Nadnaravno

Evropske zvezde so se v četrtek, 22. januarja, postavile v pozicijo, ki je Evropski centralni banki (ECB) omogočila začetek nečesa novega, sicer še nedavno osovraženega in zaničevanega. Guverner ECB Mario Draghi je na novinarski konferenci, ki jo bodo po novem sklicali vsakih šest tednov, sporočil, da bo od sredine marca naprej in vsaj do septembra 2016 »sistem centralnih bank« kupoval 60 milijard evrov na mesec.

Za Slovenijo to pomeni, da bo mesečno iz prostega obtoka izdanih slovenskih obveznic odkupljenih slabih 300 milijonov evrov. Večji del v višini 80 odstotkov naj bi kupila Banka Slovenije, preostal del pa ECB. Omenjeno si je vredno zapomniti, saj bo skoraj zagotovo nekje v prihodnosti spet prišlo v ospredje. Da pa bi pomirili vse špekulante, pa je ECB ohranila progam »OMT« – program pomoči državam v stiski, ki temelji na prevzemanju vsega tveganja s strani ECB.

Ta ukrep je bil potreben že vsaj od marca lani. Že novembra je kazalo, da bo izglasovan soglasno. Kljub temu je bilo v zadnjih dveh mesecih znotraj evropske politike veliko bojev. Vse to se kaže z nadpovprečnim številom »delovnih« dokumentov, ki so prišli v novinarske roke, in preštevilni govori evropskih voditeljev na temo kvantitativnega popuščanja in neodvisnosti centralne banke. še celo evropsko ustavno sodišče je dalo centralni banki svobodo pri odločanju.

Z nastopom novega velikega kupca na trgu evropskih obveznic se je povpraševanje ob dokaj omejeni ponudbi zelo povečalo. ECB bo lahko kupovala do 25 odstotkov posamezne izdaje in do 33 odstotkov celotnega dolga. S tem bo tudi delila breme s preostalimi investitorji v primeru bankrota. Hkrati pa bo povečano povpraševanje povzročilo rast cen obveznic in posledično nižanjem zahtevanih donosov.

ECB je s tem ukrepom sprostila potencial za gospodarsko okrevanje. Sedaj bodo imele države članice evrskega območja idealno priložnost za preoblikovanje svojega gospodarstva v prožnejše. V nasprotnem primeru bodo problemi po koncu nadnaravnega okolja podobni padcu kojota, ki lovi »cestnega tekača« in v žaru dobre večerje skoči s pečine.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Zdravstvo v letu 2015

Nekatera podjetja tako kotirajo precej nad desetletnimi povprečji in so že na nivoju »dragih« kazalnikov. Vseeno lahko najdemo tudi vrednotenja, ki podpirajo poslovanje in napovedi podjetij. To so predvsem megakorporacije, kot so Merck, Pfizer in Johnson&Johnson. Po zadnjih turbulencah na švicarskem trgu je treba biti bolj pazljiv tudi pri Novartisu in Rochu, ki pa sta kljub temu dolgoročno zanimivi naložbi. Vsa farmacevtska podjetja so še vedno v odličnih tržnih razmerah. Na eni strani sveta najdemo trend staranja prebivalstva, na drugi strani pa visoko rast BDP. Demografija je trend, ki traja desetletja in je zelo predvidljiv. Starejše prebivalstvo pomeni večje izdatke, ki jih posameznik nameni za zdravje. Nizka razvitost države, kjer imajo visoko gospodarsko rast (predvsem Indija in Kitajska), pa pomeni, da se povečujejo tako državni kot tudi zasebni izdatki za zdravstvo. Podlago za to trditev najdemo v preostalih državah, ki so šle v svoji zgodovini skozi podobno fazo razvoja.

Izredno pazljivo je treba spremljati sektor biotehnologije. Ta je je bil lani izredno vroč že šesto leto zapored. Podjetja so dosegla tudi letne donose v višini 50 odstotkov in več. Visoko rast je spremljala tudi višja prevzemna aktivnost in tečaji so se vzpenjali vse leto. Vrednotenja posameznih podjetij kažejo precenjenost, vseeno pa je trg investitorjem zanimiv. Pri posameznih podjetjih še lahko najdemo zanimivo zgodbo, večina pa kaže na precenjenost.

