[50 % NIŽJI VSTOPNI STROŠKI]

Pridružite se nam v oktobru in investirajte z nižjimi vstopnimi stroški.*

Naročite se na posvet

Farmacevtska podjetja na pravi poti?

Podobna zgodba je bila tudi v Evropi, kjer so se v nekaterih državah zelo agresivno lotili varčevalnih ukrepov, predvsem na področju zdravil. Zato je bila druga polovica leta 2015 in celotno leto 2016 za vlagatelje v omenjeni sektor precej klavrna. Nekoliko se je slika začela izboljševati lansko leto, ko se je nakazovalo, da večjih znižanj ne bo in da se poslovanje farmacevtskih podjetij še naprej izboljšuje.

Kljub temu Trumpove izjave še naprej dvigujejo prah. Pred kratkim se je javil na temo cen posameznih zdravil, ki jih je Pfizer želel zvišati letošnje poletje. V nameri je uspel, Pfizer je dvig prestavil na kasnejši datum. Zdi pa se, da so te izjave le pesek v oči širši javnosti. Lobisti v ameriškem senatu, ki zastopajo interese največjih ameriških farmacevtskih podjetij, so med bolj agresivnimi ter porabijo ogromno denarja. Pri svojih dejanjih so zelo uspešni, kar nakazujejo spremembe cen za posamezne bolezni. Bloomberg objavlja cene podobnih zdravil po različnih sklopih bolezni. V zadnjih treh letih so se zdravila podražila precej več kot je znašala inflacija. Zdravila za avtoimune bolezni so se podražila za 40 odstotkov, zdravila za raka za 31 odstotkov, za diabetes 26 odstotkov in za HIV slabih 25 odstotkov. Najbolj prodajano zdravilo na svetu Humira, ki ga proizvaja ameriško podjetje Abbvie, pa se je v omenjenem obdobju podražilo za 52 odstotkov. V zadnjih letih se dražijo tudi medicinska oprema in storitve.

Višje cene farmacevtskemu sektorju prinašajo boljše rezultate. Zdi se, da je sektor po dolgih letih primerno vrednoten in so lahko pred njim boljši časi. Neznanka ostaja Amerika s Trumpom na čelu. Ta dejansko lahko zniža cene, vendar se glede na zgodovino ter farmacevtski ustroj zdi skoraj nemogoče.

Razvoj alternativnih virov financiranja

V Sloveniji bolj poznamo klasične vzajemne sklade, ki so namenjeni malim vlagateljem, premoženje pa investirajo praviloma v delnice, obveznice in instrumente denarnega trga. Še zdaleč pa niso to edine oblike investicijskih skladov. Tudi alternativni skladi so regulirani, a imajo širši nabor naložbenih možnosti, poleg omenjenih še nepremičnine, zasebni kapital itd. Te naložbe so praviloma tudi bolj tvegane, zato jih uporabljajo profesionalni vlagatelji, kot so pokojninski skladi. Po nekaterih ocenah alternativni naložbeni produkti danes prinašajo 30 % vseh prihodkov, ki jih generira celotna industrija upravljanja premoženja, do leta 2025 pa naj bi ta delež narasel na 40 %.

Glede na sredstva v upravljanju največji delež alternativnih naložbenih produktov zajemajo skladi zasebnega kapitala. Danes se v teh skladih na globalni ravni upravlja slabih 5.000 milijard dolarjev, do leta 2025 pa bodo sredstva narasla na več kot 10.000 milijard dolarjev.

 

Posledice sprememb v industriji na globalni ravni lahko opazimo tudi v Sloveniji. V slovenskih medijih lahko vse pogosteje zasledimo omembe skladov zasebnega kapitala. Razlog za vse večjo pozornost medijev in javnosti je njihova povečana aktivnost na lokalnem trgu. Investicije skladov zasebnega kapitala v slovenska podjetja so po podatkih Invest Europe namreč skokovito narasle z 12 milijonov evrov v letu 2015 na 72 milijonov evrov v letu 2016. Večina kapitala, skoraj 70 milijonov evrov, je bilo investiranega v obliki odkupov večjih in že uveljavljenih podjetij, katerih večinski delež so prevzeli tako imenovani »buyout« skladi. Njihove investicije so v letu 2016 tudi v širši regiji obsegale približno 75 % vsega investiranega kapitala v letu 2016.

