Brazilija spet v politični krizi

V sklopu obsežne preiskave pod delovnim nazivom »avtopralnica«, zaradi katere se je v zadnjem letu na zatožni klopi znašlo že kar nekaj brazilske poslovne in politične elite, je sodišče dobilo zvočni posnetek, ki naj bi brazilskega predsednika domnevno bremenil »pripravljenosti za plačilo podkupnine« v zameno za molk. Na podlagi tega je brazilsko vrhovno sodišče pred dnevi odobrilo preiskavo zoper trenutnega predsednika države Michela Temerja zaradi suma pasivne korupcije in oviranja preiskave. Temer je očitke v televizijskem nagovoru ljudem kategorično zanikal in rekel, da je zvočni posnetek ponarejen ter da bo zato vrhovno sodišče prosil za prekinitev preiskave. Poleg tega je javno povedal, da se ne bo odzval na pozive k odstopu nekaterih opozicijskih strank in da namerava ostati predsednik.

Politična kriza se lahko zdaj razplete na štiri načine. Prvič: sodišče ugodi predsedniku države in prekine preiskavo zoper njega in vse teče naprej, kot da se ni nič zgodilo. Drugič: kongres sproži postopek glasovanja o nezaupnici, v katerem morata oba domova kongresa z dvotretjinsko večino predsednika države spoznati za krivega zlorabe položaja. V primeru izglasovanja nezaupnice ga do izrednih volitev na predsedniškem položaju nadomesti podpredsednica. Tretjič: vrhovno sodišče nadaljuje preiskavo in v primeru, da tožilstvo ugotovi, da ima dovolj obremenilnih dokazov, zoper predsednika države vloži tožbo. Spodnji dom kongresa mora nato z dvotretjinsko večino potrditi vlogo tožbe, ki gre nato na vrhovno sodišče. To se mora odločiti, ali bo sprejelo v obravnavo tožbo zoper predsednika države. V primeru sojenja se predsednika suspendira za čas sojenja oziroma za 180 dni. Če je spoznan za krivega, se ga odstavi s položaja, lahko pa mu naložijo tudi zaporno kazen. Četrtič: Temer odstopi s položaja, kongres izvoli začasnega predsednika in brazilsko ljudstvo na volitvah oktobra 2018 izvoli novega predsednika. Kakorkoli se bo razpletlo, je nova politična kriza zagotovo uničila nekaj optimizma, ki se je v zadnjih mesecih, po največji krizi v novejši zgodovini, začel vračati med prebivalce, podjetja in ne nazadnje vlagatelje v to največjo latinskoameriško državo.

Sašo šmigič, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Pristranskost stane

Lahko bi razpravljali, ali so bile ali pa so bile samo sence naših predstav. A če na politične razplete gledamo z zornega kota pravljičarja, si je vsak narod izbral odločitve, ki so njemu in njihovi oblasti najbližje. Zdi pa se, da stroju poudarjanja politične raznolikosti počasi zmanjkuje sape.

Finančna kriza, ki je obstoječi ekonomski ekosistem pred desetimi leti kar močno načela, je potrebovala zdravilo, poznano pod pojmom finančna represija. Seveda zdravilo ni povsem brez stranskih učinkov, a ti niti niso za vse negativni. Bistvo teorije temelji na počasnem in prikritem zniževanju dolga BDP držav. Če bi bili še bolj neposredni, na prikritem mini bankrotu brez gospodarskega sesutja in drastičnega znižanja standarda družbe.

Pogled skozi omenjeno prizmo povsem smiselno napihuje politično negotovost, saj se s tem v investicijski srenji znižuje »apetit« po bolj tveganih naložbah, posledično pa je več povpraševanja po državnih obveznicah, zahtevana donosnostih pa je nižja. Negotovost in s tem nizka inflacijska pričakovanja pa spodbujajo centralne banke v bolj stimulativne ukrepe, kar pomeni nizke obrestne mere in večje kupovanje obveznic na trgu (poznano kot kvantitativno sproščanje).

Na drugi strani pa poplava denarja draži tiste naložbene razrede, ki so jih prestrašeni investitorji spregledali. Marsikdo se je v depozitih dolgo odlično počutil, saj je bila inflacija zaradi konkretnosti bolezni močno potlačena. A vse bolj je opaziti, da se mnogi čutijo zdaj vse bolj zapostavljene, ko gledajo na pretekle donose. Če dodamo še obuditev inflacije, trga dela in gospodarstva ter znižanje političnih strahov, dobimo zmes varčevalskega optimizma in preagresivnega prevzemanja zdaj zamegljenega tveganja.

