Tokrat je vse drugače

To je čas, ko vlagatelji začenjajo iskati bolj iracionalne razlage, da opravičijo tečaje delnic. In s tem se pojavi izjava, da je tokrat pa res vse drugače. Tokrat ekonomske zakonitosti delujejo drugače.

K razmišljanju me je spodbudila izjava analitikov vodilne ameriške investicijske banke Morgan Stanley, ko so upravičevali visoko vrednotenje tehnološke finančne družbe Paypal. Izjavili so namreč, da mogoče ni smiselno čakati z nakupom, ker bi utegnila biti ta delnica permanentno draga. Dejstvo je, da je Paypal zelo uspešen pri svojem poslovnem modelu in so to vlagatelji nagradili z nadpovprečnim vrednotenjem, a tudi v takem trenutku je po moji oceni pametno ohraniti trezno glavo. Kot so bile globalne delnice leta 2009 zelo poceni, a jih ni »nihče« hotel kot investicijo, so sedaj nadpovprečno drage, a »vsi« si jih želijo. Pozablja pa se, da se svet, gospodarstva in borzni trgi vrtijo v ciklih in da je precej bolj donosno delovati proticiklično.

Tu smo pri jedru problema. Samo ameriška, evropske in japonska centralna banka so od začetka krize, leta 2009, »natisnile« 12.000 milijard evrov svežega denarja, ki je večinoma ostal v različnih naložbenih razredih. Večina se ga je prelila v obveznice, zato danes nemška 10-letna obveznica prinese dobre 0,4 odstotka donosa na leto. Nepremičnine po svetu so se že pred časom močno podražile. O delnicah smo nekaj že rekli, vidimo pa hude anomalije tudi na manjših trgih. Recimo na trgu umetnin in zbirateljstva. Tudi manija s kriptovalutami je podobna zgodba, ki je ne bi bilo brez poceni (ali pa zastonj) denarja. Se pravi, da so centralne banke, v svoji želji po omilitvi finančne krize, v nekaj letih ustvarile manjše in večje balone praktično na vseh trgih. A pozor. Preden vas zagrabi prehuda tesnoba se spomnite pregovora, da je trg lahko iracionalen dalj časa kot vi solventni. Kar pomeni, da se lahko rast nadaljuje. Centralne banke sicer kažejo željo po zmanjševanju pretirane likvidnosti, a je vse skupaj za zdaj precej medlo. Fed je na tem področju še najdejavnejši. Do sedaj je 4-krat dvignil obrestno mero, en dvig pričakujemo še letos, ter verjetno 3 ali 4 prihodnje leto. A obrestne mere so še vedno rekordno nizke. ECB še razmišlja, kako bi začela zmanjševati količino denarja, ki jo daje na trg. Japonci pa so kar odkrito povedali, da bodo vodili svojo politiko in še naprej tiskali s polnimi obrati. Dejstvo je: če centralne banke ne bodo močneje zaostrile likvidnosti, težko pričakujemo, da se baloni ne bodo več napihovali ali pa, da bodo celo počili.

Veselo razpoloženje na trgih lahko očitno traja še nekaj časa. Zelo malo vlagateljev bo zadelo vrh. Zato ga nima smisla iskati. Je pa pomembno, da se vsak varčevalec in vlagatelj sprašuje o strukturi svojih vlaganj ter o tem, kakšen bi bil njegov portfelj, če se vrne v leto 2009. Zato je za vlagatelja pomembno, da ni preveč izpostavljen posameznim naložbenim kategorijam, da je v bližini vrha cikla bolj konzervativen kot na dnu cikla, ter da razmišlja, kako bo z likvidnostjo njegovih naložb v krizi, če bo takrat sredstva potreboval. Morda pa je tokrat vse drugače in stare zakonitosti ne veljajo več. Sam tega ne verjamem, boste pa gotovo srečali ljudi, ki vas bodo hoteli o tem prepričati. Odločite pa se sami.