Vendar, kaj sploh je zasebni kapital, kaj so skladi zasebnega kapitala, od kod izvirajo in kako so se razvili?

Zasebni kapital je po opredelitvi združenja Invest Europe oblika lastniškega kapitala, ki praviloma ne kotira na borzi in je srednje- do dolgoročno investiran v podjetja z velikim potencialom rasti. Strategije vlaganja skladov zasebnega kapitala se razlikujejo glede na življenjski cikel, poslovno strategijo in potrebe podjetij, v katere sklad vlaga svoja sredstva. Tako kot poznamo več vrst in velikosti zasebnih podjetij, poznamo tudi več vrst skladov zasebnega kapitala.

V grobem govorimo na eni strani o skladih, ki investirajo in pri razvoju podpirajo zagonska podjetja z izvirno poslovno idejo, na drugi pa o skladih, ki odkupujejo deleže v velikih, že uveljavljenih podjetjih, ki poslujejo v tako imenovanih starih industrijah in potrebujejo pomoč pri izboljšanju in oživitvi poslovanja. Večina podjetij je nekje med eno in drugo skrajnostjo, hkrati pa je večina investicij skladov zasebnega kapitala, približno 85 %, namenjena prav podjetjem med njima.

Samo v Evropi imajo skladi zasebnega kapitala investirana sredstva v 22.000 malih in srednje velikih podjetij, kar se zdi veliko, vendar se relativizira ob podatku, da jih je na enakem območju aktivnih več kot 22 milijonov podjetij. Zakaj so torej skladi prepoznali potencial v »samo« 22.000?

Skladi pri iskanju potencialnih naložb običajno iščejo podjetja z X faktorjem, kar ne pomeni, da mora biti posamezno podjetje v času investicije med najboljšimi v svoji panogi, potrebuje pa potencial, da s pomočjo upravljavcev sklada in znanjem, izkušnjami, kapitalom in poslovnim omrežjem, ki jih sklad prinese v podjetje, to postane. Skladi zasebnega kapitala z vlaganjem v podjetja namreč pogosto pridobijo pomemben manjšinski ali večinski delež in sodelujejo pri oblikovanju poslovnih strategij, s čimer poskušajo prinesti podjetju dodano vrednost, prispevati k rasti in razvoju poslovanja ter nuditi podporo poslovodstvu pri doseganju dolgoročnih ciljev.

Brez težav lahko trdimo, da gre pri investicijah zasebnega kapitala za veliko industrijo z bogato zgodovino, ki se je skozi leta razvijala, spreminjala in prilagajala zahtevam trga. Za lažje razumevanje industrije je zelo pomembno, da poznamo njen razvoj.

V zgodovini je bilo veliko obdobij, ko so uspešne podjetniške zgodbe nastajale s pomočjo financiranja in podpore oblasti, premožnih družin, uspešnih podjetij itd. Med bolj znanimi zgodnjimi financiranji, ki si delijo nekaj skupnih lastnosti z načinom delovanja današnjih skladov zasebnega kapitala, sta sistem financiranja trgovcev na območju Italije in ena bolj znanih odprav vseh časov, odprava Krištofa Kolumba.

V prihodnjem prispevku si preberite, kaj ima skupnega financiranje izvirnih podjetniških idej v srednjem veku s sodobno industrijo zasebnega kapitala in kdaj so bili postavljeni temelji sodobne industrije zasebnega kapitala.

 

SKLADI ZASEBENGA KAPITALA GLEDE NA NAJBOLJ RAZŠIRJENE NALOŽBENE STRATEGIJE (Vir: Invest Europe):

Tvegani kapital (»venture«) kapital:
– Semenski kapital: kapital investiran v mlada podjetja v začetku razvoja, ki še niso v fazi množične proizvodnje/distribucije produkta.
– Zagonski kapital: kapital za financiranje proizvodnje/distribucije in pokritje začetnih stroškov prodaje in marketinga, ko so izdelki ali storitve že razvite.
– Financiranje poznejših faz: kapital, namenjen nadaljnjemu financiranju že operativnih podjetij, ki še niso nujno dobičkonosna. Pogosto se kapital investira v podjetja, ki so v prejšnjih fazah že prejela financiranje investitorjev tveganega kapitala.