Zavedati se je namreč treba, da splošno pozitivno okolje opogumlja tudi centralne banke, ki bodo počasi pospravile v predal ukrepe finančne represije in začele zaostrovati denarno politiko. V tem novem svetu pa bo spet treba iskati vrednost s povečevalnim steklom, pri čemer bi lahko kratko potegnili pasivni investitorji v pasivne finančne produkte.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Bliža se deseta obletnica

S francoskimi volitvami se je končala še ena večja negotovost. Pozitiven razplet se vidi v tečajih evropskih delniških trgov, ki so letos pridobili dobrih deset odstotkov in dosegajo nove večletne vrhove, nekateri tudi že zgodovinske. Vrednotenja delnic v ZDA so nekoliko nad dolgoletnimi povprečji. V Evropi se zdi, da bodo delniški trgi še nekoliko pridobili. Relativno stabilne so tudi razmere na trgih v razvoju, kjer vrednotenja kažejo na določeno podcenjenost. Prebujati se je začel tudi bančni trg. Finančni pogoji za pridobitev kredita postajajo bolj ohlapni tudi v Evropski uniji. Posledično so začele pridobivati tudi evropske bančne delnice. Obstaja namreč visoka korelacija med cenami bančnih delnic in številom odobrenih posojil. Zdi se, da se bo pozitivna zgodba tukaj nadaljevala. Počasi se posledično prebuja tudi inflacija, kjer pa na daljši rok predvsem zaradi demografskih dejavnikov zelo visokih številk ne gre pričakovati. Za centralne banke bo že bolj normalno okolje, kjer se za depozit dobi pozitiven donos, velik uspeh. Predvsem tu mislimo na razmere v Evropski uniji. Zdi se, da bodo cene dolgoročnejših obveznic v prihodnosti še naprej pod določenem pritiskom. Višja cena denarja prihaja, vseeno pa bo prehod, če beremo izjave centralnih bank, zelo počasen. V Evropi še nekaj let ne gre pričakovati bistveno višjih obrestnih mer. Tudi za ZDA se zdi, da bo realna obrestna mera v naslednjem desetletju težko pozitivna.

Vprašanje ostaja, kako vlagatelj v dobi ničelnih obrestnih mer, plasira svoja sredstva. Cene nepremičnin že rastejo, delnice so tudi že relativno visoko. Sredstva je pomembno razpršiti, ne loviti vročih zgodb in se počasi pripravljati na novo krizo. Trenutno sicer nanjo ne kaže, vendar je težko oceniti, kdaj pridejo ponovno bolj negotovi časi.

David Zorman, upravitelj

Olajšanje

To, da se ankete tokrat niso zmotile. Ankete namreč napovedujejo pozitiven končni razplet, prepričljivo zmago Macrona, in vlagatelji občutijo olajšanje, da se je predvidljivost napovedovanja političnih dogodkov izboljšala. Macron prinaša obstanek evra in Evropske unije in na trge vrača upanje, da se bo Evropska unija izvila iz težav in končno postala to, čemur je bila namenjena. Oaza miru, dela in prosperitete. Gospodarski podatki v Evropi so že nekaj časa zelo dobri, če politiki oz. volilci ne bodo uničili tega optimizma, potem lahko evropske delnice končno po nekaj letih nadoknadijo del zaostanka za ameriškimi. Ne glede na to, da že nekaj časa vlagateljem razlagamo, da so delnice precej drage pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da so evropske delnice najcenejše v primerjavi z ameriškimi v zadnjih 15 letih. Če z mize umaknemo politično tveganje, lahko pričakujemo hitrejšo rast evropskih delnic.