Krhko ravnovesje na naftnem trgu

V primerjavi z lanskim letom letos na naftnem trgu opažamo pozitivne učinke sporazuma o začasni omejitvi rasti proizvodnje naftnega kartela OPEC, ki je tako »dovolil« agregatnemu povpraševanju, da ujame večjo raven agregatne ponudbe. To se najlepše kaže v krčenju zalog naftnih derivatov in drugih proizvodov, ki temeljijo na nafti, ter zmanjševanju tako imenovanih »plavajočih zalog« – presežne ponudbe nafte, ki se je skladiščila v tankerjih, zasidranih v pristaniščih. Pozitivna novica je, da so se zaloge po daljšem času začele zmajševati, vendar celotne svetovne zaloge ostajajo velike. »Kopenska skladišča« ostajajo polno zasedena, tovrstna presežna ponudba pa naj bi znašala 145 milijonov sodčkov surove nafte, kar pomeni, da s tem tempom prilagajanja globalni naftni trg še dolgo ne bo popolnoma uravnotežen. Morda je prav zaradi tega OPEC nedavno opozoril proizvajalke nafte, ki niso podpisale sporazuma (tu so ciljali predvsem na ZDA), da lahko njihovo napovedano povečanje proizvodnje v prihodnjem letu ponovno poruši pravkar vzpostavljeno ravnovesje, in s tem ceno surove nafte potisne navzdol. Za prihodnje leto analitiki ohranjajo pozitivno vzdušje, saj pričakujejo, da bo cena nafte ostala na ravni 50 in nekaj dolarjev za sod, vendar le, če bo OPEC nadaljeval omejevanje rasti in bo agregatno povpraševanje nadaljevalo »zdravo« 1,5 odstotno rast.

 

Obeta se dobra jesen na ljubljanski borzi

Čeprav je gospodarska rast doma in po Balkanu relativno visoka oziroma primerjalno z zahodno Evropo in ZDA celo več kot dvakrat višja, tujih portfeljskih institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski in investicijski skladi, med kupci naših delnic ni mogoče opaziti.

Prav nasprotno, prejšnji mesec smo opazili prodajo vseh slovenskih in hrvaških naložb znanega pokojninskega sklada iz Texasa. Zakaj so spremenili naložbeno politiko, ni znano, verjetno pa so svoje naložbe prestavili v po njihovem mnenju, katero obetavnejšo azijsko državo.

Na globalni ravni smo v podobnem času zaznali popravek tečajev. Nove težave v Severni Koreji, gospodarske težave v Latinski Ameriki in prihod skrajnih desničarjev v nemški parlament so bili vzroki, ki so jih navajali borzni analitiki.

Kljub temu bo jesen v regiji zanimiva in po mojem mnenju tudi pozitivna. Domače delnice so poceni kot že dolgo ne, saj »blue chipi« poslujejo izvrstno in pričakujemo odlične rezultate tudi v tretjem četrtletju. Močno povečane turistične migracije po naših avtocestah julija in avgusta ter mrzel september, ki je poskrbel za začetek kupovanja kurilnega olja in zemeljskega plina sta dva dejavnika, ki sta verjetno napolnila blagajno Petrola. Dobro poslujeta domači zavarovalnici, Luka Koper, poleg njih pa letos končno dobro dela tudi Krka. Osnove za rast delniškega trga so tako odlične, če pa pride še malo pomoči tujih skladov, potem je rast borznega indeksa SBI TOP do konca leta skoraj zagotovljena.

Rast delnic si lahko obetamo tudi na razmeroma povezanem hrvaškem delniškem trgu, ki jo bo spodbudil začetek prodaje Agrokorjevih hčerinskih družb, Ledo in Jamnica kotirata tudi na borzi ter objava končnih podatkov za turistično sezono na Hrvaškem.

Revolucija pri zdravljenju raka

Zdravilo je namenjeno določeni vrsti levkemije. Deluje tako, da bolniku vzamejo kri, nato pa bele krvničke gensko reprogramirajo tako, da poiščejo in uničijo rakave celice. Te spremenjene bele krvničke bolniku vrnejo nazaj v krvni obtok. Te v krvi uspešno poiščejo in uničijo rakave celice. Celotnemu postopku se reče genska terapija, kjer spremenjen lastni imunski sistem človeka uniči rakaste celice. Cena zdravila je postavljena pri 475.000 ameriških dolarjih. Na leto je novih primerov obolenja približno 3.100 in kar 70 odstotkov teh lahko spravijo v mirovanje z že znanimi zdravili. Novo zdravilo pa pride v poštev pri bolnikih, ki so mlajši od 25 let in klasična terapija pri njih ne deluje oziroma se je rak že dvakrat vrnil. Novartis je pri testiranju zdravilo preizkusil na 68 ljudeh, od katerih je bilo 63 primernih za zdravljenje. Od teh 63 je 52 ljudem uspelo spraviti raka v mirovanje, kar je 82-odstotna uspešnost. Cena zdravila se zdi na prvi pogled visoka, vendar so celotni stroški zdravljenja primernih pacientov po zdajšnjih metodah še precej višji. Tako je novo zdravilo precej cenejše od obstoječega zdravljenja. Če seštejemo številke, vidimo, da Novartis z novih zdravilom ne bo pokril stroškov razvoja. Se pa seveda z novimi odkritji ponujajo nove možnosti pri razvoju zdravil tudi proti ostalim rakavim obolenjem. Letni stroški zdravljenja raka na globalni ravni naj bi znašali več 100 milijard dolarjev. Trg je velik in nova odkritja lahko posamezno podjetje pripeljejo do precej višje prodaje. To pojasni tudi prevzem Kite Pharme za 11,9 milijarde dolarjev s strani Gilead. Kite pričakuje pozitivno odločitev FDA do konca novembra za zdravljenje raka s podobnim zdravilom, kot ga je razvil Novartis. Želijo pa postati prvi na področju zdravljenja z gensko terapijo na svetu.