Kapital za rast (»growth capital«):
Naložbe v razmeroma zrela podjetja, ki lahko z dodatnim kapitalom razširijo svoje poslovanje na nove trge oziroma želijo prestrukturirati podjetje ali financirati prevzem.

Odkupi (»buyout«): Financiranje odkupa večjih in že uveljavljenih podjetij, pri čemer sklad zasebnega kapitala običajno postane večinski lastnik podjetja. Odkup se lahko financira tudi s kombinacijo dolžniškega kapitala.

Nadomestni kapital (»replacement capital): Kapital, namenjen odkupu lastniškega deleža podjetja od druge družbe/sklada zasebnega kapitala.

Kapital za izboljšanje in oživitev poslovanja (»rescue capital«): Kapital, namenjen financiranju že uveljavljenih in zrelih podjetij s finančnimi težavami, za vnovično vzpostavitev uspešnega poslovanja.

Avtor: Žiga Cajzek, objavljeno v časniku Svet Kapitala, 13. julij 2018

Tehnološke priložnosti v Evropi

Evropska tehnološka podjetja so relativno slabo poznana. Medtem, ko vsi poznajo ameriške in azijske tehnološke velikane, pa imajo evropski relativno majhno utež v evropskem indeksu. V S&P imajo tehnološka podjetja kar 26-odstotno utež, zdravstvo na drugem mestu 14-odstotno, v Evropi pa je tehnologija šele na 9. od 12 mest s 5,7-odstotno utežjo. Že dolgo je znano, da po zadnji krizi evropske delnice nabirajo zaostanek za ameriškimi. Nič drugače ni pri tehnoloških delnicah. A kljub vsemu je tu zaostanek precej manjši. V zadnjih treh letih so evropske tehnološke delnice (vključujoč dividende) ustvarile 43-odstotni donos, Nasdaq pa recimo 55-odstotnega, oboje merjeno v evrih. Razlika med donosom v Evropi in ZDA med celotnim trgom in tehnološkim sektorjem je torej očitna in pri tehnologiji je zaostanek bistveno manjši kot pri celotnem trgu. Tudi v Evropi tehnologija pridobiva pomen, saj je utež v indeksu v zadnjih nekaj letih zrasla za več kot 50 odstotkov, a zaostanek za ZDA je ogromen in bo še naprej močno vplival na primerjave v donosnostih.

Največja evropska tehnološka podjetja so predvsem iz dveh segmentov – storitve oziroma programska oprema ter polprevodniki, senzorji ter ostala bolj industrijska tehnologija. Nasploh so evropska tehnološka podjetja močno osredotočena na industrijo oziroma industrijske kupce (SAP, ASML, NXP, Infineon), medtem ko so ameriška bolj usmerjena na potrošnika (Apple, Google, Microsoft, Facebook). Največje evropsko tehnološko podjetje je SAP, ki je obenem tudi edino s tržno vrednostjo nad 100 milijard evrov. Drugi dve med prvimi tremi sta s področja proizvodnje polprevodnikov, ASML in NXP, pri čemer naj opomnim, da bo verjetno do konca leta zaključen prevzem NXP, ki ga kupuje ameriški Qualcomm. Trendi v evropski tehnologiji so predvsem specializacija za industrijske kupce (primer so polprevodniki in senzorji za avtomobilsko industrijo, robotiko, itd), revolucija v plačilnem prometu, kjer Evropa caplja za ZDA, kjer prevladujejo Paypal, Visa in drugi, popoln servis podjetjem ter storitve v oblaku, kjer je SAP edino evropsko podjetje, ki se lahko primerja z ameriškimi velikani. Evropska podjetja imajo dobre tehnološke rešitve, a razdrobljenost evropskih trgov, regulacija in težji dostop do financiranja kot v ZDA predstavljajo dodatne ovire pri rasti. Posledično so evropska tehnološko podjetja navadno tarče prevzemov in ne prevzemnik znotraj panoge. V zadnjih nekaj letih smo videli precej več nakupov tehnoloških podjetij, ko so si neevropska izbrala za tarče evropska kot obratno. Za vlagatelje na borzah lahko to sicer pomeni dobrodošlo premijo pri donosu, a na daljše obdobje tudi izgubo potencialnega dobička, saj s tem izgubijo možnost biti del uspeha pri nastanku novega tehnološkega velikana.

