Gladwell, je to lahko tako izjemno dober kot tudi slab način odločanja. Odvisno predvsem od izkušenj in poznavanja osnov odločevalca.

A glede na zadnje pojavljanje slovenskih voditeljev v domačih in svetovnih medijih bi lahko bilo slabo znamenje dejstvo, da nam je slovenskim investitorjem skoraj pregorel telefon. Tuje investitorje je namreč resno začela zanimati situacija v naši državi. Sprošča se taka energija, da so začele vse večje investicijske hiše pokrivati dogajanje v Sloveniji.

Glede na omenjeno lahko pričakujemo, da se je slovenski politiki močno zmanjšal manevrski prostor ter ne sme več razlikovati med notranjo in zunanjo politiko. Notranje je postalo globalno. Edino, kar lahko prepreči vstop Slovenije v uradni paket pomoči, je samo še izvajanje podrobno izdelanega načrta privatizacije, sanacije bank, razdolževanja gospodarstva, optimizacije javne uprave in izboljšanja konkurenčnosti. Argument, da znamo in zmoremo, v tem svetu ni več kredibilen.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Večina evropskih telekomov je postala žrtev ujetosti v evropski trg telefonije, ki zaradi finančne krize, katera duši predvsem t. i. periferno Evropo oziroma južne države Evrope, beleži upad prihodkov in s tem tudi dobičkov. Na drugi strani relativna visoka zadolženost zadnji dve leti pritiska na izplačila dividend, ki se zmanjšujejo oziroma so bila v nekaterih primerih ukinjena. Če vemo, da so že pred tem telekomi rasli relativno počasi in bili zanimivi predvsem za vlagatelje, ki iščejo večjo varnost in višje dividende, je nevihta popolna. Zaradi padajočih donosov vidimo vse več vlagateljev, ki se želijo znebiti delnic telekomov, saj se je mednje razširilo prepričanje, da so dinozavri, na poti izumrtja. Tudi visoka rast uporabe pametnih telefonov se je pokazala kot dvorezen meč, saj je od telekomov zahtevala velike investicije v širitev omrežij, smetano pa so pri tem pobrali proizvajalci pametnih telefonov, kot sta Apple in Samsung.

Posledično so evropski telekomi zadnje čase začeli pritiskati na EU in evropsko komisijo, da bi odpravili ovire za čezmejno povezovanje telekomov znotraj EU. Po domače povedano želijo, da evropski trg postane resnično enoten, se pravi, da se odpravi nacionalne omejitve in da se povezave med telekomi preučuje z vidika tržnega deleža na evropskem in ne samo na nacionalnem trgu. Odprava teh omejitev bi prinesla ogromne prihranke predvsem pri investicijah v omrežja, saj so sedaj operaterji v želji po širitvi gradili nova nacionalna omrežja, ki pa pogosto niso dovolj izkoriščena. Povezovanje bi prineslo milijardne prihranke pri racionalizaciji poslovanja, po drugi strani pa bi ponudbo za uporabnike poenostavilo in naredilo dostopnejšo, saj danes naročnik enega nacionalnega telekoma plača v sosednji državi precej višjo tarifo kot doma.

Evropska komisija ni zavrnila te ideje, je pa nakazala, da bo proces kakršnekoli spremembe počasen ter da bo treba dokazati, da spremembe prinašajo pozitivne rezultate uporabnikom. Zato lahko pričakujemo, da se bo proces vlekel naslednjih nekaj let, a vsaka pozitivna informacija, ki bo kazala na dovoljeno čezmejno povezovanje, bo lahko imela močan vpliv na cene delnic telekomov, saj so vrednotenja zelo nizka in bistveno nižja, kot so vrednoteni telekomi v ZDA, kjer enotni trg deluje že skoraj 10 let. V 80-ih letih so v ZDA monopolni trg razbili na posamezne regionalne ponudnike telefonije, kasneje pa ugotovili, da to ne deluje, in v začetku 2.000-ih spet dovolili združevanje regionalnih ponudnikov. Verjamem, da tudi EU premore dovolj modrosti, da bo s spremembo zakonodaje omogočila enakopravno tekmo z drugimi globalnimi telekomi. To bo povzročilo, da bodo vstali kot feniks in nagradili potrpežljive vlagatelje z nadpovprečnimi donosi.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja, KD Skladi

Pobliže spoznajte sklad KD Tehnologija in ugotovite, kako lahko z njim spregovorite v jeziku tehnologije.

Seveda kaj takega ne bo mogoče brez izdatne podpore “zahodnih zaveznikov”, katerih interesi ne izhajajo iz empatije do tega v zgodovini pogosto trpinčenega naroda, ampak predvsem iz velikega naravnega bogastva, ki leži pod njihovimi nogami.