Investitorji, ki imajo v lasti podjetja, ki so zelo aktivna na omenjenem področju, so z napredki zelo zadovoljni, cene delnice namreč pridobivajo vrednost. Vseeno je do bolj množičnega zdravljenja raka še dolga pot, na kateri bo za razvoj porabljenega še veliko denarja.

Revolucija pred vrati

Pred kratkim sem imel priložnost poslušati izredno zanimivo predavanje »futurista« Tonyja Sebe z univerze Stanford. Predavanje se osredotoča predvsem na energijo in transport ter zagovarja učinek »snežne kepe«. Čisto na kratko gre za učinek, ko spremembe dosežejo kritično maso in jih potem ljudje zaradi lastnega ekonomskega interesa sprejmejo zelo hitro. Hitrost implementacije sprememb ima t. i. krivuljo S. Poglejmo dva primera. Leta 1900 so bili avtomobili na ulicah New Yorka redki. A promet je bil kljub temu zaradi kočij zelo gost in imeli so zastoje. Leta 1913, le 13 let pozneje, so bili zastoji še vedno del vsakdanjika, le kočij praktično ni bilo več. Podobno je McKinsey leta 1985 za AT & T, takrat največjo telefonsko družbo na svetu, napovedal, da bo število uporabnikov mobilnih telefonov v ZDA leta 2000 doseglo 900.000 uporabnikov. Dejansko jih je bilo 109 milijonov. 120-krat več od napovedi. Učinek snežne kepe, ki velikokrat preseneti vse udeležence. AT & T je bil leta 1985 eno najvrednejših tehnoloških podjetij in čeprav jim gre tudi danes dobro, so zamudili vlak in danes gledajo v hrbet Applu, Googlu, Facebooku in drugim.

Avtomobilska industrija pospešeno napoveduje prehod na električne avtomobile. Povsem jasno je, da je največja ovira za več električnih avtomobilov njihova cena brez državne subvencije. Največja postavka pri ceni avta je cena baterije. A cena baterij Li-on je v obdobju 2010-2014 padala v povprečju 16 odstotkov na leto, baterij Li-on za prenosnike pa zadnjih 15 let, za 14 odstotkov na leto. Danes baterija stane okoli 300 dolarjev na kWh. Cena se bo po pričakovanjih znižala na 200 dolarjev leta 2020 in na 100 dolarjev leta 2023. 100 dolarjev je po ocenah tista cena, ki bo omogočila množičen prehod z avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem na električne avtomobile. To pomeni tretjino manj avtomobilskih delov. Manj vzdrževanja. Vsebina avtomobila bo precej manj mehanična in imel po precej več tehnologije (programske in strojne opreme). Glede na močno odvisnost slovenskega gospodarstva od avtomobilske industrije se postavlja vprašanje, ali so naši dobavitelji pripravljeni na potencialno hitro transformacijo in spremembe v dobaviteljskih verigah.

