Politična kriza v Italiji je tako še dodatno okrepila dolar in dolarske naložbe, merjene v evrih, pripeljala na nove vrhove. Še precej več kot na delniškem parketu se dogaja na obvezniškem. Italijanske obveznice so zgrmele, kot že dolgo ne, zahtevani donosi za dveletno obveznico pa so se ob pisanju članka gibali okoli 2,3 odstotka na leto. Zdi se, da je kriza še vedno omejena samo na Italijo, je pa nadaljnji razplet dogodkov glede na politične razmere, ki trenutno vladajo v Italiji, vseeno nepredvidljiv.

Za nekatere evropske vlagatelje je padec cen obveznic lahko lepa nakupna priložnost, kot je ni bilo že kar nekaj let. Če se zadeve na tej fronti razpletejo pozitivno, so že trenutni donosi za vlagatelje, ki so na kaj takega čakali, zelo lepi. Na evropskem obvezniškem trgu so nakupne priložnosti namreč zelo redke. Zavedati se je treba, da je ECB še vedno na nakupni strani in da bo vsaj še nekaj časa pri tem tudi ostalo. Izhod Italije iz območja evra pa se vseeno zdi še zelo oddaljen. Posledično so seveda padli tudi delniški trgi, najbolj je, razumljivo, padla borza v Milanu. Ta je v negativno območje potegnila celotno evrsko območje.

Zdi se, da je trenutna politična kriza v Italiji precej bliže priložnosti kot pa negativni spirali. Vseeno pa problemi Italije niso majhni, politični parket ostaja vroč in nepredvidljiv. Ampak tega smo pri njih že kar navajeni.

 

Morebiten izpad iranskega izvoza so investitorji interpretirali kot zadostno velik izpad v agregatni ponudbi, ki bi lahko povzročil vsaj kratkoročni primanjkljaj surove nafte. Cene terminskih pogodb na surovo nafto so zaradi tega včeraj presegle triinpolletne vrhove, poleg tega pa smo zaznali rekordno število investitorjev, ki špekulirajo, da naj bi cena tekočega zlata že letos dosegla 90 dolarjev za sod.

Finančni trgi in njegovi, recimo temu akterji z (izjemno) kratkoročnim investicijskim horizontom hitro pograbijo vsako tako priložnost in tudi s pomočjo medijske aparature ustvarijo trenutno navidezno resničnost, s katero upravičijo rast izbranega finančnega instrumenta. In tako je zdaj tudi s terminskimi pogodbami na surovo nafto, ki so, poudarjam, finančni instrument, ki odraža prihodnja pričakovanja o gibanju surove nafte. V nasprotju s »finančno resničnostjo«, pa fizični trg s surovo nafto (kjer se dejansko trguje s sodi in tankerji surove nafte), kaže nekoliko drugačno sliko. Tako velikega razkoraka med trenutno in terminsko ceno surove nafte nismo videli že leta, glavni razlog pa leži v šibkem povpraševanju kitajskih in evropskih rafinerij. Trgovci prav tako težko najdejo kupce za surovo nafto, ki prihajajo iz zahodnoafriških, ruskih in kazahstanskih nahajališč. Kot vidimo, je slika v resničnem svetu nekoliko drugačna, kot nam jo slikajo finančni trgi. Trenutno kaže na to, da je ponudbe surove nafte več kot dovolj, vsaj glede na sedanji obseg povpraševanja, in da izpad iranske proizvodnje največjih svetovnih kupcev za zdaj ne skrbi. Glede na to, da je bil fizični trg s surovo nafto zgodovinsko boljši indikator kratkoročnega tržnega ravnovesja na naftnih trgih, je tako velik razkorak med dejanskim in finančnim trgom s surovo nafto lahko razlog, vsaj za razmislek, če ne za kaj bolj konkretnega. Morda bi bilo smotrno prisluhniti ljudem, ki dobavljajo fizično blago končnim odjemalcem in pravijo, da ne vidijo fundamentalnega razloga za ceno nafte nad 70 dolarji za sod, kaj šele nad 90 ali 100.

 

Medtem ko se je makroekonomsko okrevanje v zadnjem mesecu v vseh večjih svetovnih regijah umirilo, v Sloveniji tega ni zaznati. Zadnja raziskava analitikov iz Bloomberga kaže, da so se pričakovanja dvignila na 4,3-odstotno rast v letu 2018, medtem ko Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) v svoji pomladanski napovedi za leto 2018, napoveduje 5,1-odstotno gospodarsko rast. Visoko, 3,8-odstotno rast napoveduje tudi za leto 2019, ključni vzrok pa bodo rast izvoza in investicij ter krepitev domače potrošnje.

Slovenijo ti podatki uvrščajo med najhitreje rastoče države Evropske unije. Letos se v povprečju pričakuje 3,8-odstotno globalno gospodarsko rast, 2,2-odstotno rast v državah ekonomske monetarne unije (EMU). Prihodnje leto pa 3,7-odstotno rast globalne ekonomske aktivnosti ter dvoodstotno rast BDP držav EMU.

Ob rastoči domači potrošnji in krepitvi trga dela ter posojilni dejavnosti Umar ugotavlja, da tveganja za slovensko gospodarstvo obstajajo predvsem v tujini. Skrb vzbujajoče so predvsem geopolitične napetosti in grožnje protekcionističnih ukrepov. Uveljavitev ameriških carin na jeklo in aluminij sama po sebi sicer nima večjega vpliva na svetovno trgovino, a če je to uvod v trgovinsko vojno le-ta lahko močno zniža globalno gospodarsko aktivnost v prihodnosti.