Začetki neodvisnosti so se pojavili kmalu po koncu prve zalivske vojne z umikom iraških vojaških sil s severa Iraka. Leta 1992 je Iraški Kurdistan postal tudi samostojna entiteta znotraj Iraka z lastno lokalno vlado in parlamentom. Kmalu zatem so sledili prvi obiski »najpogumnejših« naftnih podjetij. Navzočnost energetskih podjetij se je izdatno povečala po padcu Huseinovega režima leta 2003. Od tedaj se za pravice za iskanje nafte na območju severnega Iraka potegujejo domala vsi svetovni naftni velikani. Razlog za tako veliko zanimanje je dokaj enostaven. Kurdistan naj bi imel še zadnje neodkrite in lahko dostopne rezerve surove nafte in zemeljskega plina na tem koncu sveta. Tu ni treba vrtati globoko pod morskim dnom (Brazilija) ali v ledenem arktičnem mrazu (Rusija, Arktika), kar znatno vpliva na dobičkonosnost projektov.

Dodatna privlačnost kurdske nafte je v tipu pogodb med naftnimi podjetji in lastnikom naravnih virov, državo. Večina obstoječih pogodb na teritoriju južnega Iraka, Sirije itd. prinaša naftnim podjetjem zgolj fiksno nadomestilo na sodček načrpane nafte (največkrat med petimi in desetimi dolarji na sodček), preostalo pa se steče v državno blagajno. Zahodna naftna podjetja so vstopila v tovrstne posle predvsem zaradi velike mere predvidljivosti načrpanih količin. Poleg tega je razvoj tehnologije znanstvenikom danes omogočil, da lahko z veliko mero verjetnosti ocenijo količino potencialnih zalog nafte in zemeljskega plina na obstoječih najdiščih, tako da so tovrstni posli kljub nizkim maržam dolgoročno še vedno zelo donosni. V nasprotju s fiksnimi maržami lokalna kurdska oblast v severnem Iraku zahodnim naftnim podjetjem ponuja delitev dobička, s čimer se privlačnost »kurdske nafte« še dodatno poveča, in ravno to je kamen spotike med Kurdi ter centralno iraško oblastjo. Trenutno Bagdad prepoveduje kakršen koli izvoz kurdske nafte, ki se lahko tako steka (po nižjih cenah) zgolj v nacionalno naftovodno omrežje, tujim naftnim podjetjem pa je v primeru delovanja v Kurdistanu zagrozil z odvzemom licenc na poljih v južnem delu države. Glede na to, da tovrstna ureditev zagotovo ni vzdržna in da iraška politika do sedaj Kurdom (in naftnim velikanom) ni bila zmožna ponuditi ustrezne alternative, postaja odcepitev severnega Kurdistana z vsakim dnem vse bolj verjeten scenarij. 

Sašo šmigić, upravitelj, KD Skladi

S skladom KD Surovine in energija, eno izmed zgodb iz pestre zbirke, pristopite na prihodkovno stran zgodbe rastočega trga energentov. 

Nadaljnja znižanja obrestne mere bodo odvisna od dogajanja v realni ekonomiji v prihodnjih mesecih, saj vprašalniki o pričakovani ekonomski aktivnosti kažejo na vse več optimizma v Evropi. Pozitivna pričakovanja na eni strani kljub recesijskemu stanju evropskih ekonomij na drugi strani še ne upravičujejo znižanja.

Trenutno smo v okolju stabilne inflacije, ki je glede na srednjeročne napovedi bolj na spodnji meji razpona želje ECB (ciljna inflacija pri malo manj kot dveh odstotkih). Bančne inštitucije pa počasi predčasno vračajo triletna posojila, kar spet kaže na stabilizacijo na medbančnem trgu in zmanjšuje argumente tistih, ki govorijo o neomejenem tiskanju denarja in s tem napeljujejo na inflacijo, znano iz časov nekdanje Jugoslavije.

Vse to pa je znamenje, da centralne banke uspešno vodijo politiko tako imenovane »finančne represije«. Za doseganje zniževanja dolga v BDP morajo poleg centralnih bank tudi številne druge institucije sodelovati in izvajati ustrezne ukrepe. Državne blagajne morajo imeti nizek primanjkljaj, še bolje presežek. Državna zakladnica mora izdajati obveznice s čim daljšo ročnostjo. Na drugi strani pa morajo biti kupci motivirani za njihov nakup. To se trenutno dogaja v okviru spremembe zakonodaje, ki jo poznamo pod imenom »Solvency II« za zavarovalnice in »Basel III«, ki dajeta bistveno prednost naložbam v državne papirje, od katerih pa trenutno vsi v povprečju prinašajo realno negativne donose.

