Strani finančnih medijev že nekaj časa polnijo predvsem optimistične novice. Ameriški delniški indeksi so dosegli rekordne vrednosti, mnogo delnic pa je na najvišjih nivojih v zgodovini. Celo japonski trg je doživel feniksov polet, saj je po 20. letih hibernacije v pol leta pridobil 75 odstotkov v lokalni valuti (jenih) oziroma skoraj 40 odstotkov v evrih. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da je indeks japonskega delniškega trga še vedno zgolj na 1/3 vrednosti iz konca 80. let. Optimizem ima temelje v pričakovanjih o nadaljevanju okrevanja svetovnega gospodarstva. Gospodarska rast je sicer nižja kot pred nekaj leti, a vseeno pozitivna, kar navdaja vlagatelje z upanjem na boljši jutri. Dobički korporacij so rekordni, prav tako so rekordne profitne marže, zato so tudi tečaji delnic upravičeno rekordni, mar ne?

Tokrat smo za oceno položaja, v katerem je ameriški delniški trg, uporabili primerjavo med gibanjem indeksa S&P in EBITDA na delnico. EBITDA  je dobiček pred davki, obrestmi, odpisi vrednosti in amortizacijo v zadnjih 10 letih. Lahko bi rekli, da predstavlja dobiček, iz katerega izločimo stroške financiranja in spreminjajočo se stopnjo davka ter seveda amortizacije, ki niha v skladu z investicijami. Trenutno je opazen vse večji razkorak med EBITDA in indeksom S&P, kar narekuje večjo previdnost pri investiranju v prihodnjih nekaj mesecih. 

Ne smemo odmisliti možnosti, da pride do popravka tečajev na borzah. Ne smemo pa vzeti tega popravka kot nekaj dramatičnega. To je normalen proces v rasti trgov in da priložnost zamudnikom, da vstopijo na trg, tistim bolj spretnim in veščim pa možnost za dodaten zaslužek. Sodeč po dogajanju v zadnjih nekaj letih spadajo slovenski vlagatelji večinoma v prvo skupino. Postavlja se torej vprašanje, ali bodo domači vlagatelji v pričakovanem poletnem zatišju oziroma popravku na trgih v večji meri internacionalizirali svoje portfelje?

Aleš Lokar, KD Skladi

A ravno letošnje leto se je odločitev o ohranitvi praznika 2. maja izkazala za dokaj neposrečeno. Na ta dan sta se zgodila dva dogodka, ki imata močan ekonomsko-finančni vpliv na našo državo.

Prvič, Evropska centralna banka (ECB) je sprejela odločitev in znižala ključno obrestno mero za nadaljnjih 25 bazičnih točk na 0,5 odstotka. Znižala je tudi zgornji prag, po katerem se lahko banke zadolžujejo pri ECB za kar 50 bazičnih točk na en odstotek. S tem standardnim ukrepom je še sprostila svojo monetarno politiko, ki še dodatno pomaga predvsem vsem bankam v težavah. 

Prav tako so napovedali tudi vpeljavo novih nestandardnih ukrepov. Zaradi lastnosti evropskega finančnega trga lahko majhna in srednja podjetja (SME) dostopajo do finančnih virov skoraj izključno prek bank. Te pa so zaradi krize v velikih težavah. Tako v lepem delu Evrope niso zmožne posojati. Nov ukrep bo namreč usmerjen ravno v oživitev financiranja, kar bi pomenilo oživitev gospodarske rasti in odpiranje novih delovnih mest. Sektor SME predstavlja največji del evropske ekonomije. Bolj podrobno predstavitev ukrepa lahko pričakujemo jeseni.