Za konec vseeno velja opozoriti, da so vrednotenja v panogi visoka in previdnost ni odveč. A nekatera podjetja dosegajo zavidljive stopnje rasti, 20, 30 odstotkov in več letno, in če bodo podjetja nadaljevala s temi stopnjami še nekaj let, se tudi današnja premija ne zdi draga. To je glaven argument, na katerega se opirajo vlagatelji, ko se odločajo za nakupe delnic iz panoge. Zgodovina jim za zdaj pritrjuje.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 18. julij 2018

Ameriški zavezniki v precepu zaradi Irana

Japonska, tretja največja odjemalka iranske surove nafte, je letos iz te bližnjevzhodne dežele v povprečju dnevno uvozila 140.000 sodčkov surove nafte, kar 32 odstotkov več kot leta 2015. Septembrska pošiljka bi lahko bila zadnja do ukinitve sankcij, razen v primeru, da bi si Japonska pri ZDA izposlovala »izredno dovoljenje« za nadaljevanje poslovanja (kar se je v resda redkih primerih v preteklem obdobju sankcij že pripetilo).

Če sta Južna Koreja in Japonska prepuščeni na milost ZDA, pa tega ne moremo trditi za največji azijski državi, Indijo in Kitajsko. Ti dve azijski velesili sta v preteklih treh mesecih nakupili skupaj za 1,4 milijona sodčkov surove nafte dnevno in sta tako za Iran z naskokom največji odjemalki. Poleg tega predstavlja 1,4 milijona sodčkov surove nafte dovolj veliko dnevno količino, ki bi si jo morali v primeru upoštevanja sankcij zoper Iran, Indija in Kitajska zagotoviti pri alternativnih dobaviteljih, kar bi lahko kratkotrajno zamajalo krhko ravnovesje na globalnem naftnem trgu.

V tej luči ne preseneča zadnji medijski poziv Donalda Trumpa, naj naftni kartel OPEC poveča dnevno kvoto črpanja, s čimer bi ublažil potencialni izpad iranske nafte v agregatni ponudbi in s tem tudi večji in nenaden dvig cen na globalnih energetskih trgih.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 11. julij 2018

Po izplačilih prihaja visoka likvidnost

 

Končala se je javna ponudba za prevzem Gorenja, kitajski Hisense je pridobil 96 odstotkov vseh delnic in za to plačal dosedanjim imetnikom približno 240 milijonov evrov. Na koncu je ponudbo sprejel tudi državni Kad, ki tako le ne bo ujet v lastništvo kot manjšinski delničar. Kar nekaj tega denarja bo v naslednjih dneh iskalo pot nazaj v delnice na domačem kapitalskem trgu, še posebno zaželene pa bodo tiste, ki prinašajo visoko dividendo.

Telekom Slovenije je letos na vrhu lestvice borznih družb z najvišjo dividendno donosnostjo. V torek bo družba izplačala skoraj 100 milijonov evrov dividend, kar je ob koncu trgovanja minuli teden pomenilo kar 15,7-odstotni dividendni donos. Cinkarna Celje je pred tedni že izplačala 21 milijonov evrov, obe zavarovalnici, Triglav in Sava, pa skupaj 70 milijonov evrov. Do konca avgusta bodo sledili še Krka, Petrol in Luka Koper, ki bodo skupaj izplačali dodatnih 150 milijonov evrov.

Če povzamemo, sedem največjih kotirajočih družb bo letos poleti skupaj izplačalo kar 340 milijonov evrov dividend. Seveda se večina tega denarja ne bo vrnilo na borzo v obliki novih nakupov delnic, vendar lahko ob nižji poletni likvidnosti že manjši del tega zneska povzroči dodatno rast indeksa SBI TOP. Še posebno zato, ker domače družbe tudi letos poslujejo odlično in so pričakovani dobički za leto 2018, s tem pa tudi prihodnje dividende, še nekoliko večji, kot smo jim bili priča lani.