Reakcija vlagateljev v ponedeljek zjutraj, ko so glavni evropski indeksi zrastli med 2 do 5 odstotkov, je pričakovana, saj je premija za politično tveganje v Evropi rekordno visoka. Najbolj to tveganje občuti finančni sektor, ki je v evforiji tudi največ zrastel, nekatere delnice francoskih in italijanskih bank tudi 10 odstotkov. Čeprav se je finančni sektor začel prebujati sredi lanskega leta, pa se je dokončno spremenil trend po izvolitvi Trumpa. Delnice evropskih finančnih družb so sicer ves čas nekoliko zaostajale, saj smo bili v začetku leta priča »obnovi« bilanc nekaterih družb, kot sta Unicredit in Deutsche bank, ki so z velikimi dokapitalizacijami poskrbele, da obstoj teh družb ni bil več pod vprašajem. Od tu dalje pa potrebujemo za rast optimističen pogled v prihodnost. Gospodarski podatki, kot že rečeno, kažejo odlično, in če z mize umaknemo še politično tveganje, potem lahko delnice evropskih finančnih družb letos po donosnosti močno presežejo druge sektorje. Do optimalnega scenarija bo preteklo še nekaj vode, saj naš čaka še drugi krog francoskih volitev, jeseni nemške parlamentarne in še naprej vprašanje italijanskih izrednih volitev, a vse bolj kaže, da se črni scenarij konca EU vsaj za zdaj še ne bo uresničil.

Vse skupaj je voda na mlin tudi Sloveniji, da spelje potrebne reforme ter privatizira podjetja po dobrih cenah, a se bojim, da gremo v nasprotno smer. Podobno kot v Sloveniji je tudi poskus prevzema premaznika Akzo Nobel s strani PPG ali Kraftov poskus prevzem Unileverja tudi na nizozemskem viden kot vrsta grožnje vsaj nacionalnemu ponosu, če že ne gospodarstvu. A tu se vsaka podrobnost konča. Medtem ko sta Akzo in Unilever v nekaj tednih izdala program, kako bosta postala učinkovitejša, dvignila maržo in dobiček, odprodala nizko donosne dele podjetij, pa slovenski »šampioni« govorijo o nakupu s poslom povsem nepovezanih družb (Telekom – Gorenjska banka) ali pa vlagajo neznano količino denarja po nareku politikov v naložbo z vprašljivim pozitivnim donosom (Luka Koper – drugi tir). Če so evropske delnice precej cenejše od ameriških zaradi velikega političnega tveganja, pa si slovenske delnice zaslužijo še dodaten pribitek na to tveganje, saj očitno državno lastništvo vpliva negativno na poslovanje naših podjetij. Zato je vlagatelj, ki lahko prosto investira povsod po svetu, pred resno izbiro, s kolikšnim delom portfelja oziroma ali sploh želi sprejemati tako veliko tveganje, kot ga s seboj nosijo slovenska podjetja.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Tsunami iz Zagreba je obšel Ljubljano

Pretresa, ki ga minule tedne doživlja borza v Zagrebu, na Ljubljanski borzi nismo čutili. Lahko zapišemo, da gre pravzaprav za manjše presenečenje, saj sta borzi ne zaradi medsebojne lastniške povezanosti (Zagrebška borza je nedavno kupila Ljubljansko) temveč zaradi istih borznih igralcev, v preteklih letih postali razmeroma odvisni druga od druge. Govorimo predvsem o gibanju naložbenih tokov, ki se zrcalijo v spremembah tečajev kotirajočih delnic. Hrvaški vzajemni in pokojninski skladi namreč postajajo zelo pomembni vlagatelji tudi na slovenskem kapitalskem trgu.

Močan padec delnic z Agrokorjem povezanih družb je minule tedne dodobra premešal strukturo naložb hrvaških institucionalnih vlagateljev, kar bi načelno moralo vplivati tudi na njihov portfelj slovenskih delniških naložb. Pa vendar lahko napišemo, da so cene domačih delnic v minulih tednih ostale razmeroma stabilne. Vzrok za to lahko poiščemo v dobrem poslovanju domačih kotirajočih družb, kar potrjujejo v teh dneh objavljena letna poročila za lansko leto. Glede na javno objavljeno dividendno politiko so si vlagatelji tako že oblikovali pričakovanja glede višine letošnjih dividend, ki bodo izplačane v prihodnjih mesecih. Te bodo vsaj primerjalno z obrestnimi merami, ki veljajo za naložbe v depozite zares odlične.

V primeru Zavarovalnice Triglav, ki tudi letos po dividendni donosnosti zavzema vrh borzne kotacije, ta znaša več kot devet odstotkov, medtem ko bodo izplačila drugih družb nekaj nižja. še tradicionalno skromna Krka bo letos, denimo, izplačala skoraj petodstotne dividende. številni vlagatelji se tako sprašujejo, koliko časa lahko še pričakujemo tako visoke dividende. Glede na trenutno stanje gospodarske rasti in tega, kar vemo o prihodnjem poslovanju večine domačih blue chipov, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da letošnje obilno leto ne bo zadnje.