Pojdimo k polnilnicam. Te se bodo množično gradile v naslednjih letih. To bo prineslo velike spremembe v panogo oskrbe z električno energijo. Potrebne bodo velike presežne zmogljivosti ob vrhu porabe, kar je zelo drago. Zato je odgovor na to možnost hramba energije. Padec cen baterij je pozitiven tudi za cene hrambe energije. Trenutni sistem je razmeroma neučinkovit, saj je zgrajen za konično porabo. Con Edison, podjetje, ki oskrbuje z elektriko 10 milijonov ljudi v New Yorku, 30 odstotkov svojih zmogljivosti uporablja le 6 odstotkov časa. Se pravi 30 odstotkov elektrarn 94 odstotkov vsega časa stoji. Si predstavljate prihranek (in spremembe), če lahko energijo shranimo v času nižje porabe in jo uporabimo v času visoke porabe? Ko veter piha in sonce sije jo shranimo in jo porabimo v oblačnih in brezvetrnih dnevih. Ampak cena solarne energije ni konkurenčna premogu ali jedrski energiji. Mogoče danes brez subvencij še vedno ne. Kako bo čez 5 let? Cene solarnih panelov so od 70. let do danes povprečno padale 11,5 odstotka letno, s 100 dolarjev/W na dobrih 0,30 dolarja/W. Že leta 2016 so nekateri industrijski uporabniki v Čilu in Dubaju podpisali dolgoročne pogodbe za dobavo solarne energije po 3 cente za kWH, v Abu Dabiju pa letos celo po 2,5 centa za kWh. Podjetje za distribucijo elektrike iz Arizone, Tuscon Electric, ponuja svojim odjemalcem čisto solarno energijo in shrambo (baterijo) po ceni 4,5 centa kWh. Pri tej ceni so premog, plin in nuklearna energija z vso svojo okoljsko problematiko povsem nekonkurenčni. To pomeni, da si moramo kot davkoplačevalci in vlagatelji postaviti nekaj pomembnih vprašanj.

Na Kitajskem najvišji optimizem v 20 letih

Če samo pomislimo, da je ta isti indeks maja lani padel pod 100, kar predstavlja mejo med optimizmom in pesimizmom, lahko danes mirno trdimo, da so ukrepi centralnega komiteja obrodili sadove. Robusten trg dela in s tem povezana močna rast prihodkov zaposlenih sta glavna razloga za dramatično rast optimizma med kitajskim prebivalstvom, kar se nazadnje odraža tudi v večji naklonjenosti do potrošnje. Posebno pozitivna je krepitev rasti optimizma med prebivalstvom z nižjimi ravnmi dohodka, kjer ima Kitajska zagotovo še največji neizkoriščen potencial rasti. Kaže, da je skozi prizmo podpornih vladnih politik, usmerjenih v dvig standarda z rastjo dohodkov, vidno izboljšano infrastrukturo in lažjim dostopom do nepremičninskega trga, optimizem začel pronicati tudi v ta segment prebivalstva. Seveda je osnova vsega robustna gospodarska rast in ta je na Kitajskem v prvih dveh četrtletjih s 6,9 odstotka presegla napovedi analitikov. Prav tako je impresivno rast zabeležil razpoložljivi dohodek na prebivalca, ki je v prvi polovici leta zrasel za več kot 7 odstotkov, lokalna valuta pa je v primerjavi z ameriškim dolarjem skoraj nadomestila izgubo preteklih let. Pospešek v kitajski domači potrošnji je zagotovo izjemno pozitiven indikator ne samo za kitajsko gospodarstvo, ampak tudi za celotno svetovno gospodarstvo. Poraba prebivalcev v večjih urbanih središčih se je že zelo dobro približala »zahodnemu standardu«, sedaj pa lahko pričakujemo vedno večji prispevek k agregatni potrošnji prebivalcev terciarnih in nižjih urbanih središč, ki jim bo konec meseca po vseh življenjskih stroških postopoma začelo ostajati nekaj presežnih denarnih sredstev. Morda se bliža čas, ko bo razvoj kitajskega podeželja in manjših mest postal nova gonilna sila kitajskega gospodarstva.

Centralne banke

Šele v bližnji preteklosti pa smo videli tudi vplivanje na dolgoročne obrestne mere v obliki kvantitativnega sproščanja. Zanimivo je spremljati interpretacijo statuta, pri čemer se veliko razpravlja o tem, ali je kupovanje državnih obveznic »državno financiranje«. Že na začetku programa so mnogi menili, da nas čaka jugoslovanska hiperinflacija, pri kateri se je ukrep zlorabil, a trenutna opažanja kažejo bolj pozitivno sliko, saj so nižje dolgoročne obrestne mere znižale kreditno tveganje in državam omogočile hitrejši izhod iz krize. Za končno oceno bo treba počakati vsaj še desetletje.