Za stabilizacijo določenih trgov, ki po definiciji niso zaželeni, centralne banke uporabljajo bodisi termina, kot je »usmerjanje kapitala«, ki ga FED uporablja za kupovanje nepremičninskih obveznic, oziroma »napačno razporejen kapital«, ki ga uporablja ECB za nakup obveznic robnih evropskih držav.

Vsi ti ukrepi vodijo v sanacijo javnih financ in okolja, kjer se zaradi realno nizkih donosov stimulira investiranje v bolj tvegane naložbe. To pa pomeni v prihodnosti več kapitala, namenjenega v delniške naložbe, in v končni fazi tudi za podjetja. Tako cenejši dostop do kapitala omogoča večje razvojne možnosti, kar pa bo oživilo gospodarsko rast v depresivni Evropi.

Seveda smo države ljudje in stvari niso tako enostavne, saj lahko že ena napačna politična odločitev zavleče izpeljavo zgoraj opisanega in s tem poveča stroške, ki jih moramo državljani plačati. Nekaj takega smo videli na primeru Italije in nejasno izražene volje državljanov, ki vodi v politično negotovost in možnost novih predčasnih volitev.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Toda pred približno desetimi dnevi je eden najuspešnejših vlagateljev v borzni zgodovini Warren Buffett napovedal prevzem družbe Heinz, ki je predvsem poznana po proizvodnji kečapa in ima več kot 50-odstotni tržni delež v ZDA. Prevzem, vreden več kot 21 milijard evrov, je bil predvsem presenečenje v premiji nad tržno ceno, ki jo je Buffett ponudil obstoječim vlagateljem. Buffet je vlagateljem ponudil 20-odstotno premijo nad zadnjo tržno ceno, pri tej ceni pa je vrednotenje podjetja kar zajetno, saj prevzemna cena znaša več kot 20 letnih dobičkov Heinza. Pojavi se vprašanje, zakaj tako visoka cena?

Na prvo žogo je odgovor enostaven. Heinz je dividendni šampion, ki posluje v izredno stabilnem okolju, že 20 let in več izplačuje naraščajočo dividendo. Po drugi strani so obresti na finančnih trgih zelo nizke, denar je »poceni«, zato se kljub visokemu vrednotenju v finančnem smislu prevzem izide, saj Heinz ponuja pri tem vrednotenju 1,5-krat boljši donos kot recimo 10-letna ameriška državna obveznica. A vsaka medalja ima dve plati in tudi tokrat je zgodba globlja.

Heinz proda na stabilnem ameriškem in evropskem trgu slabih 70 odstotkov proizvodnje. Ti trgi so zelo stabilni, a rast je tam majhna, od enega do treh odstotkov na leto. Po drugi strani je v zadnjih treh letih delež trgov v razvoju (predvsem Azije) zrasel s 24 na 31 odstotkov celotne prodaje. V azijski regiji je bila rast v tem obdobju  več kot 25-odstotna, na preostalih svetovnih trgih v razvoju pa skoraj stoodstotna. Tukaj se skriva srž zgodbe. Dejstvo je, da ob naraščajoči kupni moči potrošnikov na trgih v razvoju (Kitajska, Indija, Latinska Amerika…), si ti vse bolj želijo prehrambnih izdelkov velikih svetovnih podjetij, zato ta podjetja dosegajo na teh trgih visoke stopnje rasti. To potrjuje tudi dejstvo, da Buffett pri prevzemu ni povsem sam, saj je manjši del denarja prispeval tudi 3G Capital, podjetje v lastni najbogatejšega Brazilca. Rezultati poslovanja globalnih podjetij namreč kažejo, da tudi na trgih v razvoju globalna prehrambna podjetja vzbujajo precej več zaupanja kot lokalna, to pa se posledično odrazi tudi v rastočih tržnih deležih in dobičku.

Na napoved prevzema so se vlagatelji odzvali pozitivno tudi pri preostalih svetovnih prehrambnih gigantih, saj so poskočile vrednosti delnic praktično celotnega prehrambnega sektorja. Ta odziv potrjuje zgodbo, da vlagatelji vse bolj vidijo ta velika podjetja kot zmagovalce globalizacije, ki bodo vlagateljem v naslednjem desetletju prinesla nadpovprečne »dividende«.

Aleš Lokar, KD Skladi

Sklad KD Dividendni investira v najboljša globalna podjetja z dolgo zgodovino naraščajočih izplačil.