Grega Meden, samostojni upravitelj

Kitajska marca dosegla rekord pri uvozu surove nafte

Uvoz surove nafte se je marca v primerjavi s februarjem povečal za več kot 22 odstotkov, Kitajska pa je v povprečju uvozila 9,17 milijonov sodčkov surove nafte, kar je skoraj celotna dnevna proizvodnja največje svetovne proizvajalke, Savdske Arabije, ki dnevno načrpa nekaj več kot 10 milijonov sodčkov. Po prvih podatkih naj bi večino nakupov opravile neodvisne kitajske rafinerije, ki se jim v naftnih krogih »ljubkovalno« reče »čajniki«. Te želijo izkoristiti kvotni sistem, s katerim lahko neposredno na tujih trgih kupujejo surovo nafto. Kvotni sistem za uvoz surove nafte so na Kitajskem vzpostavili pred leti, z namenom diverzifikacije naftnopredelovalne industrije, v kateri so podjetja pretežno v večinski državni lasti. Neodvisnim rafinerijam, ki dokažejo, da so v preteklih dveh letih izpolnile kvoto uvoza, se podaljša dovoljenje za samostojne nakupe na tujih trgih. Poleg zagotavljanja izpolnjevanja kvotnega sistema analitiki pripisujejo rast uvoza tudi nedavni zamrznitvi količine črpanja surove nafte. Naftni kartel OPEC je odločitev uveljavil januarja. Zaradi tega so morali kitajski uvozniki izpad količin na Bližnjem vzhodu nadomestiti z nakupi pri bolj oddaljenih dobaviteljih v evropskem Severnem morju, zaradi česar se je podaljšala prevozna pot, pošiljke iz »daljnega severa« pa so tako deloma »napihnile« marčevske uvozne podatke. Kljub navedenim anomalijam pri uvozu podatki o izvozu rafiniranih proizvodov iz Kitajske kažejo na moč domače naftnopredelovalne industrije. Izvoz rafiniranih proizvodov se je marca v primerjavi s februarjem povečal za več kot 22 odstotkov in tako sledil impresivni stopnji rasti uvoza.

Gibanje cene surove nafte v letu 2017

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Francoski april

Da počasi izstopamo iz omenjene faze, nam kažejo številni netržni signali. Če vzamemo Slovenijo kot nekakšen proksi za povprečje dogajanja v evrskem območju, lahko hitro pridemo do sklepa, da se država zbuja iz recesijske dekade. Če je bila dejavnost gradbeništva najbolj pozabljena v zadnjem desetletju, postaja vse bolj zaželena v zadnjih mesecih. Opaziti je pospešeno trgovino z rabljenimi stanovanji in hišami ter posledično renovacijami. Zdi se, da vsa akumulacija depozitov pri bankah išče pot k višjim donosom. Omenjeno je povsem naravno, saj povprečen slovenski investitor dojema fizično nepremičnino bolj naravno kot investiranje na kapitalskih trgih. A verjeti je ekonomskemu pravilu, da je ponudba na trgu nepremičnin dokaj toga in bo prvi cikel preprodaje in realizacije nadpovprečnih donosov moč denarja silila tudi v druge oblike naložb. Želja pa bo donos, saj se bo na tveganje verjetno pozabilo. Tako bo teza »lahko pride lahko gre« igrala določeno vlogo.

Na makroekonomski osnovi primer iz Slovenije kaže na določeno prebujanje številnih gospodarskih sektorjev po Evropi. Saniranje bančnih problemov daje trendu okrevanja še dodatno podporo za rast. S povečanjem povpraševanja pa tudi oporo ponudbi za višanje cen in inflacijskih pričakovanj. Centralni banki pa odstrani strah pred deflacijo in omogoči začetek odstranjevanja nestandardnih ukrepov.

Omenjeno pa lahko presekajo francoske volitve, ki bi sicer z nizko verjetnostjo lahko naplavile na površje populiste, ki so pripravljeni svoj uspeh postaviti pred interese množice. Zavedajoč oziroma ne zavedajoč se, da ušesu prijetni ukrepi lahko vodijo v prej opisano mrtvo izgubo. Nekaj opisanega je že mogoče čutiti v Angliji, kjer finančna podjetja že zapuščajo London.

Za finančno premoženje pa je v tem času mogoče najbolj smiselno poiskati svetovalca, ki v času obuditve evforije v enačbo donosa in tveganja vedno strmi k minimizaciji drugega.