Če v realni ekonomiji v Evropi šele zdaj čutimo materialno okrevanje, smo v finančni ekonomiji že na visokih ravneh. Imetništvo denarja postaja že pravo breme, sredstva pa so bogato ovrednotena. Tako se odpira prostor za drugačne oblike naložb, ki so zunaj regulativnega okvira. Od kupovanja druge in tretje nepremičnine do investiranja v kriptovalute in kriptožetone. Še posebej slednji so po eni strani možnost za preprosto pridobivanje tveganega kapitala za podjetnike, po drugi strani pa odlična priložnost za različne oblike kriminala belih ovratnikov. Finančna zgodovina nas namreč uči, da se v časih evforije um ustavi. Rast sredstev pa še ne pomeni kakovosti in vzdržnosti podjetja. Žetoni tako ne pomenijo lastniškega ali dolžniškega pravnega statusa. Pogosto so bolj vera v nekaj, kar je samo zamisel.

Tu na trg vstopajo centralne banke s svojimi pooblastili. Če je bila ameriška centralna banka na prehodu v novo tisočletje premalo pozorna na podjetja »dot.com« in je dovolila balon, se zdi, da Kitajska centralna banka bolje razume svojo vlogo in je sprejela ukrepe za ustavitev kriptoevforije. Vprašanje pa je, ali bodo Kitajski sledile tudi druge centralne banke? Še posebej ob geopolitičnih spremembah in vprašanju, katera banka je zdaj glavna na svetu? Smo trenutno na točki preloma v zgodovini, ko se bo finančna moč iz ZDA prestavila na Kitajsko, ali pa gre zgolj za nadaljevanje zgodbe globalne dezintegracije, kot smo jo videli na primeru Googla, Uberja in podobnih.

Menim, da imajo zahodne centralne banke svoje statute preozko opredeljene. Ciljanje samo na potrošniško inflacijo in nizko brezposelnost v določenih državah je dokaj naivno, saj inflacija različnih sredstev (asset price inflation) ne zavzema. Ekonomija v senci pa je prepogosto vir novih težav. Tako bi bilo treba ugrizniti v kislo jabolko in preprečiti finančne balone. Že sam pogled na višino sredstev ETF (pasivni skladi, s katerimi se trguje na borzi) in likvidnost njihovih naložb mi zbujata pomisleke. Pomirja pa me dejstvo, da je še vedno mogoče svoje prihranke zaupati aktivnim upraviteljem.

Kako normalizirati obrestne mere?

Je pa bilo poletje tako bolj v znamenju refleksije in kontemplacije časa izpred desetih let, ko se je začela finančna kriza, ki je v marsikateri državi in regiji povzročila izgubljeno desetletje. Vrh razmišljanja je bil letni simpozij centralnih bankirjev v Jakson Holu v Ameriki. Glavna misel razprav je šla v smer, da so se centralne banke odlično spopadle s težkimi trenutki in preprečili še slabši razvoj dogodkov. Se pa zavedajo, da odzivi niso bili enako uspešni za vse sloje družbe. Od povečanja razslojenosti lokalno do sprememb gospodarskih moči globalno, kar se zdaj manifestira v različnih radikalnejših političnih programih.

A rešitev centralnih bank gre v smer boljše regulacije finančnega sveta, izvedbo številnih prepotrebnih strukturnih reform in večje integracije sveta ter nadaljevanje globalizacije. Znano je, da je lahko zelo stimulativna denarna politika centralnih bank skoraj brezzoba, če ji preostale fiskalne in druge politike ne sledijo. Ravno razlika med finančno in realno ekonomijo je še vedno problem. Ta se kaže v razkoraku med inflacijo sredstev (ang. »asset price inflation«) in potrošniško inflacijo ter rastjo plač. Najboljši primer omenjenega je za zdaj še neraguliran trg kriptovalut in kriptožetonov, kjer rast vrednosti sredstev brez podlage denarnega toka spominja na čas balona dot.com na prehodu tisočletja.

Podobno obstaja tudi vse večja evforija za naložbami v pasivne sklade ETF, ki obetajo donose, ki so poleg zelo nizkih stroškov primerljivi s primerjalnimi indeksi. Ob nekoliko natančnejši analizi pa se lahko samo sprašujemo, kako jim na določenih trgih uspeva slediti, saj so nekateri papirji že povsem redki in jih je izjemno težko dobiti. Tako se ETFji poslužujejo sintetičnih načinov sledenja, kar pa spet spominja na čas pred desetletji.