Svetovna farmacevtska podjetja trenutno žanjejo sadove pravilnih odločitev, ki so jih sprejela v preteklosti. Panoga tudi v letošnjem letu ostaja zanimiva, vseeno pa se je treba zavedati, da tako visoke rasti, kot smo je bili deležni v minulih letih, ni pričakovati. Kljub temu so dividendne donosnosti posameznih podjetij še vedno relativno visoke. Tudi napovedi uprav farmacevtskih podjetij za leto 2015 so optimistične. Če k temu prištejmo še precej bolj stabilno poslovanja kot v nekaterih drugih sektorjih, lahko sklenemo, da zdravstvo ostaja panoga, v katero se splača vlagati, vendar je nujna večja previdnost.

David Zorman, upravitelj

Nižja cena nafte viša BDP

Najhitreje in najmočneje se to odrazi v ZDA. Zaradi manjših izdatkov za energente potrošnikom ostane več denarja za nakupe drugih dobrin, kar ima bistveno večji pozitivni multiplikativni učinek na gospodarstvo. Privatna poraba naj bi se tako v zadnjem četrtletju 2015 zvišala za več kot štiri odstotke in s tem prispevala tri odstotne točke k rasti ameriškega BDP. Podatki za Nemčijo so manj impresivni, a vseeno zelo spodbudni, saj je pričakovana rast zasebne potrošnje okoli 1,5 odstotka za december. Tudi za ostalo EU se počasi kaže, da nižje cene energentov počasi krepijo denarnice potrošnikov in s tem nakupe drugih dobrin. Azija je regija, ki bo imela največ koristi od poceni nafte, saj azijskim državam in gospodinjstvom izdatki za energente odškrnejo največji delež zaslužka.  A učinek se bo močneje poznal šele letos pomladi, je pa možno opaziti porast njihovega izvoza v ZDA zaradi debelejše denarnice ameriških potrošnikov. Manjši del sveta bo sicer zelo veliko izgubil, predvsem Rusija in tudi del Latinske Amerike (Venezuela, Brazilija, Mehika), a skupni učinek na svetovno gospodarsko rast je zelo pozitiven, tako da globalno letos pričakujemo 3,5-odstotno rast svetovnega BDP.

Minulih nekaj let so bili mediji tudi polni novic o stimulativnih ukrepih centralnih bank. Večina teh ukrepov seveda nikoli ni prešla od bank naprej k ljudem in srednje velikim ter majhnim podjetjem. Znižanje cene nafte pa je globalni stimulativni ukrep, ki brez posrednika (razen  recimo v Sloveniji zaradi rastočih trošarin) neposredno preide v denarnice potrošnikov in malega gospodarstva. Padec cene nafte s 100 na 50 dolarjev poveča razpoložljivi dohodek večine prebivalstva za približno 3000 milijard evrov. To je nepredstavljiva številka in več kot večina stimulativnih ukrepov do zdaj. To je pravi stimulativni ukrep, ki ga je čakalo svetovno gospodarstvo in ki se bo dejansko poznal v naših denarnicah. Vse drugo je bila bolj ali manj zgolj predstava za finančne trge.

Stranski produkt padajočih cen je zelo nizka inflacija oziroma celo deflacija, ki res predstavlja majhno grožnjo gospodarstvu zaradi svojega sporočila, a pomembno je, da ta deflacija nastaja ne zaradi krčenja obsega prodaje, ampak zaradi upada cen energentov. Zato teh deflacijskih pritiskov ne smemo jemati tako tragično, saj se po drugi strani krepi zaupanje potrošnikov, kar dviga rast BDP in bo v prihodnjih letih inflacijo spet vrnilo na normalne ravni.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Cenovna vojna se nadaljuje

Preporod ameriške naftne industrije, ki smo mu priča v zadnjih letih in ki ga je spodbudil izjemen  napredek v tehniki in tehnologiji, potrebni za izkoriščanje nekonvencionalnih zalog surove nafte in zemeljskega plina, je dobro pretresel globalne naftne trge. Glede na to, da povpraševanje ne sledi rasti ponudbe, se je med proizvajalci vnela prava mala bitka za stranke in se lani sprevrgla v cenovno vojno. Glavno vlogo v tej igri ima naftni kartel Opec, katerega 12 držav članic skupno proizvede več kot 40 odstotkov svetovne količine surove nafte. V drugi polovici lanskega leta so se v kartelu odločili, da kljub upadu povpraševanja ne bodo znižali ravni proizvodnje, zaradi česar je cena tekočega zlata začela strmo padati. Glede na to, da imajo glavne članice kartela bistveno nižje proizvajalne stroške od konkurence, si lahko privoščijo daljše obdobje nizkih cen nafte, pričakujoč, da bodo neugodne tržne razmere del konkurentov prisilile v izstop s trga. Strategija »dumpinga« naj bi bila predvsem usmerjena v ameriške nekonvencionalne proizvajalce, za katere se ocenjuje, da je meja rentabilnosti med 60 in 70 dolarji na sodček. Današnje cene za WTI (52 dolarjev) in brent (56 dolarjev) so že pod to mejo in samo čas bo pokazal, ali bo strategija »stradanja« obrodila sadove za Opec ali ne.