 
Primož Cencelj, CFA, upravitelj

Dobro razpoloženje v farmacevtskem sektorju

Vrh so dosegle v sredini marca, od takrat se cene konsolidirajo, nekoliko pa je padel tudi dnevni promet. Sektor je bil v zadnjem času pod vplivom politike. Kot smo pisali že pretekli mesec, je takrat vse kazalo na to, da bo Trumpova namera, da se Obamacare ukini, padla. To se je nedavno tudi zgodilo. Sprejetje Obamacara je bilo za prejšnjo administracijo najzahtevnejši projekt in Trumpova želja, da se sistem ukine, je bila nemogoč projekt. Okoli 17 milijonov ljudi, ki so pridobili zdravstveno zavarovanje, je ogromno. Ti so izvajali pritisk na svoje politične predstavnike, tako demokrate kot tudi republikance. Ukinitev obstoječega stanja tako ni bila v interesu nikogar. Kot se je na koncu izkazalo, tudi ni bilo v interesu Trumpove administracije, ki je reformo po nezadostni podpori tudi umaknila iz glasovanja. Sedanja ureditev ostaja in ne gre pričakovati, da se lahko v tem mandatu zgodi kakršnakoli pomembnejša sprememba. Za farmacevtski sektor je to dobrodošlo, saj se je politična negotovost umaknila. Investitorji so se ponovno osredotočili na rezultate in vrednotenja podjetij ter njihova pričakovanja za prihodnost. Tukaj je slika nekoliko mešana. Farmacevtski sektor ostaja najcenejši glede na pretekla vrednotenja v primerjavi z drugimi panogami. So se pa letos začela zniževati pričakovanja glede rasti dobičkov. Ta so se znižala za 3,5 odstotka, kar je največ med vsemi sektorji. Zelo pomembni bodo rezultati za prvo četrtletje. Nedoseganje pričakovanj lahko pri posameznih delnicah prinese višjo nihajnost. Splošno gledano pa so nižja pričakovanja javnosti pozitivna, saj je možnost za presenečenja več.

Nekoliko zanimivejša postajajo tudi evropska farmacevtska podjetja. Tu je cenovne erozije več kot v ZDA, vseeno pa se razmere stabilizirajo. V zadnjem mesecu je podjetjem uspelo pridobiti tudi nekaj novih licenc za zdravila. V prvi vrsti lahko omenimo pozitivno odobritev FDA pri švicarskem podjetju Roche za zdravilo za multiplo sklerozo.

Nižja vrednotenja bodo v bližnji prihodnosti omogočala določeno podporo delnicam farmacevtskih podjetij. Ta morajo doseči pričakovanja investitorjev. Prav tako cenovna vojna še poteka in nekatera podjetja bodo še naprej pod pritiski.

David Zorman, upravitelj

Delnice ostajajo v fokusu

Trg je rasel predvsem zaradi pričakovanj po spremembah, ki jih bo prinesla nova Trumpova politika. Bolj previdni analitiki so že takrat poudarjali, da bo implementacija vseh teh sprememb težka in zelo trnova pot in da zna marsikateri predlog v usklajevanju med republikanci in demokrati izgubiti precej ostrine. To se vidi v poskusu spremembe zdravstvenih zavarovanj, kjer kaže, da se bo program Obamacare prejšnjega predsednika ohranil, saj je nasprotovanje Trumpovi reformi veliko tako med republikanci kot med demokrati. Vlagatelji se zato vse bolj sprašujejo, ali bodo podobno usodo doživeli tudi predlogi infrastrukturnih investicij, davčne reforme in omilitev restriktivne finančne zakonodaje.

