Vprašanje rasti domala vseh glavnih vhodnih stroškov pa ni edina preglavica, s katero se srečujejo kitajska podjetja. Večina se zaradi  pretekle neracionalne uporabe kapitala sooča s presežnimi zmogljivostmi, za ovratnik pa jim dihata vedno močnejša domača kot tudi tuja konkurenca.

Odgovor na to pereče vprašanje je v rasti produktivnosti in hitrejši implementaciji poslovnih tehnologij. Za nadaljevanje kitajske pravljice je nujno, da se oba dejavnika čim hitreje integrirata v vse kotičke ekonomije. Da se te problematike dobro zavedajo državniki, je bilo vidno že na zadnjem srečanju komunistične partije, kjer so bile napovedane določene spremembe, predvsem na področjih liberalizacije, privatizacije in vmešavanja države v ekonomijo. Svoje pa bodo morala prispevati tudi podjetja sama. Glede na povečano število državnih obiskov vodstev vodilnih kitajskih podjetij v zadnjem obdobju kaže, da bodo kitajska podjetja začela še hitreje  prevzemati »najboljše globalne prakse«. Pričakujemo lahko tudi povečano prevzemno aktivnost, še posebno v primerih novih tehnologij. Imperativ dviga produktivnosti je v večini podjetij prvič v zgodovini postavil tehnološko opremljenost dela na prvo mesto. Digitalizacija in avtomatizacija obstoječih poslovnih procesov sta že začeli nadomeščati človeško delavno silo v proizvodnji. Najlepše se to vidi v »sestavljavcu« Applovih iphonov, Foxconnu, ki se je v preteklosti zanašal na obilico poceni delovne sile, ki je noč in dan čakala pred njegovimi vrati. Na račun avtomatizacije proizvodnje podjetje lani prvič ni zaposlilo novih delavcev, načrtovana vpeljava robotov pa bo v prihodnje še dodatno zmanjšala njihovo povpraševanje po tovarniških delavcih. Spremembe pa se ne dogajajo zgolj v proizvodnji, tudi v prodaji je vedno pomembnejši neposreden dostop do kupcev prek svetovnega spleta. Ne pozabimo, Kitajska se že danes lahko pohvali z največjim internetnim trgom na svetu. Za primer naj navedem, da se je konec lanskega leta prek portala kitajskega internetnega trgovca Alibabe zgolj v enem dnevu izvedlo za 5,75 milijarde dolarjev transakcij. Omenjeni znesek predstavlja približno desetino slovenskega BDP, mi pa govorimo o trgu, katerega (spletni) potencial se šele začeli dobro izkoriščati.

Uspešna implementacija poslovnih tehnologij bo zagotovo v veliki meri pozitivno vplivala na dvig produktivnosti, kar se bo odrazilo na maržah in ne nazadnje tudi dobičkih kitajskih podjetij. Glavno vprašanje pa ni, ali jim bo uspelo, ampak predvsem, kdaj jim bo uspelo.

Sašo šmigić, KD Skladi

V ZDA smo videli hitro analizo stanja bank in še hitrejšo dokapitalizacijo bančnega sistem s strani vlade, ki je do danes že dodobra realizirala visok donos na vplačan kapital ter vodila izjemno visok proračunski primanjkljaj. Ameriška centralna banka (FED) je v vsem tem času vodila kar se da stimulativno monetarno politiko. Vse v smislu ustvarjanja gospodarske rasti, ki bi potem vodila v lažje odpravljanje preostalih velikih težav.

Kitajska se je težav lotila veliko bolj načrtno in predvidljivo, z nenormalno velikim povečanjem naložb v gradbeništvo in infrastrukturo. V prvih letih je bil ta ukrep izjemno blagodejen za globalno gospodarsko rast, a se je v poznejših letih izkazal za tipično centralno plansko napako, ki se kaže v alokacijski neučinkovitosti, mestih »duhov«, visoki ravni dolga lokalnih skupnosti in posledično bančnih težav.

Nemška preračunljivost in bolj dolgoročna ekonomska politika sta pustili izjemno močan pečat na dogajanje v Evropi. Če se je vpeljava skupne denarne politike zgodila pred svojim časom, torej brez vseobsegajoče politične složnosti, je bila kriza kot naročeno primerna za nov krog harmonizacije Evrope. Seveda pa je bila posledica evropska dolžniška kriza. Ta je državam v težavah omogočila začetek reševanja prej kronično nerešljivih težav in vpeljavo strukturnih reform, ki jim bo v prihodnosti omogočila izboljšanje dolgoročne konkurenčnosti.