Po zadnjih izjavah iraškega ministra za energetiko nameravajo s to strategijo nadaljevati tudi v 2015. Irak, druga največja članica Opeca, bo nadaljeval lani začeto povečevanje proizvodnje in izvoza nafte. Januarja naj bi izvozili 3,3 milijona sodčkov na dan, kar predstavlja najvišjo vrednost po letu 1980. Večji delež rasti izvoza gre pripisati nedavno sklenjenemu sporazumu z delno avtonomno kurdsko regijo, s čimer se je končal več let trajajoči spor glede pravic do izkoriščanja surove nafte in posledično delitve dobička od naftnih poslov v tej severnoiraški provinci. Sporazum Kurdom sedaj omogoča izvoz največ 550 tisoč sodčkov surove nafte do sredozemskega pristanišča Ceyhan prek naftovoda na iraško-turški meji, ki ga upravlja regionalna vlada Kurdistana.

Cenovna vojna na naftnih trgih se bo zelo verjetno negativno odrazila na cenah delnic energetskih podjetij, kot tudi na makroekonomskem stanju držav, katerih ekonomija temelji primarno na izvozu energentov. Za vse ostale pa nižja cena nafte in posledično vseh drugih energentov ne bi mogla priti ob bolj pravem času. Bravo, Opec!

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

Leto 2015 bo čas za uresničevanje obljub

Začetek novega leta na Ljubljanski borzi bo krojila domača politika, saj prihaja čas uresničevanja obljub. V drugi polovici januarja bo stekla zaključna faza oddaje zavezujočih ponudb za nakup Telekoma. Mediji so bili decembra polni neuradnih informacij o tem, kateri od ponudnikov sploh še ostaja v zaključnem boju, vendar SDH kot uradni prodajalec državnega deleža špekulacij o tem ni hotel komentirati. Vlagatelji tako pričakujejo, da bosta na koncu ostala vsaj dva resna kupca in da bo Telekom prodan tistemu, ki bo ponudil najvišjo ceno.

Uspešno dokončanje posla bi na Ljubljansko borzo prineslo veliko optimizma, saj bi dodatna likvidnost blagodejno vplivala na cene preostalih delnic. V teh dneh naj bi šli po neuradnih informacijah v koalicijsko usklajevanje tudi strategija upravljanja in klasifikacija državnih naložb. Vlada naj bi tako v celovitem dokumentu določila, katera podjetja so za državo strateška in katera ne. Tudi o tem je bilo v zadnjih tednih v medijih kar nekaj špekulacij, med njimi ta, da bo poleg infrastrukture za državo strateška panoga tudi zavarovalništvo.

Če pustimo ob strani Zavarovalnico Triglav, ki jo bo katerakoli politična opcija zares težko izpustila s svojega interesnega območja, pa moramo tu posebej omeniti Pozavarovalnico Sava. Ob dokapitalizaciji in javni ponudbi delnic Save Re v letu 2013 je namreč država dala jasno zavezo vsem vlagateljem (v dokapitalizaciji so sodelovali tako tuji kot domači vlagatelji), da bo svoj delež prodala najkasneje leta 2016.

Tega se morata zavedati tako finančni minister Dušan Mramor kot tudi predsednik vlade Miro Cerar. Prelomljena obljuba bi namreč povzročila veliko črno piko v domači, predvsem pa tuji mednarodni finančni javnosti in bi lahko še dodatno očrnila kredibilnost Slovenije na mednarodnih kapitalskih trgih. V času, za katerega se pričakuje začetek postopnega dvigovanja obrestnih mer na dolžniških kapitalskih trgih, to vsekakor ne bi bila pametna poteza, da o etiki niti ne izgubljamo besed.


