Ko mislimo, da smo že blizu …

Tako smo še vedno priča zniževanju inflacije. Marčevska inflacija se je na letni ravni znižala na 0,5 odstotka in se hitro približuje deflacijskem območju. Prav tako padajo tudi dolgoročna inflacijska pričakovanja. Negativen pa je podatek o rasti posojil realnemu gospodarstvu, ki dodatno padajo (-3,1 odstotka).

Že nekaj časa namreč opazujemo priprave evropskih bank na vajo, ki so je bile deležne slovenske banke v decembru 2013. Obremenitveni testi in testi kakovosti bilance bodo namreč prikazali potrebe po dodatnem kapitalu. Te priprave se kažejo predvsem v pospešenem čiščenju bančnih bilanc. Med drugimi je Unicredit objavil kar 15-milijardno izgubo predvsem zaradi odpisov. Vse več pa je tudi preventivnih dokapitalizacij. Pozitivno pa je tudi, da se je na trgu odprlo tudi okno za izdajanje novih »senior« obveznic. Da lahko banke pridejo do kapitala na trgu, jim namreč ni treba več prositi države za jamstvo, a lahko po relativno normalni ceni pridejo do virov.
Če se je še pred nekaj meseci to zdelo neverjetno, bi si upal zdaj že trditi, da kakšne potrebe po ukrepu dolgoročnih poceni posojilih ECB (LTRO) ni več. Tako lahko tudi pri največjih slovenskih bankah začnejo razmišljati o izdaji obveznic, ki bi zamenjale dolgoročno »presahljiv« vir pri ECB.

Je pa guverner ECB Mario Draghi prvič na novinarski konferenci na odprti sceni prosto komentiral  »QE« oziroma kupovanje finančnih inštrumentov s strani centralne banke. Tak nestandardni ukrep že dolgo poznamo kot glavno orožje zoper finančno krizo v ZDA. Kljub javnemu zagotovilu, da ima ECB vse ukrepe že pripravljene v skladišču, pa se zdi aktivacija omenjenega ukrepa v Evropi še kako oddaljena. Glavni bolnik v Evropi je v tem trenutku realno gospodarstvo. Struktura financiranja je v Evropi namreč bistveno drugačna kot v Ameriki. Tako enostavno kupovanje državnega dolga ne bi rešilo problema, saj so glavni financer banke.

Tako bo treba verjetno počakati, da bodo banke v Evropi sanirane. Države bodo morale spremeniti svojo zakonodajo, ki bi omogočila enostavnejše izdajanje lastninskih obveznic (ABS-obveznic , majhnih in srednjih obveznic). Potem pa je tu ECB. Glede na izkušnje lahko sklenemo, da smo v tem trenutku samo pri retoriki. še dobro, da so evropske volitve v maju in si nihče ne želi kakšne zaostritve razmer v periferni Evropi. Deflacija pa: »Bomo že nekako.«

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi d.o.o.

Zlata doba za državne zakladnike

Obrestne mere največjih centralnih bank so že dobrih pet let na zgodovinsko najnižjih ravneh, zato so se znižale tudi dolgoročne obrestne mere.  V ZDA, Veliki Britaniji in na Japonskem je k znižanju pripomogla tudi centralna banka s kupovanjem državnih obveznic.

Že nekaj časa je na dolžniškem trgu prisoten strah, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Države od začetka finančne krize akumulirajo ogromno količino dolga, ki v razvitem svetu že pomeni več, kot v letu ustvari ekonomija. To pomeni dejansko poslabšanje kreditne sposobnosti držav, ki kljub visokemu ratingu najuglednejših bonitetnih agencij kaže na povečano možnost bankrota.

Na drugi strani pa je vse več indikatorjev, da se države razvitega sveta prebujajo iz gospodarske stagnacije. Vodilno vlogo pri gospodarskem okrevanju imajo ZDA. Tako ne preseneča izjava guvernerke  Feda Janet Yellen, da bodo začeli dvigovati obrestne mere nekoliko pred pričakovanjem trga, in sicer že v letu dni. Višje obrestne mere v prihodnosti pa pomenijo možnost kapitalske izgube.

Kljub temu smo v letos doživeli recipročno zgodbo. Državni zakladniki so si oddahnili, saj se je povpraševanje po državnih papirjih povečalo in obveznice so lepo rasle. Vzrok tiči verjetno v tem, da za mnogim investitorjem pomembnejša varnost v času negotovosti. Letos je v ospredju povečanje geopolitičnih  napetosti, med katerimi kraljuje ukrajinsko-ruski spor. Ohromitev mednarodne trgovine, bi vodila v deflacijo in recesijo.