Drugič, Slovenija je na isti dan izdala dve obveznici v skupni vrednosti 3,5 milijarde dolarjev po ceni 4,95 odstotka za petletno in 6 odstotkov za desetletno ročnost. Razlogov, zakaj ravno na drugi dan praznika dela, je več. Najprej, Sloveniji ni uspelo izdati obveznic kljub velikemu interesu 30. aprila. Nepričakovano je namreč bonitetna hiša Moody’s znižala bonitetno oceno Sloveniji in s tem  presekala izdajo. Investitorji, polni delovnega elana in lačni donosa, niso imeli veliko potrpljenja čakati na tako širokogrudno ponudbo s strani naše države. še posebej ob dejstvu, da so bili po večini kupci ameriški investitorji, ki investirajo predvsem v zelo tvegane podjetniške in robne državne naložbe. Tam pa se zahtevani donosi gibljejo okoli 4,5 odstotka. Omenjeno bi lahko vodilo v lep zaslužek, če bo vlada izpeljala obljubljeno v nacionalnem reformnem programu.

Kljub dejstvu, da so bile številne domače institucije prikrajšane za vpis obveznic zaradi prazničnega dela, menim, da bi bilo smiselno dolgoročno več delati. Prav tako slovenske državne praznike uskladiti z globalnim koledarjem. Nove potencialne ukrepe s strani ECB pa usmeriti v razvoj zdravih vej slovenske ekonomije. Vse to bi narisalo nasmeh na obrazu investitorjem v slovenske državne papirje. Tako kot se je portugalskim davkoplačevalcem, ki so se navkljub bistveno večjim težavam na trgu zadolžili ceneje kot Slovenci.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Vedno težje sprejemamo »novo resničnost«, da je obdobje dvomestnih stopenj gospodarske rasti na Kitajskem za nami in da je pred to drugo največjo svetovno ekonomijo obdobje prestrukturiranja obstoječega modela gospodarske rasti ter posledično tudi nižjih stopenj rasti BDP. V preteklosti sta bili glavni sili ekspanzije obilica poceni delovne sile in ogromne (državne) investicije, oba dejavnika pa sta danes v bistveno drugačnem položaju kot pred desetimi leti. Na začetku tisočletja so se prebivalci s podeželja z željo po svetlejši prihodnosti množično priseljevali v hitro rastoča mesta in s tem tovarnam zagotavljali obilico poceni delovne sile, ki je množično izdelovala nizkocenovne proizvode, namenjene izvozu. Vprašanja o socialni varnosti, zdravstvenem zavarovanju, delovnih pogojih in še čem niso bila pomembna. Množica ljudi, ki se je vsak dan valila proti industrializirani vzhodni obali, je delodajalcem omogočila, da so se »nezadovoljnim« delavcem hitro in brez težav zahvalili za sodelovanje. Vzporedno z urbanizacijo je kitajska centralna oblast pospešeno investirala v gradnjo potrebne infrastrukture, od prebivališč do cest, vodovodov, električnih napeljav itd.