Grega Meden, samostojni upravitelj

Leta 2014 so bile dovoljene sanje …

Če razdelimo celotno ustvarjeno donosnost indeksa, ugotovimo, da je bilo samo okoli 25 odstotka donosa ustvarjenega iz naslova kupona. Preostalih 75 odsotnih točk pa je bilo posledica znižanja zahtevanih donosnosti izdajateljev članic. Referenčna zahtevana donosnost 10-letne nemške obveznice se je znižala z 1,92 odstotka na 0,56 odstotka konec leta. še bolj pa so se odrezale obveznice španije, Italije, Portugalske in Slovenije. Grčija pa je ostala Grčija. V prvem delu leta odlično. V drugem pa je že tradicionalna politična negotovost povsem preplašila investitorje, ki sedaj s kopico dvomov in strahov pričakujejo parlamentarne volitve v začetku 2015. 

Treba pa se je zavedati, da je bilo leto 2014 naduspešno. Da bi v naslednjem letu ponovili donose letošnjega leta, je tudi v teoriji praktično nemogoče. Zato se bo po dolgih 30 letih skoraj neprekinjenega bikovega trga počasi treba zbuditi iz sanj konstantne rasti cen obveznic in s tem napihovanjem celotnega donosa. V najboljšem primeru lahko pričakujemo, da bo letni donos primerljiv kuponskemu. To bi pomenilo letno donosnost okoli 1,2 odstotka.

Je pa življenje v realnosti bolj pisano, kar bi lahko kazalo, da se verjetnost za prihod laboda temnejše barve spet povečuje. Pogled na bazično makroekonomsko sliko v Evropi kaže, da praktično vsi kazalniki dajejo oporo nizkim obrestnim meram. Bi pa aktivacija kakršnega koli velikega monetarnega, fiskalnega ali drugega političnega ukrepa hitro spremenila trenutne zaključke.

Tako bo leto 2015 v znamenju iskanja novega ravnotežja na trgu, saj se kažejo v Evropi prvi znaki aktivacije kvantitativnega popuščanja, investicijskega paketa, povečanje trošenja zaradi nizke cene nafte ter določeni napredki v razreševanju geopolitične negotovosti. Zato bo imela Evropska centralna banka zelo kompleksno delo pri ohranjanju stabilnega obvezniškega trga.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

So visoke marže ameriških podjetij problem?

Gredo predvsem v smeri teze, da je ta marža nevzdržna in bo v prihodnje padla, za kar obstajata dva scenarija. Prvi scenarij  je padec dobičkov, drugi pa, da bo rast dobičkov zaostajala za rastjo obsega poslovanja. Oba scenarija se dojemata kot slaba za ameriške delniške trge, čeprav je prvi izrazito slabši in se mu pripisuje tudi večja verjetnost. Nivo marž oziroma dobičkonosnosti se uporablja kot dokaz, da je borzni cikel dosegel vrh in da gremo od tu navzdol. A poglejmo malo bolj v drobovje te zgodbe.

Najbolj je k rasti marž od začetka 90. let prispevala rast produktivnosti. V zadnjem času so svoje dodali še nizki stroški obresti in uspešen »slalom« velikih podjetij med različnimi davčnimi sistemi, ki jih podjetja spretno izkoriščajo za zniževanje dejanske davčne stopnje. Pomembna je tudi sprememba vpliva, ki ga ima posamezni sektor na ameriško gospodarstvo. 80 odstotkov vsega prirasta v maržah lahko pripišemo le štirim sektorjem: finančnemu, široki potrošnji, energiji in seveda tehnologiji. Zadnjemu gre pravzaprav levji delež vsega prirasta marž od 90. let dalje, ko se je sektor sploh pojavil v omembe vredni obliki. V letu 2015 bo sicer energetski sektor zaradi padca cen nafte negativno vplival na višino marž.

Ekonomska teorija nas uči, da visoke marže pritegnejo v posel nove igralce, posledično je konkurenca večja in marže padejo. Zanimivo je, da tega v tem ciklu ni. Ko se išče vzroke, zakaj je tako, pridemo do zanimive ugotovitve. Marže so sicer rastle, ne pa tudi donos na vložen kapital. Donos na kapital kljub rekordnim maržam ne dosega rekordne ravni. Vzroke lahko iščemo predvsem v tem, da podjetja investirajo vse več v opremo in vse manj v ljudi, saj je avtomatizacija v podjetjih vse večja, vse več je robotike, programske opreme … To zahteva visoka vlaganja in po drugi strani znižuje donos na vloženi kapital.