Tudi slovenska zakladnica namerava izdati novi obveznici na mednarodnih trgih. Po dolgih dveh letih zgolj opazovanja »zlatega časa« in dragega zadolževanja se bomo končno zadolžili po nizki obrestni meri. Za vse tiste pregrešno drago izdane obveznice pa bi si samo želeli, da bi slovenske banke dokapitalizirali že leta 2010 in izvedli kakšno ključno reformo.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj, KD Skladi, d.o.o.

Z ohlajanjem ekonomije kitajske delnice rastejo

Vedno bolj jasno postaja, da se prehod na nov model gospodarske rasti, ki bo namesto na investicijah temeljil večinoma na domači potrošnji, ne bo zgodil čez noč in brez težav. Za rast razpoložljivih dohodkov, temelja domače potrošnje, se bo morala kitajska ekonomija pomakniti navzgor po lestvici dodane vrednosti. Vzpon tehnološko »konkurenčnih« podjetij, kot sta Tencent in Alibaba, kaže, da je tovrsten proces že v teku, vendar bo za popolno »preobrazbo« potrebnega več časa. Premik po lestvici dodane vrednosti je ključen tudi z vidika kitajske konkurenčnosti. Dvoštevilčna rast plač v zadnjem desetletju je povzročila znaten inflacijski pritisk, ki ga kitajski izvozniki vedno težje prenašajo na končnega potrošnika v obliki končne cene, kar se je že negativno odrazilo v maržah podjetij. Celoten položaj še dodatno otežuje kopica dolga, ki so si ga v zadnjih letih nakopala domača podjetja, kar še posebno velja za podjetja v nepremičninskem sektorju.

Kitajska oblast se je tako znašla pred (zgodovinskim) ekonomskim eksperimentom, ki zajema prestrukturiranje ekonomskega modela (zmanjšanje državnih investicij in poudarek na domači potrošnji), zagotavlja zadostno stopnjo gospodarske rasti (7-8 odstotkov letno), ki še zagotavlja zaposlitev desetim milijonom dela željnim državljanom na leto, in hkrati omejuje kreditno ekspanzijo, ki napihuje (predvsem) domači nepremičninski sektor. Večina investicijske javnosti je zaradi težavnosti naloge same izjemno skeptična, da bo Kitajski (vsaj kratkoročno) uspelo najti rešitev, ki bi zadostila tem medsebojno izključujočim se zahtevam, kar se odraža tudi na kapitalskih trgih. Da z reformami (vsaj delno) mislijo resno, kažejo februarski podatki o najnižji stopnji rasti državnih investicij od leta 2001 in prvi stečaj kitajskega podjetja zaradi neplačila obveznosti v novejši zgodovini. S tem, ko je oblast »dovolila« stečaj, je domačim podjetjem pokazala, da špekulativnega in neodgovornega zadolževanja v prihodnje ne bo več odobravala ter da so dnevi državne pomoči mimo. Kljub temu zadnji makroekonomski podatki kažejo, da se najverjetneje ekonomija ohlaja hitreje, kot bi si na Kitajskem želeli, in da brez državnih investicij (še) ne bo šlo. Z vsako novo slabo novico iz gospodarstva tako rastejo verjetnost novega vala državnih spodbud in z njo delniški tečaji.            

Sašo šmigić, KD Skladi

Poceni energetske delnice

Ruske energetske delnice so, tako kot preostale ruske naložbe, utrpele močan padec vrednosti v zadnjem mesecu, saj se je globalni pomen ruskih energetskih družb v zadnjem času zmanjšal, predvsem zaradi poceni ameriškega plina iz skrilavcev in močne rasti pridobivanja električne energije iz alternativnih virov. Preden pa se dokončno navdušimo nad sektorjem energije, pobližje poglejmo, kakšna so vrednotenja teh podjetij.

