Kitajska 2.0

Redko katera objava makroekonomskih podatkov pritegne večjo pozornost svetovne investicijske skupnosti kot objava kitajske gospodarske rasti in tako je bilo tudi pretekli teden. Namesto pričakovane 7,9-odstotne stopnje rasti je Kitajska v zadnjem četrtletju rasla »le« z zmernimi 7,7 odstotka, kar se je na globalnih delniških trgih odrazilo v zdrsu delniških tečajev. Kitajska je ponovno razočarala?

Vedno težje sprejemamo »novo resničnost«, da je obdobje dvomestnih stopenj gospodarske rasti na Kitajskem za nami in da je pred to drugo največjo svetovno ekonomijo obdobje prestrukturiranja obstoječega modela gospodarske rasti ter posledično tudi nižjih stopenj rasti BDP. V preteklosti sta bili glavni sili ekspanzije obilica poceni delovne sile in ogromne (državne) investicije, oba dejavnika pa sta danes v bistveno drugačnem položaju kot pred desetimi leti. Na začetku tisočletja so se prebivalci s podeželja z željo po svetlejši prihodnosti množično priseljevali v hitro rastoča mesta in s tem tovarnam zagotavljali obilico poceni delovne sile, ki je množično izdelovala nizkocenovne proizvode, namenjene izvozu. Vprašanja o socialni varnosti, zdravstvenem zavarovanju, delovnih pogojih in še čem niso bila pomembna. Množica ljudi, ki se je vsak dan valila proti industrializirani vzhodni obali, je delodajalcem omogočila, da so se »nezadovoljnim« delavcem hitro in brez težav zahvalili za sodelovanje. Vzporedno z urbanizacijo je kitajska centralna oblast pospešeno investirala v gradnjo potrebne infrastrukture, od prebivališč do cest, vodovodov, električnih napeljav itd.

Danes so stvari nekoliko drugačne. Stopnja priseljevanja v mesta je že pred leti dosegla vrh in je začela postopoma upadati. To še ne pomeni, da se ljudje ne selijo več v mesta, pomembno je, da jih je vedno manj, s čimer delodajalci postopoma izgubljajo pogajalsko moč. Najbolj nazorno se ta nova dinamika na trgu dela odraža v rasti plač, ki na Kitajskem že nekaj časa rastejo tudi do 20 in več odstotkov na leto. Poleg tega vedno več delavcev zahteva socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje zase in za družinske člane, oboje skupaj pa se odraža v občutnem dvigu stroška dela, kar se odraža tudi že na maržah kitajskih podjetij. Posledica tega je vedno večja selitev proizvodnje v države jugovzhodne Azije, kjer so stroški dela (še vedno) nižji, kitajska podjetja pa se bodo morala preusmeriti v proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Izkušnje v španiji, na Irskem in tudi pri nas nam nazorno kažejo posledice prekomernega »metanja denarja v beton in železo«. Vsem tem državam je skupno, da je k visoki (umetni!) gospodarski rasti v preteklosti največ prispeval razcvet gradbenega sektorja, dodatno spodbujen s poceni bančnimi posojili. Investicije v infrastrukturo morajo slediti ravni produktivnosti delovne sile, saj lahko le v tem primeru pričakujemo ustrezno visoke donosnosti investicij, ki pokrijejo strošek financiranja. Gradnja nove prometne infrastrukture je smiselna le v primeru, da se z novo infrastrukturo odpravijo ozka grla in tako povečajo pretočnost tako blaga kot tudi delovno sile. V nasprotnem primeru množična gradnja nepremičnin hitro vodi v rušenje tržnega ravnotežja, kjer ponudba močno presega povpraševanje, gradbena podjetja padajo kot muhe, banke pa ostajajo z ogromno slabimi posojili, ki jih na koncu naprtijo davkoplačevalcem. Ravno tega scenarija se bojijo na Kitajskem, kjer se že dalj časa soočajo z grožnjo poka nepremičninskega balona. Državna bilanca bi jim sicer omogočala dodatno financiranje gradbenih projektov, s katerimi bi na kratek rok stimulirali gospodarsko rast in tako zadovoljili apetite kapitalskih trgov, vendar, kakor danes kaže, tega (na srečo?) ne bodo storili. Kitajska se je odločila, da bo del kratkoročne gospodarske rasti žrtvovala za bolj stabilno prihodnost. Čas bo pokazal, ali jim bo uspelo.

Sašo šmigić, KD Skladi

Sklad KD Indija-Kitajska zajema velikana na vzhodu, ključna za razvoj sveta. S pomočjo sklada spoznajte zgodbo rasti.