Na podlagi različne zgodovine imajo v tem trenutku tudi centralne banke različne programe. Ti pa močno vplivajo na obvezniške trge. FED je v decembru začel zniževati nakupe ameriških obveznic. To so v preteklem letu v zahtevano donosnost vgradili tudi imetniki ameriških obveznic. Globalni dolarski obvezniški indeks se je v preteklem letu znižal za okoli 10 odstotkov. Na drugi strani pa je obvezniški indeks v evrih pridobil okoli dva odstotka.  Evropa namreč šele počasi izhaja iz krize in zato evropska centralna banka še ne kaže znamenj monetarnega zaostrovanja.

še več, na januarski novinarski konferenci so še v močnejšem tonu poudarili svojo sproščenost. Glede na novo retoriko Maria Draghija lahko pričakujemo nizke obrestne mere vsaj do sredine leta 2016. Želijo tudi, da bazične dolgoročne obrestne mere ne bi sledile ameriškim, pa še nadaljevanje velike normalizacije obrestnih mer med severom in jugom. V primeru drugačnega scenarija so pripravljeni odgovoriti z uporabo drugih nestandardnih orodij. Glavna neznanka pa v tem trenutku ostaja: Čemu tako drag evro?

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi, d.o.o.

Trenutna rast ima sicer svoje korenine deloma tudi v poceni denarju, ki ga ustvarjajo globalne centralne banke, a rast mora prej ali slej najti oporo v realnemu sektorju oziroma rasti podjetij. Največja ameriška podjetja, ki sestavljajo indeks S&P, so v zadnjih nekaj letih uspešno poslovala, a rast je bila kljub vsemu bistveno manjša kot rast na borzah. Zato se postavlja vprašanje, v kolikšni meri borze že vračunavajo višjo gospodarsko rast oziroma močno rast dobičkov v prihodnosti. Če pogledamo vrednotenja S&P, vidimo, da za približno 10 odstotkov presegajo desetletno povprečje. To ni ekstremna situacija in v balonih so tečaji oziroma vrednotenja zrasla precej višje, a vseeno se je treba zavedati, da je večina torte že pojedene. Profitne marže so rekordne, podjetja so se reorganizirala in posledično je novih prihrankov znotraj obstoječega poslovanja malo. Pred podjetji je nov investicijski ciklus, ki nujno nekaj časa prinese višje stroške, nižje marže ter poveča negotovost, ali so sredstva investirana uspešno, vse to pa negativno vpliva na vrednotenja.

Vrednotenja v Evropi so ugodnejša, saj je zaradi strahu pred krizo, razpadom evra in Evrope nasploh delniški trg v Evropi zaostal za ameriškim v obdobju po letu 2009. Po knjigovodskih vrednostih so evropske delnice cenejše kot zgodovinsko povprečje, pri primerjavi EV/EBITDA pa so vrednotenja v Evropi nekoliko nad zgodovinskim povprečjem. To gre pripisati predvsem večji zadolženosti evropskih podjetij in različni sestavi gospodarstva (močan tehnološki sektor z velikimi presežki denarja v ZDA). Močno negativno na evropska vrednotenja vplivajo periferna gospodarstva, saj so recimo italijanska ali španska podjetja močno zadolžena, nemška pa so zgodovinsko gledano podcenjena v primerjavi z ameriškimi.

V 2014 lahko na globalnih trgih pričakujemo močnejši popravek tečajev, saj je rast iz leta 2013 nevzdržna. Bo pa zelo verjetno ta popravek – gledano skozi prizmo zgodovine – odlična nakupna priložnost. Gospodarstva so v zadnjih letih postala odpornejša proti šokom, zato ni strahu za rast v naslednjih nekaj letih.

Aleš Lokar, KD Skladi

Naslov lanskoletnega članka v tej kolumni se je glasil: Vrnitev zaupanja. Pisali smo predvsem o tem, da se zaupanje med potrošniki in poslovnimi subjekti vrača ter da bo leto 2013 po donosih ponovno pozitivno. Pisali smo tudi o tem, da se velikost in pogostost težav manjšata ter da lahko pričakujemo boljše čase v državah, ki so bile najbolj prizadete – Grčija, Irska, Italija. Indeksa prvih dveh držav sta letos zabeležila res lepe donose. Pobira pa se tudi Italija.