Relativna vrednotenja energetskih podjetij so bila nazadnje tako nizka v obdobju 1998/99, ko je bila cena nafte 10 dolarjev za sodček (za primerjavo, danes je okoli 100 dolarjev). Najcenejša so velika integrirana naftna podjetja iz Evrope (Shell, BP, Total, Eni, itd.), ki imajo najnižja vrednotenja po knjižni vrednosti v zadnjih 15 letih, po dobičku pa celo najnižja v zadnjih 20 letih. V ZDA in Aziji so vrednotenja malenkost višja, a vseeno močno odstopajo od zgodovinskih povprečij. V sektorju se normalizira tudi investicijski ciklus, ki je bil še posebej močan po rekordnih cenah nafte pred zadnjo finančno krizo, kar na koncu pomeni več denarja za vlagatelje v obliki dividend in odkupov lastnih delnic. Dividendna donosnost globalnih in še posebej evropskih energetskih delnic je zelo privlačna, saj ponujajo bistveno višjo dividendno donosnost (4-6 odstotkov) kot večina obvezniških naložb.

Cene nafte in plina v zadnjih letih zelo nihajo, a ob vsakoletnih političnih nestabilnostih v regijah, kjer črpajo največ nafte in plina (Libija, Nigerija, Rusija, Venezuela, …), tudi v prihodnje ni pričakovati bistveno nižjih cen na bencinskih črpalkah. To zagotavlja energetskim podjetjem visoke dobičke tudi v prihodnosti. Skupaj z najnižjimi vrednotenji v zadnjih 15 do 20 letih je to dober scenarij za nadpovprečne donose v prihajajočih letih.

Aleš Lokar, KD Skladi, d. o. o.

Nizke obrestne mere, toda do kdaj?

Povojni generaciji, za katero je bila vrlina varčevanje v najtrdnejši evropski valuti, je zdaj težko predstaviti dejstvo, da z depoziti dejansko izgublja svoje premoženje. Ena redkih alternativ za omenjeni problem je naložba v denarne sklade z aktivnim upravljanjem oziroma v obvezniške sklade ter za tiste z vse boljšim želodcem tudi v delnice.

Na drugi strani pa vsem tistim, ki imajo visoka posojila, nov nasmešek na obraz nariše vsak dodatni mesec nizkih obrestnih mer. Mislijo si: če je to recesija, naj kar traja. Seveda ob predpostavki, da ohranijo svojo zaposlitev. V recesiji je namreč ravno brezposelnost dejavnik, ki ga državljani najmočneje občutimo. Tako se zdi skoraj samoumevno, da ameriška centralna banka (Fed) zastopa dva cilja, in sicer nizko inflacijo ter maksimalno zaposlenost. Da bi svojo komunikacijo s trgom zastavila kar se da transparentno, so pred dobrim letom predstavili, kdaj bodo začeli umikati svoj nestandardni ukrep kupovanja obveznic (QE). Postavili so si cilj pri brezposelnosti 6,5 odstotka in širšem izboljšanju dogajanja na trgu dela.

Na drugi strani je Evropska centralna banka (ECB) vztrajala pri enotnem cilju nizke inflacije. A letošnji marčevski sestanek je poleg razočaranja dela investicijske javnosti, ki je pričakovala znižanja obrestnih mer in aktivacijo novih nestandardnih ukrepov, prinesel tudi novost. Prvič so namreč trgu predstavili podatek – »slack« oziroma »output gap«, ki naj bo trgu smernik za napovedovanje obrestnih mer. V družbi predstavlja namreč razliko med dejanskim in potencialnim BDP in ga najlažje opišemo z visoko brezposelnostjo, presežnimi kapacitetami in padajočimi cenami.

Zdi se, da dinamika monetarne politike ECB zaostaja za Fedom za dobro leto. Trgu zdaj počasi predstavlja podobno terminologijo. Tako lahko na prvo žogo rečemo, da lahko v Evropi pričakujemo višje obrestne mere dobro leto po prvem ameriškem dvigu, kar bi pomenilo v začetku leta 2017. Omenjenemu pritrdita tudi pogled na evropsko krivuljo zahtevane donosnosti ter napoved Mednarodnega denarnega sklada o gibanju »output gapa« za Evropo. Slabost omenjenega smernika je v tem, da ga je veliko težje »spraviti v številke« kot brezposelnost. To pa odpira vrata večji svobodi ECB in s tem postavlja tudi leto 2017 postavlja pod vprašaj.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi d.o.o.
 