Danes so stvari nekoliko drugačne. Stopnja priseljevanja v mesta je že pred leti dosegla vrh in je začela postopoma upadati. To še ne pomeni, da se ljudje ne selijo več v mesta, pomembno je, da jih je vedno manj, s čimer delodajalci postopoma izgubljajo pogajalsko moč. Najbolj nazorno se ta nova dinamika na trgu dela odraža v rasti plač, ki na Kitajskem že nekaj časa rastejo tudi do 20 in več odstotkov na leto. Poleg tega vedno več delavcev zahteva socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje zase in za družinske člane, oboje skupaj pa se odraža v občutnem dvigu stroška dela, kar se odraža tudi že na maržah kitajskih podjetij. Posledica tega je vedno večja selitev proizvodnje v države jugovzhodne Azije, kjer so stroški dela (še vedno) nižji, kitajska podjetja pa se bodo morala preusmeriti v proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Izkušnje v španiji, na Irskem in tudi pri nas nam nazorno kažejo posledice prekomernega »metanja denarja v beton in železo«. Vsem tem državam je skupno, da je k visoki (umetni!) gospodarski rasti v preteklosti največ prispeval razcvet gradbenega sektorja, dodatno spodbujen s poceni bančnimi posojili. Investicije v infrastrukturo morajo slediti ravni produktivnosti delovne sile, saj lahko le v tem primeru pričakujemo ustrezno visoke donosnosti investicij, ki pokrijejo strošek financiranja. Gradnja nove prometne infrastrukture je smiselna le v primeru, da se z novo infrastrukturo odpravijo ozka grla in tako povečajo pretočnost tako blaga kot tudi delovno sile. V nasprotnem primeru množična gradnja nepremičnin hitro vodi v rušenje tržnega ravnotežja, kjer ponudba močno presega povpraševanje, gradbena podjetja padajo kot muhe, banke pa ostajajo z ogromno slabimi posojili, ki jih na koncu naprtijo davkoplačevalcem. Ravno tega scenarija se bojijo na Kitajskem, kjer se že dalj časa soočajo z grožnjo poka nepremičninskega balona. Državna bilanca bi jim sicer omogočala dodatno financiranje gradbenih projektov, s katerimi bi na kratek rok stimulirali gospodarsko rast in tako zadovoljili apetite kapitalskih trgov, vendar, kakor danes kaže, tega (na srečo?) ne bodo storili. Kitajska se je odločila, da bo del kratkoročne gospodarske rasti žrtvovala za bolj stabilno prihodnost. Čas bo pokazal, ali jim bo uspelo.

Sašo šmigić, KD Skladi

Sklad KD Indija-Kitajska zajema velikana na vzhodu, ključna za razvoj sveta. S pomočjo sklada spoznajte zgodbo rasti.

Vsaj tako je razvidno iz dogajanja na finančnih trgih, saj je cena desetletne obveznice Italije 4,3, španije 4,7 in Slovenije 6,4 odstotka. Drugačen je tudi odziv tujih investitorjev do Slovenije. Ta je bistveno bolj močan, negativen in osnovan na realnih podatkih.

Bistvo težav v Sloveniji je problem v bančnem sektorju, kar je posledica negospodarnega investiranja iz časov lahko dostopnega in poceni denarja. Državo bi lahko opisali kot bolnika s težkim srčnim popuščanjem. Zaradi odlašanja z milejšimi ukrepi smo pripeljali pacienta do točke, kjer je bila zamenjava srca neizogibna. No, vsaj za tiste iz medicinske stroke. A na žalost v družbenem odločanju niso vsi vešči osnov medicine, zato se je (in se še) zapleta že pri enotni diagnozi.

Kljub vsemu smo v Sloveniji videli poizkus implementacije drugačne ekonomske politike, ki je postopoma bolj ali manj uspešno pripeljal pacienta do operacijske mize. Začel se je tudi izvajati operativni poseg. A kaj, ko logika v naši državi odpove. V trenutku, ko je kirurg vzel staro srce iz pacienta in se je pripravljal za vstavitev zdravega, smo se odločili zamenjati vso zdravniško ekipo z vsemi ključnimi posamezniki.

Usoda bolnika je tako v milosti in nemilosti nove ekipe, ki nima več časa za razmislek in mora v dobro pacienta reagirati v »preblisku« in bolj na podlagi intuicije. A kot je v odlični knjigi Preblisk zapisal Malcolm Gladwell, je to lahko tako izjemno dober kot tudi slab način odločanja. Odvisno predvsem od izkušenj in poznavanja osnov odločevalca.

A glede na zadnje pojavljanje slovenskih voditeljev v domačih in svetovnih medijih bi lahko bilo slabo znamenje dejstvo, da nam je slovenskim investitorjem skoraj pregorel telefon. Tuje investitorje je namreč resno začela zanimati situacija v naši državi. Sprošča se taka energija, da so začele vse večje investicijske hiše pokrivati dogajanje v Sloveniji.