Letošnje leto je bilo leto okrevanja tudi za nekatere države, ki si prej še niso opomogle. Pozitivno nadaljevanje zgodbe lahko pričakujemo tudi v letu 2014. Krivulje okrevanja se za različne države zelo razlikujejo. ZDA na primer beležijo gospodarsko rast v višini od 3 do 4 odstotke in takšna naj bi bila tudi prihodnje leto. Znotraj EU pa so gospodarske rasti precej bolj različne. Lahko rečemo, da ima kar nekaj držav še veliko problemov, s katerimi se bodo morale spopasti v letu 2014. Eden večjih, s katero se vztrajno bori tudi ECB, je padanje inflacije in približevanje deflaciji. ECB mora tako prihodnje leto ponovno okrepiti ukrepe, ki preprečujejo deflacijo.

Različno stanje vlada tudi na trgih v razvoju. Tukaj lahko izpostavimo t. i. države BRIK. Na spodnjem grafikonu lepo vidimo, da sta največji izmed njih, Indija in Kitajska, letos imeli ogromno težav. To se odraža tudi v borznih indeksih, ki leto zaključujeta v negativnem območju. Indija se spopada z visoko inflacijo in proračunskim primankljajem, Kitajska pa je v transformaciji celotne ekonomije. V naslednjem letu lahko pričakujemo postopno izboljševanje makroekonomskih kazalcev v obeh državah, saj sta že napovedali določene ukrepe proti težavam. Ne glede na splošne donose njunih borznih indeksov pa na teh dveh trgih lahko najdemo kar nekaj lepih nakupnih priložnosti, predvsem na področju potrošnje in zdravstva. Pričakujemo lahko, da bo v tem kontekstu tudi leto 2014 podobno.

Kot vidimo, so težave vedno prisotne, vendar je manj in v manjši obliki. Postopno izboljšanje lahko pričakujemo tudi v letu 2014. Vseeno pa je treba poudariti, tako kot smo naredili že lansko leto, da naj načrti glede investiranja v 2014 ostajajo enaki: počasi in preudarno. Vroče zgodbe pustimo ob strani, saj investiramo na dolgi rok. O svojih naložbah je treba pridobiti čim več informacij in redno spremljati, kaj se z njimi dogaja.

David Zorman, KD Skladi

Poudariti moram, da so organizatorji izbrali sila neprimeren časovni termin konferenc, saj je istočasno v Pragi potekala najbolj obiskana konferenca v organizaciji ene regijsko najvplivnejših borznih hiš Wood & Company  s sedežem v Pragi in Londonu. Tako se je v češki prestolnici ta teden zbrala smetana mednarodnih vlagateljev, investicijskih in hedge skladov, katerih zanimanje za regijo CEE in SEE je bilo največje v zadnjih nekaj letih. Zbralo se je namreč kar 150 predstavnikov različnih skladov, ki upravljajo nekaj milijard evrov premoženja, namenjenih regiji Emerging Europe. Tako ni presenečenje, da je v četrtek na srečanjih, ki jih je organizirala Ljubljanska borza, na sestanke s predstavniki podjetij prišla le peščica tujih vlagateljev, nekaj iz sosednje Hrvaške ter po en Madžar in Avstrijec.

Samo dogajanje na domačem kapitalskem trgu je minuli teden zaznamovalo trgovanje z delnicami Mercatorja. Medijske špekulacije o vnovičnem že devetem propadu prodaje največjega slovenskega trgovca so v paniki pograbili predvsem mali vlagatelji, ki so v nekaj dneh tečaj Mercatorjeve delnice »zbili« kar za 35 odstotkov. Omenjeni zapisi  so vsaj za zdaj brez trdne podlage, saj so se teorije zarote o načrtnem zbijanju cene delnice že v nekaj dneh razblinile kot milni mehurčki. Hrvaški pokojninski skladi so umaknili nakupna naročila, saj jim hrvaška regulativa prepoveduje naložbe, ki imajo manj kot 300 milijonov evrov tržne kapitalizacije. Po domače povedano, delnic Mercatorja ne smejo kupovati, ko cena pade pod 79 evrov. Ob razkritju tega dejstva je v zadnjih dneh cena ponovno skočila, kar je lepo razvidno iz priloženega grafa. V prihodnjih dneh pričakujemo dovoljenje za prevzem Mercatorja tudi od hrvaškega in srbskega urada za varstvo konkurence in šele potem bo zares dokončno znano, ali je Agrokor odstopil od prevzema Mercatorja. 

Grega Meden, KD Skladi