Negotovost ponovno na vidiku

Ruska centralna banka je bila prisiljena zvišati obrestno mero, da ublaži padec rublja. Posledično so visok padec doživele predvsem ruske delnice. Negotovost v obliki vojaškega posredovanja, odcepitve, referenduma, novih volitev nikoli ne mine hitro. Potreben je čas. Zato so pred ruskimi delnicami ter podjetji, ki poslujejo z Rusijo, precej nemirni časi. Upamo lahko, da se razmere čim prej začnejo umirjati ter poslovanje vrne v normalne okvire. Kaj hujšega si namreč težko predstavljamo.

Trenutne razmere so lep kazalec, kakšen vpliv ima negotovost na delniške trge. Del negotovosti želijo zmanjšati na Kitajskem. V sredo se začne letni kongres, kjer naj bi predstavili nove ekonomske reforme. Največ se pričakuje na področju bančništva, odpiranja državnih podjetij kapitalskim trgom in varstva okolja. Prav okoljski problemi v zadnjem obdobju postajajo vse hujši. Urbanizacija in povečanje potrošništva sta s seboj prinesla več odpadnih voda, več smeti, slabši zrak in tako dalje. Oblast bo morala ogromno investirati, da ponovno izboljša kakovost življenja, kajti nekateri trenutni podatki so izredno skrb zbujajoči. Omenjeni podatki so naredili določene panoge v zadnjem obdobju izredno zanimive.
 
Vidimo, da posamezne države pestijo različni problemi. Pri investiranju se je treba zavedati nekaterih enostavnih dejstev, ki jih je v letošnjem letnem poročilu izpostavil tudi Warren Buffett. Enostavnih in hitrih zaslužkov ni, treba je pogledati donos sredstev, ki jih bomo deležni v prihodnosti. Če ne znamo vsaj približno oceniti njihovega donosa, potem je bolje, da poiščemo novo naložbo. Če ne znamo vsaj približno oceniti njihovega donosa, potem je bolje, da poiščemo novo naložbo. Če to prenesemo na aktualno dogajanje v Rusiji in Ukrajini, lahko sklenemo, da trenutne razmere zelo težko ocenimo. še naprej pa lahko investiramo v podjetja, za katere verjamemo, da imajo pozitivno prihodnost in prodamo podjetja, za katera mislimo, da so se jim razmere bistveno poslabšale. Za uspešna podjetja trenutne ali katerekoli težave predstavljajo samo še oviro več na njihovi poti. Ta ovira bo čez deset let videti zelo majhna, če bo podjetje še naprej generiralo nadpovprečne donose na njihove investicije.

David Zorman, upravitelj, KD Skladi

Tudi na Ljubljansko borzo prihaja pomlad

Predvsem zato, ker domači vlagatelji že nekaj časa v pričakovanju privatizacije kupujejo delnice, ki kotirajo na Ljubljanski borzi. Tako je SBI TOP od svojega zadnjega dna v oktobru 2013 do včeraj zrastel za skoraj 21 odstotkov, samo letos pa za dobrih deset odstotkov. To nas letos uvršča v sam vrh najuspešnejših evropskih držav,  za Ciprom, Bolgarijo, Irsko, Dansko in seveda Grčijo. Da je naša država trenutno v »sweet spotu«, kar se tiče borznih vlaganj, je zaslužna kombinacija več dejavnikov. Med zunanjimi dejavniki ne gre spregledati navdušenja mednarodnih vlagateljev, ki zadnje mesece usmerjajo proste denarne tokove na tako imenovane mejne oziroma frontier trge (FM), kamor zaradi majhne tržne kapitalizacije spada tudi Slovenija. Globalni vlagatelji so zaradi pretresov na razvijajočih se oziroma emerging trgih (EM) v zadnjih mesecih del denarja preusmerili v »mlajšega brata«, ki po klasifikaciji MSCI zajema predvsem države Bližnjega vzhoda in Afrike. Te države imajo podobno kot razvijajoči se (EM) trgi dolgoročen potencial rasti, a v nasprotju z nekaterimi ranljivimi trgi v razvoju (EM) prinašajo veliko manj valutnega tveganja v povezavi z zunanjetrgovinskim primanjkljajem v plačilni bilanci. Veliko držav v klasifikaciji frontier (FM) ima zaradi specifične strukture domačega gospodarstva (veliki izvozniki nafte) domače valute trdno povezane z vrednostjo ameriškega dolarja.