Že kar nekaj časa se smodi

 

Kljub temu, da se evropska inflacija približuje cilju 2 odstotkov Evropske centralne banke, je guverner Mario Draghi na zadnjem zasedanju ECB presenetil tudi največje optimiste sproščene monetarne politike. Do konca leta je podaljšal odkupovanje obveznic in fiksiral dan prvega dviga obrestnih mer v sredino leta 2019. S tem je državnim zakladnicam, politikom in proračunom še za eno leto olajšal delo.

V senci osrednjega stebra oblikovanja monetarne politike ECB pa se v relativno mladi veji bančnega nadzora v zadnjem času prižiga vse več alarmov. Če zanemarimo že dolgo znane težave portugalskih, španskih in italijanskih bank, ki jih le-te postopoma rešujejo, je vse bolj pod pritiskom ena glavnih globalnih bank: nemški ponos, Deutsche Bank. Že dolgo se v finančnih krogih šušlja, da je banka živi mrtvec, a je prevelika, da bi padla. Glede na njihovo operativno delovanje si lahko mislim, da je kar nekaj mesa na tej kosti.

Izjemno se mi je zdel zanimiv dogodek, kjer sta se Mario Draghi in nemška kanclerka Angela Merkel že pred časom sestala, pri čemer teme pogovorov nista javno razkrila. Je pa že v tednu po sestanku na trgu zaokrožila ideja o združitvi banke s konkurenčno Commerzbank. A so špekulacije potihnile. So se pa oglasili pri Ameriški centralni banki, ki je pri svojih obremenitvenih testih blokirala prenos denarja iz ameriške podružnice nazaj v Frankfurt.

Da gre vse bolj zares kaže gibanje delnice, ki vse pogosteje testira nova dna in podrejene CoCo obveznice banke, katere zahtevana donosnost do prvega klica je v zadnjih dneh presegla 10. Donos, ki bi marsikaterega depozitarja premamil v nakup. A žal ni vse zlato, kar se sveti. Še pomnite klavrni zaključek slovenskih podrejenih obveznic. Bega pa me vprašanje ali bodo Nemci spet malo prikrojili pravila igre?

Pogled na trge s tehničnega vidika

 

Veliko vlagateljev, ki trguje izključno na podlagi tehnične analize, na daljši rok svojo strategijo spremeni, saj je dnevno trgovanje za psihično počutje zelo zahtevno. Prav tako večina svoje pozicije znotraj dneva zapira, kar pa na daljši rok ni preveč smotrno. Vedeti je treba, da se večina sprememb na trgih dogaja čez noč. Tako je donos v zadnjih 25 letih, če bi delnice kupovali na začetku dneva in na koncu dneva prodali, negativen. Če pa delnice kupujemo na koncu dneva in prodajamo na začetku naslednjega, pa bi imeli več kot 500-odstotni donos. Seveda ti vlagatelji, ki dnevno trgujejo, izbirajo bolj nihajne zgodbe, vendar na daljši rok pristop kupi in drži prinese precej boljše rezultate ter tudi precej manj stresa. Vseeno pa so določeni indikatorji v posameznih fazah trga pomembni in kažejo na pozicioniranje vlagateljev. V ponedeljek se je namreč končalo sedmo najdaljše obdobje, ki je trajalo 501 dan, ko je bila zaključna cena indeksa Dow Jones nad svojim 200-dnevnim povprečjem. Ta kazalec je eden izmed osnovnih in tudi bolj poznanih. Pokaže nam trend posameznega trga, ali je ta bikovski, medvedji ali pa kaj vmes. Če je cena nad 200-dnevnim povprečjem, govorimo o pozitivnem trendu. Zdaj lahko pogledamo, kaj se je v preteklosti zgodilo, ko se je pozitiven trend, ki je trajal več kot 400 dni, prekinil. Takih primerov je v zgodovini 8. V petih primerih je bilo gibanje na delniških trgih v naslednjih 6 in 12 mesecih negativno. Tečaji so v šestmesečnem obdobju v povprečju padli za 12 odstotkov, v dvanajstih mesecih pa za 18. V treh primerih pa je bil trg pozitiven, in sicer v povprečju za 15 odstotkov v šestih ter 21 odstotkov v dvanajstih mesecih. Na malo krajše obdobje, 1 teden in 1 mesec, pa je povprečni donos zabeležil pozitivne številke.