Glede na omenjeno lahko pričakujemo, da se je slovenski politiki močno zmanjšal manevrski prostor ter ne sme več razlikovati med notranjo in zunanjo politiko. Notranje je postalo globalno. Edino, kar lahko prepreči vstop Slovenije v uradni paket pomoči, je samo še izvajanje podrobno izdelanega načrta privatizacije, sanacije bank, razdolževanja gospodarstva, optimizacije javne uprave in izboljšanja konkurenčnosti. Argument, da znamo in zmoremo, v tem svetu ni več kredibilen.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Večina evropskih telekomov je postala žrtev ujetosti v evropski trg telefonije, ki zaradi finančne krize, katera duši predvsem t. i. periferno Evropo oziroma južne države Evrope, beleži upad prihodkov in s tem tudi dobičkov. Na drugi strani relativna visoka zadolženost zadnji dve leti pritiska na izplačila dividend, ki se zmanjšujejo oziroma so bila v nekaterih primerih ukinjena. Če vemo, da so že pred tem telekomi rasli relativno počasi in bili zanimivi predvsem za vlagatelje, ki iščejo večjo varnost in višje dividende, je nevihta popolna. Zaradi padajočih donosov vidimo vse več vlagateljev, ki se želijo znebiti delnic telekomov, saj se je mednje razširilo prepričanje, da so dinozavri, na poti izumrtja. Tudi visoka rast uporabe pametnih telefonov se je pokazala kot dvorezen meč, saj je od telekomov zahtevala velike investicije v širitev omrežij, smetano pa so pri tem pobrali proizvajalci pametnih telefonov, kot sta Apple in Samsung.

Posledično so evropski telekomi zadnje čase začeli pritiskati na EU in evropsko komisijo, da bi odpravili ovire za čezmejno povezovanje telekomov znotraj EU. Po domače povedano želijo, da evropski trg postane resnično enoten, se pravi, da se odpravi nacionalne omejitve in da se povezave med telekomi preučuje z vidika tržnega deleža na evropskem in ne samo na nacionalnem trgu. Odprava teh omejitev bi prinesla ogromne prihranke predvsem pri investicijah v omrežja, saj so sedaj operaterji v želji po širitvi gradili nova nacionalna omrežja, ki pa pogosto niso dovolj izkoriščena. Povezovanje bi prineslo milijardne prihranke pri racionalizaciji poslovanja, po drugi strani pa bi ponudbo za uporabnike poenostavilo in naredilo dostopnejšo, saj danes naročnik enega nacionalnega telekoma plača v sosednji državi precej višjo tarifo kot doma.

Evropska komisija ni zavrnila te ideje, je pa nakazala, da bo proces kakršnekoli spremembe počasen ter da bo treba dokazati, da spremembe prinašajo pozitivne rezultate uporabnikom. Zato lahko pričakujemo, da se bo proces vlekel naslednjih nekaj let, a vsaka pozitivna informacija, ki bo kazala na dovoljeno čezmejno povezovanje, bo lahko imela močan vpliv na cene delnic telekomov, saj so vrednotenja zelo nizka in bistveno nižja, kot so vrednoteni telekomi v ZDA, kjer enotni trg deluje že skoraj 10 let. V 80-ih letih so v ZDA monopolni trg razbili na posamezne regionalne ponudnike telefonije, kasneje pa ugotovili, da to ne deluje, in v začetku 2.000-ih spet dovolili združevanje regionalnih ponudnikov. Verjamem, da tudi EU premore dovolj modrosti, da bo s spremembo zakonodaje omogočila enakopravno tekmo z drugimi globalnimi telekomi. To bo povzročilo, da bodo vstali kot feniks in nagradili potrpežljive vlagatelje z nadpovprečnimi donosi.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja, KD Skladi

Pobliže spoznajte sklad KD Tehnologija in ugotovite, kako lahko z njim spregovorite v jeziku tehnologije.