Kapitalski trg je torej rasel zaradi rekordnih marž. Tudi to ne drži. Delnice podjetij z nizkimi maržami so od 2009 zrastle v povprečju za 30 odstotkov več od tistih z visokimi maržami. In čeprav je bilo prelitega veliko črnila na to temo, je jasno, da visoka marža še ne pomeni, da take delnice rasejo hitreje od ostalih. Zato so tudi domneve o vrhu borznega cikla zgolj na podlagi visokih marž na zelo trhlih temeljih. Višina marž je po mojem mnenju slab pokazatelj, kam bodo delniški trgi šli v bodoče.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

V pričakovanju spodbud kitajske delnice letijo v nebo

Novembra se je na medletnem nivoju izvoz zvišal za 4,7 odstotka (analitiki so pričakovali več kot 8-odstotno rast), medtem ko se je v enakem obdobju uvoz znižal za 6,7 odstotka (bistveno nižje od pričakovanj analitikov, ki so za november napovedovali skoraj 4-odstotno rast uvoza). Posledično je Kitajska prejšnji mesec dosegla rekordni trgovinski presežek 54,5 milijarde ameriških dolarjev. Glede na to, da je Kitajska največji svetovni uvoznik surovin in energentov, na njeno trgovinsko bilanco zagotovo vpliva gibanje tržnih cen teh dobrin. Zaradi občutnega padca cen surove nafte in posledično drugih energentov, ki smo mu priča v minulih mesecih, lahko zagotovo del upada uvoza pripišemo tem dejavnikom. Bistveno bolj skrb vzbujajoč je podatek, da se je kljub ugodnejšim tržnim razmeram na surovinskih trgih močno skrčila količina uvoza teh dobrin. To nakazuje nižjo raven fizičnega povpraševanja kitajskega proizvodnega sektorja in predvsem gradbeništva, ki se je znašlo v težki situaciji. Predvsem zaradi vladnih ukrepov  v minulih dveh letih, s katerimi so poskušali preprečiti nevarnost nastanka »nepremičninskega balona«, ki se je začel nevarno napihovati najprej na račun ugodnih bančnih posojil in pozneje tudi prek tako imenovanega bančništva v senci (angl. Shadow banking). Večina vladnih posegov je bila usmerjena v omejevanje kreditne aktivnosti bank, predvsem prek dvigovanja deleža obveznih rezerv, ki jih morajo imeti banke pri centralni banki, in dvigov temeljne obrestne mere, ki služi kot izhodišče za določanje vseh drugih obrestnih mer. Zaradi poslabšanja makroekonomskih razmer bodo najverjetneje prvi spodbudni ukrepi prišli ravno v obliki ohlapnejše denarne politike, usmerjene v povečanje kreditne aktivnosti domačih bank. Prvi (nepričakovani) rez obveznih rezerv je kitajska centralna banka izvedla 21. novembra. Prihodnje leto pričakujemo, da bo na Kitajskem prišlo vsaj do enega reza temeljne obrestne mere in dveh do treh rezov obsega obveznih rezerv. Privlačna vrednotenja in obeti novega vala državnih spodbud pa sta pognala kitajske delnice na triletne vrhove.

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz

S sedem na dva

V decembru je nato sledilo znamenito razkritje bančnih težav, ki je državni dolg povečalo za približno 15 odstotnih točk. Mednarodni finančni javnosti se je tako dokazalo, da kljub 50-odstotnemu deležu slabih posojil v bilancah bank Slovenija ni niti Ciper niti Irska. Slabo upravljanje podjetij pa je Sloveniji izstavilo račun v obliki plačevanja višjih obresti v praktično celem ciklu zadolževanja.

Zdi se, da se bo nestanovitnost vladarjev nadaljevala tudi v naslednjih obdobjih, kar bi lahko v finančnem svetu opredelili z vsaj 0,5 odstotne točke višjo obrestno mero na dolgi rok. V takih primerih moramo biti finančniki toliko bolj pozorni na druge kazalnike, ki so skoraj neodvisni od lokalne politike.