Dobro stanje gospodarstva pa je tudi vzrok za zaključek zelo sproščene monetarne politike v centralnih bankah, kar je lahko uvod v stabilizacijo gospodarstev ali pa vzrok za prehitro ohlajanje. V ZDA je donosnost desetletne ameriške državne obveznice aprila dosegla pomembno psihološko mejo tri odstotke. Pričakujemo, da bo Fed letos še dvakrat zvišal referenčno obrestno mero in tako poskušal preprečiti pregrevanje ameriškega gospodarstva.

Evropska centralna banka v nasprotju s tem ni zvišala referenčne obrestne mere, saj ocenjujejo, da merila osnovne inflacije v evroobmočju še ne kažejo prepričljivih znakov pozitivnega trenda, čeprav je okrevanje gospodarske aktivnosti ostalo močno in široko zastavljeno v evroobmočju, krepi pa se tudi posojilna dejavnost in pretok denarja.

 

Denar je še vedno dovolj poceni in gospodarski podatki ravno prav spodbudni, da išče pot v tvegane naložbe, saj obveznice prinesejo zelo majhen donos, oziroma, v primeru Evrope, šele obveznice z vsaj 6-letno ročnostjo prinesejo zelo skromen, a pozitiven, donos. Zato se je borza prilagodila razmeram in niha v skladu s tvitanjem ameriškega predsednika. Drugače povedano, postala je povsem nepredvidljiva in odvisna od razpoloženja (enega) človeka.

Zadnje čase tviti govorijo predvsem o mednarodni trgovini ter politiki na Bližnjem vzhodu in so naperjeni proti Kitajski in Rusiji. Pretekli mesec je ameriški trgovinski primanjkljaj v trgovanju s Kitajsko zopet dosegel rekordno vrednost in ameriška administracija je prepričana, da se bo tok obrnil s protekcionističnimi ukrepi. Kitajska vrača vrača z enako mero, a po drugi strani vseeno počasi odpira svoje gospodarstvo. Ta teden so naznanili, da bodo počasi, v naslednjih petih letih, sprostili relativno zaprt trg lastništva proizvajalcev in trgovcev z avtomobili. Trenutne omejitve se zdijo za evropske razmere relativno bizarne, a so kljub vsemu omejevale globalne proizvajalce pri njihovih aktivnostih na tem trgu, ki je najhitreje rastoči avtomobilski trg na svetu. Od tod dalje se postavlja vprašanje, ali bodo evropski avtomobilisti v prednosti pred ameriškimi, saj se trgovinske vojne nikoli ne končajo samo pri črki zakona, ampak imajo vedno precej širše implikacije. Tudi lastniki kitajske tehnološke družbe ZTE nimajo najboljšega tedna. Ameriška administracija jim je zaradi kršenja sankcij proti Iranu in Severni Koreji za sedem let zaprla vrata na ameriški trg, saj so čipe ameriških podjetij vgrajevali v svoje izdelke in jih kljub opozorilom prodajali omenjenim državam. Čeprav ima poteza legalno osnovo, pa se zdi, da je naperjena s točno določenim namenom kot opozorilo proti centralni kitajski oblasti. V isti koš lahko vržemo dodatne sankcije proti Rusiji, sprejete pred 14 dnevi, ter napoved novih po raketnem napadu na Sirijo ta vikend. Z eno potezo so praktično matirali največjega proizvajalca aluminija na svetu, saj se poslovanja z Rusalom izogibajo praktično vse zahodne družbe. A ameriške finančne institucije so šle celo še dlje. Čez noč so prekinile trgovanje in poravnavo poslov na borzah z delnicami ruskih družb, tudi tistih, ki niso sankcionirane. Težko si je predstavljati vlagatelja, ki je do včeraj lahko trgoval z delnicami Sberbank ali ETF sklada, ki vlaga v Rusijo, pa danes ne more več početi preko ameriškega posrednika ali pa mu depozitarna banka (največja na svetu je ameriška) ne poravna več poslov. Odpiranje novih računov je zamudno in ni zastonj. A problem je širši. V zraku visi vprašanje, kdaj tudi preko teh novih računov ne bo več mogoče trgovati. Zato se pojavlja vprašanje, zakaj sploh investirati v Rusijo. Mogoče se pri delnicah to ne zdi tak problem, a Rusija mora refinancirati 18 milijard dolarjev dolga v naslednjih 18 mesecih. Kdo bo kupil obveznico, če se ne ve, ali bo posel sploh mogoče poravnati? Zakaj tvegati težko zasluženi denar s tako naložbo?

Tviti ameriškega predsednika so vse bolj nepredvidljivi in vse bolj lahko vplivajo tudi na posamezne naložbe. Ker izboljšanja stanja v tem letu ni pričakovati, so se tudi vlagatelji na to odzvali z zmanjšanjem tveganja. Več denarja in manj tveganih naložb se zdi primerna strategija za nepredvidljive čase. Za nami je kar nekaj let debelih krav, morda se lahko z nekaj sredstvi pripravimo, če zopet pridejo sušna leta. Če že država in naša politika tega ne zmoreta, lahko to storimo kot varčevalci in vlagatelji.