V ponedeljek smo bili priča tehničnemu dogodku, ki lahko nakazuje, da se zelo pozitivno obdobje na ameriškem kapitalskem trgu lahko končuje. Vseeno pa se zdi, da so dejstva, ki so do tega pripeljala, bolj kratkoročne narave in da pozitivne zgodbe še ni konec. Je pa znamenje, da smo v zelo zreli fazi tako na gospodarskem področju kot tudi na delniških trgih ter da bodo prihodnji donosi na ameriškem trgu nižji, kot so bili v zadnjem obdobju.

Spor ali vojna?

 

Zanimiv je tudi podatek, da je prvi teden v juniju, ko opcije zapadejo, večinoma negativen. Tudi za prejšnji teden se zdi, da so ameriški delniški trgi še nekako zdržali, ta teden je promet manjši in kupci so se umaknili. Obenem je na veliki sceni ponovno ameriški predsednik Trump. Najprej z izjavo, da mora Opec povečati črpanje nafte, kar negativno vpliva na vse države neto izvoznice. Zato je upadel delniški trg v Braziliji, sledi tudi Rusija. Včeraj je presenetil še z novico o novih carinah na kitajske izdelke. Amerika iz Kitajske uvozi za približno 580 milijard evrov izdelkov, izvozi pa le za okoli 150 milijard evrov. Trump trdi, da so ameriški delavci depriviligirani in da je rešitev obdavčitev kitajskih izdelkov. Tarife tako že veljajo na nekaj manj kot 60 milijard evrov industrijskih izdelkov. Zdaj želi uvesti še carine na bolj splošne izdelke, kot so majice, igrače, orodje … Če bodo Kitajci odgovorili s protiukrepi, grozi s tarifami na skoraj ves uvoz iz Kitajske. Ne glede na to, kako obračamo zgodbo, je trgovinska vojna poraz za globalizacijo in pravih zmagovalcev ni. Tarife se preslikajo v višje cene na ameriškem trgu, kar prinese višjo inflacijo in manj razpoložljivega dohodka za ameriškega potrošnika. Prav tako negativno vpliva na sentiment glede prihodnjih poslov, saj prinaša negotovost o prihodnjem poslovanju nekaterih podjetij na ameriškem trgu. Razumljivo je, da so se negativno odzvali tudi delniški trgi, kitajski indeksi so torek končali okoli tri odstotke v minusu. Vseeno se še vedno zdi, da bodo sklenili dogovor. Zadnja napoved ameriškega predsednika je bila nepričakovana. Besede pa jasne in ostre. Če dogovora ne bo, lahko pričakujemo negotovost, ki bi negativno vplivala tudi na delniške trge. Najbolj bi bila prizadeta Azija, sledijo lahko tudi ZDA.

 

Poletni meseci so ob manjši dnevni likvidnosti ob morebitnih nepričakovanih dogodkih lahko precej bolj nihajni. V trenutni fazi gospodarskega cikla pa se lahko razpoloženje – če napovedani ukrepi privedejo do globalne trgovinske vojne – hitro obrne navzdol.

 