Po drugi strani odlični makroekonomski podatki podpirajo trg in delniške tečaje, saj se pričakovanja analitikov in vlagateljev zvišujejo. Analitiki že dolgo časa niso bili tako optimistični. Pričakuje se rast prihodkov in dobičkov. V zadnjih nekaj mesecih so se še posebej dvignila pričakovanja v Evropi, kjer praktično vsi makroekonomski kazalci kažejo na močno rast in verjetnost izvolitve Le Penove (in s tem razpada EU) pada. Tako da velike investicijske banke pričakujejo eno najboljših let na delniških trgih, saj so pričakovanja za letošnjo rast glavnih indeksov v ZDA in Evropi med 10 in 15 odstotki. Tudi po tem bi leto 2017 lahko izstopalo, saj se to zgodi bolj poredko v osmem letu rasti po zadnji krizi. A ravno zgoraj omenjeno krhanje zaupanja v Trumpove reforme lahko pripelje vsaj do kratkoročnega obrata trenda. Korekcija v višini 10 odstotkov bi bila z vidika nadaljnje rasti dobrodošla, saj bi »očistila« trg in odstranila anomalije, ki se pojavljajo. Pomemben igralec v tej enačbi je tudi ameriška centralna banka, kjer se po zadnjem dvigu obrestnih mer predvidevata še dva dviga letos in trije v 2018. Če se tempo pospeši zaradi višje inflacije (ki se najbolj krepi na trgih v razvoju), bo to delovalo negativno na trg, saj se dostop do poceni oziroma zastonj denarja omejuje prvič od krize dalje. Tudi v Evropi predvsem Nemčija stopnjuje pritisk na ECB po hitrejšem zaostrovanju denarne politike in dvigu obrestnih mer. Hitrejše spremembe obrestnih mer bi imele pozitiven vpliv na delnice finančnih družb in bank, a bi negativno delovale na ostalo gospodarstvo, v Evropi predvsem na periferne države. V luči tega se obveznice z daljšo ročnostjo zdijo še manj zanimiva naložba, kar je posledično napihnilo trg kratkoročnih obveznic in menic, skupaj s poceni zadolževanjem pa ogromno denarja potisnilo tudi na nepremičninski trg. Na zahodu že kaže znake ohlajanja (v Londonu so cene v nekaterih predelih v evrih padle tudi za 30 odstotkov), v Sloveniji pa se balon na stanovanjskem področju spet napihuje, saj so donosi iz najemnin precej mizerni v primerjavi s cenami nepremičnin.

Zaključek bi bil podoben prejšnjim komentarjem. Recesije v gospodarstvu ni na vidiku, je pa na kapitalskih trgih previdnost potrebna, saj so tečaji visoki, delnice zgodovinsko gledane precej drage, zadnjih nekaj let pa nas uči, da so korekcije lahko zelo hitre in globoke. Za konstantne varčevalce to bistveno ne spremeni pristopa k vlaganju, tisti, ki boste sredstva potrebovali v letu ali dveh, pa razmislite o zmanjšanju tveganja.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Konec korekcije na naftnem trgu?

Glavne svetovne proizvajalke surove nafte, z naftnim kartelom OPEC na čelu, so konec lanskega leta podpisale dogovor, s katerim zavezale, da bodo za šest mesecev zmanjšale dnevno proizvodnjo in tako trgu omogočile porabo nakopičene presežne ponudbe. Čeprav so članice OPEC več kot upoštevale dogovor o zmanjšanju proizvodnje, zaloge surove nafte v skladiščih po svetu, še posebej pa v ZDA, ostajajo velike. Ker sporazum poteče junija letos, se že slišijo govorice, da naj bi bile članice OPEC pripravljene podaljšati sporazum o omejevanju proizvodnje, vendar pod pogojem, da bi k sporazumu pristopili tudi drugi pomembni proizvajalci, od katerih se poleg tega pričakuje bolj zavzeto spoštovanje podpisanih zavez. Po neuradnih podatkih lahko del »neuspešnega boja« z zalogami surove nafte pripišemo nedoslednemu spoštovanju nekaterih podpisnic sporazuma o omejitvi proizvodnje, ki so vrzel v ponudbi, nastalo zaradi okrnjene dobave OPEC, najverjetneje izkoristile za povečanje lastnih dobav. Pričakujemo, da bo Savdska Arabija podaljšanje dogovora o omejitvi proizvodnje pogojevala z močnejšimi rezi proizvodnje »kršiteljev« sporazuma do izteka trenutnega sporazuma in najverjetneje z dodatnimi zagotovili, da tovrstnih zlorab v prihodnje ne bo. Pozitivna podpora ceni nafte je tudi večja globalna gospodarska aktivnost, ki narekuje agregatno povpraševanje po surovi nafti. Večina nedavno objavljenih makroekonomskih podatkov tako iz razvitega kot tudi iz hitro razvijajočega se sveta kaže bolj optimistično sliko glede stanja svetovnega gospodarstva. Analitiki ocenjujejo, da naj bi kombinaciji trdne ekonomije in agregatnega povpraševanja, skupaj s podaljšanjem omejevanja proizvodnje do konca leta, uspelo odpraviti presežno ponudbo, s čimer bi se naftni trg po dolgem času vrnil v ravnovesje.

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz