Inflacija

Svetovna ekonomije se je iz nevarnosti depresije, podobne tisti v tridesetih letih 20. stoletja, rešila s tiskanjem denarja. Semantično so tiskanje zapakirali v koronske pomoči, stimuluse, kreiranje likvidnosti in podobno izrazoslovje, a tehnično in ekonomsko gledano gre za ustvarjanje dodatne likvidnosti oziroma denarja iz nič. V teoriji sicer z zadolževanjem in izdajanjem obveznic, a v praksi so največji kupec obveznic ravno centralne banke.

 

V rajnki Jugoslaviji smo temu ljubkovalno rekli, da »Topčider dela«. Rezultat je znan, zadeva se ni končala dobro. Vse več poznavalcev iz gospodarstva in finančnega sveta opozarja, da se scenarij lahko ponovi. A kako blizu smo?

Če sodimo po kapitalskih trgih, se strah krepi. Cene obveznic zadnje tedne drsijo. Ameriška 10-letna obveznica se nevarno približuje ravni 1,5 odstotka, nemška 10-letna pa ravni -0,3 odstotka, kar so zelo veliki premiki v zadnjih nekaj tednih. Podobno je dogajanje na delniških trgih. Kapital se iz hitro rastočih družb in IT delnic seli v panogo energije ter delnice finančnih družb in materialov. Govori se o rotaciji. A ne smemo pozabiti, da trg pogosto pričakuje nekaj, kar se potem ne zgodi. Zgodba o inflaciji ima že brado. Pričakujemo jo že vrsto let, a se vseskozi vrtimo okoli pozitivne ničle. Če množično tiskanje denarja in likvidnosti ustvarja dobre pogoje za rast inflacije, imamo na drugi strani močne zaviralne dejavnike. Proizvodne zmogljivosti niso zasedene in gospodarstvu se ne mudi krepiti investicij. Investicije so usmerjene predvsem v okolju prijaznejšo proizvodnjo in izdelke. Javno življenje je še vedno precej omejeno, zato je potrošnja usmerjena na nekaj ozkih področij in širšega pritiska na cene ni. Pričakovanja gredo v smeri, da bodo cepiva prinesla sprostitev omejitev in ljudje bodo začeli močno trošiti. A to pričakovanje je na trhlih temeljih, saj je povezana z veliko če-ji.

Večina ustvarjenega denarja tudi ni prišla do povprečnega državljana, ampak se je ustavila pri finančnih družbah in najbogatejšem enem odstotku ljudi. Zato smo videli inflacijo na kapitalskih trgih, kjer je nebrzdano špekuliranje postalo nevarno, v široki potrošnji pa razen redkih izjem divjega nakupovanja ni bilo.

Vseeno nas zgodovina uči, da je inflacija izmuzljiva in hitro uide izpod nadzora. Ekonomisti za nazaj uspešno izračunajo točko preloma, a napovedati tega ne znajo. Ko enkrat uide izpod nadzora pa jo je težko obrzdati. Ameriška investicijska banka Goldman Sachs je pred kratkim naredila stoletno analizo inflacijskih obdobij in obnašanja posameznih premoženjskih kategorij v teh obdobjih. Analiza je pokazala, da prekomerna inflacija, nad 5 odstotki, prizadene vse. Zaščite ni. Gre le za zmanjšanje njenega uničujočega učinka na premoženje. In tri najboljše premoženjske kategorije v zadnjih stotih letih v času nadpovprečne inflacije so bile nepremičnine, plemenite kovine (zlato in srebro) ter umetnine in starine. Tu je bila korelacija pozitivna, kar pomeni, da so z rastjo inflacije cene teh kategorij rastle najhitreje, a pozor, vseeno so zaostajale za inflacijo. Presenetljivo slabo so se obnesle delnice, kjer je bil zaostanek precejšen, še slabše seveda kratkoročne obveznice in depoziti. Edina res slaba naložbena kategorija pa je bila ena najljubših in najbolj donosnih investicij v zadnjih letih – dolgoročne obveznice. To je bila edina kategorija, ki je skozi taka obdobja imela negativno korelacijo, se pravi da so cene obveznic padale. Tu pridemo do cilja politikov. Izdali so morje obveznic za financiranje državnega aparata, protikoronskih ukrepov in socialne države. Marsikje dolg presega 100 odstotkov BDP. V zadnjih nekaj letih se izdaja nadpovprečno veliko dolgoročnih obveznic. Inflacija bi močno zmanjšala njihovo vrednost in s tem zmanjšala dolg države. Kot vlagatelji moramo z razpršitvijo portfelja poskrbeti, da je odporen na presenečenja. Ker so vlagatelji trenutno večinoma močno izpostavljeni delnicam IT podjetij, nimajo pa delnic iz panog energije, materialov in financ, bi bilo mogoče smotrno razmisliti o manjši preureditvi portfelja.