Lokalni dejavniki zajemajo predvsem množično privatizacijo oziroma nadaljevanje prodajnih procesov Mercatorja, Telekoma, Aerodroma, Cinkarne, Žita, Heliosa in Letrike ter s tem povezanih špekulacij malih vlagateljev, ki po dolgih letih spet trkajo na vrata borznih posrednikov. K temu je treba dodati še razmeroma solidne rezultate kotirajočih podjetij in dividende, ki bodo tako kot vsako leto izplačane poleti, dividendam pa bodo najbrž sledili že prvi odkupi delnic malim vlagateljem, ki bodo v jeseni sprejemali prevzemne ponudbe. Tako lahko jeseni pričakujemo močno izboljšanje likvidnosti na Ljubljanski borzi, ki bo tradicionalno dvignila splošno raven delniških tečajev.

Grega Meden, upravitelj, KD Skladi

Pivo, jogurt, sladoled

Treba se je zavedati, kdaj določen proizvod preide iz hitre rasti v bolj zrelo okolje. Ključna podatka za to sta poraba na prebivalca in stanje BDP. Za primer lahko vzamemo recimo pivo, tobak ali ogljikove hidrate. Poraba omenjenih proizvodov je namreč v Braziliji, Turčiji in Južni Afriki že skoraj primerljiva s porabo v zahodnih državah. Prav tako lahko izpostavimo Rusijo, kjer je pričakovana rast osnovnih potrošnih dobrin v povprečju zelo nizka oziroma lahko celo upade. Vidimo, da je zelo pomembno, katero kategorijo potrošnih dobrin izberemo, pa tudi, za katero državo se odločimo. Trenutno največji potencial kažeta Indija in Kitajska. Predvsem slednja naj bi bila glavna gonilna sila rasti osnovnih potrošnih dobrin v prihodnjih letih. Rast potrošnje v prvi vrsti povečujejo višji prihodki potrošnikov. Ne glede na to, da se gospodarska rast na Kitajskem ustavlja, pa ta še vedno raste v višini od sedem do osem odstotkov na leto. Posamezniki si tako lahko kupijo izdelke, ki si jih še pred nekaj leti niso mogli, ali pa si lahko kupijo bolj kakovostne izdelke. Svetovna podjetja, ki v prvi vrsti prodajajo osnovne potrošne dobrine, so bila od lanskega maja precej pod pritiski. Na eni strani stagnacija v Evropi in na drugi strani vse težave, ki so pestile trge v razvoju. Tudi letošnje leto se ni začelo obetavno, saj so bili trgi v razvoju ponovno pod velikimi pritiski. Negativne zgodbe so sprožile odliv denarja s trgov v razvoju, kar se je poznalo tudi v zahodnih podjetjih, ki poslujejo na teh trgih. Zavedati pa se je treba, da so dolgoročna pozitivna dejstva še vedno prisotna. Ta so: višje plače, kar pomeni višji razpoložljivi dohodek, želja potrošnikov po bolj kakovostnih dobrinah, zavedanje oziroma možnost izkoriščanja boljših zdravstvenih proizvodov in storitev (zdravila, fitnes, toplice itd). Vse to zaokrožuje tudi demografija, najbolj konsistenten dolgoročni dejavnik. Ta je seveda za določene segmente pozitivna, za določene pa negativna.    

 

Negativni trendi zadnjega leta pri nekaterih podjetjih iz panoge osnovnih potrošnih dobrih se, kot kaže, končujejo. Pozitivne dolgoročne zgodbe so še vedno prisotne, vendar pa je treba biti precej bolj izbirčen. 


David Zorman, KD Skladi

Ali obstajata dobra in slaba deflacija?

Vendar pa po besedah evropskega centralnega bankirja Maria Draghija vsaka negativna vrednost indeksa življenjskih potrebščin ni deflacija v »japonskem« pomenu besede. V Evropi tako poznamo dobro deflacijo, ki je imenovana »notranja devalvacija«. V to skupino spadajo države, ki so v minulih letih zaradi hitre rasti cen postale manj konkurenčne. Tako zniževanje cen jim posledično konkretno zvišuje konkurenčnost. Omenjeno se lepo kaže v zviševanju kazalnikov indeksa zaupanja v španiji, Italiji in tudi Grčiji, ki kažejo na pozitivno gospodarsko rast.