Zlata doba kobalta

Pri proizvodnji litij-ionskih baterij trenutno ne poznamo elementa, ki bi bolj povečal energijsko gostoto kot nikelj, ki pa ga najbolje »stabilizira« ravno kobalt. S časom se bo zagotovo tudi to spremenilo, a kot kaže zdaj, znanstvenikom vsaj še nekaj desetletij ne bo uspelo izumiti boljšega recepta, kar pomeni, da se začenja med proizvajalci baterij prava mala bitka za (nemoteno) dobavo kobalta, ki izmed obeh navedenih elementov velja za bolj »redkega« (kobalt je po tem kriteriju še vedno zelo daleč od zlata ali platine). Smer, kako bi lahko v prihodnje izgledala dolgoročna pogodba o dobavi kobalta, bi nam lahko pokazala nedavno sklenjena terminska pogodba za dobavo kobalta, podpisana med brazilskim rudarskim gigantom Vale in kanadskima podjetjema Wheaton Precious Metals in Cobalt 27 Capital. Vale bo v zameno za (skoraj) ekskluzivno dobavo kobalta od januarja 2021 naprej od navedenih podjetij letos prejel 690 milijonov ameriških dolarjev. Večina sredstev bo namenjena širitvi rudarskega kompleksa v kanadskem Voisey’s Bayu, kjer je Valetov obrat za proizvodnjo niklja (spomnimo, kobalt je stranski proizvod pri pridobivanju niklja). Tovrstni terminski posel bi lahko postal šablona za preostale tržne udeležence. Že dlje časa je jasno, da avtomobilski giganti kot so BMW, Tesla in Volkswagen, aktivno raziskujejo podobne scenarije, s katerimi bi si, prvič, zagotovili dolgoročno oskrbo in, drugič, iz dobavne verige izključili posrednike ter tako znižali nabavne stroške.

 

Dimna zavesa

 

Pa naj bo vlada leva, desna ali pa sredinska. Če pa pustimo politikantstvo ob strani, je za javnofinančno stabilnost (in lepšo prihodnost) predvsem pomembno nadaljevanje zniževanja dolga v BDP (kljubovanje sindikatom javnega sektorja) in izvajanje reform v smeri odpiranja prostora višji gospodarski rasti (brez ekonomsko nesmiselnih velikih projektov). A kljub vsemu Sloveniji do naslednje recesije verjetno ne bo hudega. Zato bi bila kakršna koli negativna »politična« napaka, ki bi zadišala po jugu Evrope, strel v koleno.

Še posebej ob vzponu italijanskih populistov, ki so po porodnih krčih oblikovali vlado. Že ob prvih resnih omembah izhoda iz evra je na finančnih trgih nastal preplah, ki je zahtevane donosnosti poslal v nebo. Dvig obresti je bil med najmočnejšimi v zgodovini v razvitih državah. Praktično bi nadaljevanje antievro retorike vodilo v bankrot države čez noč. Strasti so se v zadnjih dneh sicer umirile, a duh v podzavesti še živi. Da gre zares, pa kažejo tudi odzivi preostalih večjih držav članic, ki so kar naenkrat pripravljene ponuditi več denarja in koncesij Italiji.

Dodatno pa olje na ogenj priliva tudi ameriška politika z uveljavitvijo carin na aluminij in jeklo tudi za Evropo. Napoveduje tudi dodatne carine na avtomobile, kar je neposredno usmerjeno v srce nemškega in tudi slovenskega gospodarstva. Manj prodanih evropskih avtomobilov brez cenzure pomeni tudi nižji standard v Sloveniji. Če pa dodamo še vmešavanje ameriških diplomatov v notranjo politiko, dobimo eksplozivni koktajl.

Na podlagi zapisanega hitro pozabimo, da bi po finančni teoriji morale biti državne obveznice netvegane. Njihova donosnost pa rezultat pričakovanj o prihodnji monetarni politiki centralne banke. Ob vsej tej zmešnjavi pa z nestrpnostjo pričakujemo naslednje zasedanje ECB v četrtek, 14. junija. Glede na to, da se je aprilska evropska inflacija z 1,9 odstotka približala cilju banke, bi pričakovali najmanj konec odkupovanj obveznic na trgu in zvišanje depozitne obrestne mere. A mediteranski duši verjetno ravno prej omenjen koktajl ustreza in ukrep zaostrovanja prestavi na naslednji sestanek.

A pustimo se presenetiti.

×

Naročite se k finančnemu svetovalcu

Vpišite kontaktne podatke in izberite BREZPLAČNI termin v naši poslovalnici oziroma posredujte osebne podatke in kontaktirali vas bomo ter se dogovorili za vam ustrezen termin posveta.

* Polja označena z zvezdico so obvezna.

×

Prijava na e-novice

Bogatite svoje znanje o varčevanju v vzajemnih skladih s pomočjo naših nasvetov za vlagatelje in aktualnih vsebin. Prijavite se na e-novice in prejmite uporabne vsebine v vaš e-nabiralnik.