Najpomembnejše je zagotovilo Evropske centralne banke (ECB), da je evro ireverzibilna valuta. V ta namen je ECB pripravljena narediti vse. Tudi kupovati obveznice držav, ki imajo težave. Čeprav njen statut monetarnega financiranja tega ne dovoljuje, je strah pred deflacijo verjetno zadosten za drugačno interpretacijo notranjih pravil statuta. Torej so vse »tvegane« obveznice dobile končnega kupca.

Na drugi strani pa bo letos zelo verjetno slovenski dolg v BDP dosegel svojo maksimalno vrednost v zadnjem obdobju. Ob ohranitvi visoke gospodarske dinamike in počasni obuditvi inflacije v Evropi lahko pričakujemo postopno relativno zniževanje omenjenega kazalnika v naslednjih letih. Dodatno je blagodejno vplivalo na znižanje zahtevane donosnosti tudi novo dokaj spodbudno poročilo evropske komisije, ki je bilo objavljeno konec novembra. To pa je opogumilo marsikaterega vlagatelja, da svoj portfelj nekoliko izpostavi slovenskim bolj donosnim naložbam.

Ima pa Slovenija idealno priložnost, da nadaljuje strukturne reforme in izboljša slab ugled na finančnih trgih ter izkoristi okolje nizkih obrestnih mer za poceni refinanciranje, saj se je zahtevana donosnost referenčne desetletne obveznice znižala s 7 odstotkov na 2 odstotka. Vsi pozitivni ukrepi bodo dvojno nagrajeni, saj se bodo znižali tako izdatki kot stroški obresti. Na drugi strani pa bo ob »neukrepanju« naslednja recesija toliko bolj boleča.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Centralne banke ponovno v ospredju

Zdi se, da so centralne banke med seboj dogovorjene in da si samo predajajo štafetno palico. S koordinirano akcijo peljejo ves svetovni finančni sistem v pozitivno smer, kar se najlepše vidi na cenah delnic in obveznic. V letošnjem letu so tako vlagatelji v splošnem lahko s svojimi naložbami zadovoljni. Svetovni borzni indeks je zrasel za več kot 16 odstotkov, merjeno v evrih, in bo kmalu dosegel svoje najvišje ravni v zgodovini. Med svetovnimi borzami pa najdemo tudi nekaj res blestečih, omeniti velja Indijo, borzni indeks Sensex je zrasel za skoraj za 50 odstotkov, merjeno v evrih. Optimizem se je prenesel celo v Slovenijo, kjer je borzni indeks SBITOP eden izmed najdonosnejših na svetu. Odlične razmere v tujini so tako zelo dobra podlaga za slovensko privatizacijo. Cene podjetij, ki so še ostala naprodaj, bodo tako dosegle relativno visoke nivoje.

Nizke obrestne mere, ki se znižujejo že zelo dolgo, so v letošnjem letu dosegle nove mejnike. Donos desetletne nemške obveznice je padel pod 1 odstotek, italijanski se približuje dvema, za japonskega pa lahko rečemo, da gravitira proti 0. Poceni denar po vsem svetu išče nakupne priložnosti, ki bodo investitorjem prinesle vsaj nekaj donosa, da lahko pokrijejo inflacijo. Ta oziroma pomanjkanje te pa ostaja problem v Evropi. Nizka gospodarska aktivnost, banke, ki niso sposobne kreditirati, in strukturni problemi ostajajo glavne težave evropske ekonomije. Na stari celini bo potrebne veliko politične volje, da se sprejmejo strukturne reforme, ki so nujne. Potrebovali bomo tudi zelo aktivno centralno banko, ki ji bo uspelo stagnacijo in nizko inflacijo obrniti. V nasprotnem primeru nas čaka stopicanje na mestu oziroma scenarij, v katerem se je vrtela Japonska v zadnjem desetletju. Delniški trg pa se bo v vmesnem času vrtel okoli svoje osi.

Najmočnejša tako ostaja ameriška ekonomija. Tudi njihovim podjetjem, ki dobrih 70 odstotkov svojih prihodkov ustvarijo na domačem trgu, kaže izredno dobro. Dobički se povečujejo, dividendna donosnost skupaj z odkupi lastnih delnic je še vedno relativno visoka. Obeti za prihodnje leto ostajajo optimistični. Blagodejno vpliva tudi nizka cena nafte. Vidimo, da zgoraj našteta dejstva dajejo optimistično podlago za konec leta. Več o tem, kako kaže letu 2015, pa v prihodnjih člankih.


David Zorman, upravitelj