Na drugi strani pa je negativna deflacija prisotna v primeru širšega zniževanja cen dobrin, kar povzroči začaran krog nadaljnjega zniževanja cen. Tega pa po besedah centralnega bankirja zdaj v Evropi še nimamo. Bo pa inflacija v Evropi še kar nekaj časa ostala nižja od dveh odstotkov. Velik del nižjih cen lahko namreč pripišemo zniževanju cen hrane in energije. Zgodba pije vodo vse do realizacije napovedi gospodarskega okrevanja, ki naj bi bilo posledica večjega izvoza in rasti notranje potrošnje.

Smo pa priče zaostritvi razmer na razvijajočih se trgih, ki so v tem trenutku še vedno finančne narave in ne vplivajo na obvezniške trge v Evropi. Ker pa evropske države veliko izvažajo na omenjene trge, bi vsako poslabšanje realnoekonomskih podatkov negativno vplivalo tudi na inflacijo v Evropi, ki bila v omenjenem scenariju slaba deflacija.

Vse več je torej kazalnikov, ki evropski centralni banki omogočajo nadaljnje sproščanje monetarne politike. še posebej bo treba spremljati posodobljeno napoved makroekonomskih napovedi ECB, ki bo prvič tudi narejena za leto 2016. Ob napovedi, nižji od dveh odstotkov, bi znižanje obrestnih mer pričakoval že marca.

Zavrnitev izvajanja pobiranja nepremičninskega davka v Sloveniji pa počasi povečuje pritisk na sprejemanje novih reform, ki pa bodo morale biti na odhodkovni strani proračuna. Da pa pritiski s strani finančnih trgov ne bi bili previsoki, je zakladnica izdala novi 5- in 10-letni dolarski obveznici. Bodo pa po evropskih volitvah svoj ton zagotovo zaostrili pri evropski komisiji. Tako se nam obeta še eno pestro leto.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi d. o. o.

Tokrat je drugače

Trgi v razvoju krvavijo že od poletja 2011, medtem pa razviti trgi nadaljujejo z rast. Trend je še posebno očiten od lani jeseni, ko je FED napovedal, zmanjšanje tiskanja denarja. To je povzročilo rast zahtevanih donosnosti najbolj varnih obveznic, posledično pa se je tok denarja, ki je prej drl na trge v razvoju, obrnil. Ta trend se je stopnjeval, tečaji na borzah so bili vse nižje, padati so začele tudi lokalne valute, svoje pa so dodali še politiki s počasnim ali včasih neumnim ukrepanjem. Stampedo vlagateljev skozi majhna vrata je v zadnjih 14 dneh povzročil pravo paniko. Živalski duh v vsem svojem sijaju. Logika je šla ven skozi okno, zavladalo je mišljenje «reši se, kdor se more«. Drži, stanje na trgih v razvoju ni rožnato. Koncept gospodarskega razvoja se je izpel in treba ga bo spremeniti. Izdelava izdelkov z nizko dodano vrednostjo in njihova prodaja na trge Evrope in ZDA je zaradi naraščajočih plač na Kitajskem, v Turčiji ali Indiji vse manj donosen posel, istočasno pa rastoči srednji razred, ki kupi vse več izdelkov z višjo dodano vrednostjo, narejenih v ZDA ali Evropi, povzroča neravnovesja v javni in plačilni bilanci. Zato so se pojavili komentatorji, ki pravijo, da je zgodba trgov v razvoju končana, da bo tam vladala zima naslednjih 10 let ter da za temi borznimi padci ne bo odboja. Da je tokrat res drugače.

A vlade držav v razvoju se zavedajo pomembnosti sprememb. Kitajska je jeseni 2013 sprejela paket ukrepov, ki bodo popeljali gospodarstvo k večji liberalizaciji, manj državnega vmešavanja, večjo domačo potrošnjo, nov cikel razvoja. Druge države sledijo, nekatere sicer še živijo v zanikanju in krivijo zlobne tujce, a ura resnice se bliža. V vseh državah je zadaj zelo močna in neustavljiva ekonomska sila. Rastoči srednji sloj. Ta zahteva spremembe, da bo ohranil pridobljene ugodnosti ekonomskega razvoja. Spremembe so tako nujne in jih ni mogoče ustaviti, to bo pa privedlo do novega borznega vzpona. Zato tudi tokrat ni nič drugače. Po padcu bo sledila vnovična rast, delnice so praktično najcenejše v zadnjih 10 letih, potenciala za rast je veliko. Preudaren vlagatelj ne bo lovil dna, ampak bo nakupe začel, ko so vrednotenja ugodna.

Aleš lokar, KD Skladi, d. o. o.