Pred centralnimi bankami tako nastajajo novi problemi, med katerimi je največji, kako normalizirati obrestne mere. Že v Ameriki to postaja vse večji problem, ki se izraža med željami in pričakovanji finančnega sveta (brez dvigov obrestnih mer do konca leta) in realno dinamiko gospodarstva (nadaljevanje izboljšanja trga dela in solidna gospodarska rast). Po drugi strani pa se v Evropi od ECB pričakuje zmanjševanje kupovanja obveznic. Evro pa pridobiva in je prešel mejo 1,2 dolarja za evro. V iskanju odgovora kdo ima prav, lahko favoriziramo, bodisi delnice ali obveznice, smiselno pa je imeti dinamično upravljan portfelj.

Vpliv menjalnega tečaja na vrednost naložbe

 

Valutno razmerje določa več dejavnikov. Na dnevni in tedenski ravni razmerje določajo ponudba in povpraševanje in vsi deležniki, ki vplivajo na gibanje tečaja. Nekoliko bolj dolgoročno pa prevlada stanje v posamezni ekonomiji. V letih od 2002 do 2008 je evropska ekonomija cvetela in zato je evro proti dolarju pridobil več kot 60 odstotkov. Od krize naprej pa je evro proti dolarju izgubljal. Najprej zaradi napake ECB leta 2011, ko so celo dvignili obrestne mere, preden so jih spustili na 0. Nato je ponovno nekoliko pridobival, saj je bilo videti, da se v EU stvari postavljajo na svoja mesta. Vendar je tečaj nato leta 2015 zgrmel vse do 1,05. Razlog je bil predvsem v močnem ameriškem gospodarstvu, ki se je pobralo hitreje kot evropsko. V EU smo bili nato deležni še politične negotovosti. V letošnjem letu pa se je zgodba obrnila. Američani so dobili predsednika, ki še ni izpolnil obljubljenega. V EU se je politika umirila, prav tako so se začeli izboljševati makroekonomski podatki. Evro je tako trenutno proti dolarju najmočnejši v zadnjih dveh letih, v ponedeljek je tudi prebil magično mejo 1,2. Letos se je tako okrepil za približno 15 odstotkov. V začetku leta so le redki pričakovali trenutni menjalni tečaj. Tako velika sprememba že začenja vplivati na poslovanje posameznih podjetij. Evropski izvozniki na dolarska področja že čutijo podražitev njihovih izdelkov. Na drugi strani pa imajo ameriški izvozniki večje povpraševanje. Trenutni tečaj dolarja tako pozitivno vpliva na ameriška podjetja. Ta so sicer še vedno v dobrem stanju, vseeno pa se kažejo znaki umirjanja ameriškega gospodarstva. Letošnja sprememba dolarja prav tako vpliva na evropske vlagatelje, ki imajo v lasti ameriške delnice. Te so letos pridobile okoli deset odstotkov, v evrih pa so donosi precej slabši. S&P 500 je namreč okoli 5 odstotkov v minusu.

 

Glede na podatke, ki določajo razmerje med evrom in dolarjem, se zdi, da bo trenutni položaj še nekaj časa trajal. Tudi zadnji govor predsednice ameriške centralne banke ni ponudil nobene opore, ki bi pomagala dolarju pri rasti. Zdi se, da smo na ravneh, ko za dodaten večji padec ni razlogov, prav tako pa trenutno tudi ni razlogov, ki bi podpirali močnejši dolar.

Dober vmesni rezultat

Največja evropska podjetja so namreč bistveno bolj odvisna od trgov zunaj Evrope kot recimo ameriška od neameriških trgov. V prvem polletju letos je recimo evro pridobil več kot 12 odstotkov v primerjavi z dolarjem, kar je številnim podjetjem precej pokvarilo sliko poslovanja, predvsem pa znižalo napovedi in pričakovanja za leto 2018. A pojdimo lepo po vrsti.

Evropske družbe so presegle pričakovanja tako na strani prihodkov, za 0,5 odstotka, kot tudi dobičkov, za 1,5 odstotka. Bolj zanimiv je podatek, da so dobički letos višji za 17 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani. Rezultati za drugo četrtletje sicer kažejo manjšo dinamiko rasti v primerjavi s prvim četrtletjem, kar je nekoliko razočaralo vlagatelje. Razmeroma visoka vrednotenja na delniških trgih pa so ključen dejavnik, zakaj so se delnice na sicer solidne rezultate odzvale zelo mlačno. Znotraj 17-odstotnega prirasta smo opazovali zanimive premike. Večina rasti gre na račun bistveno boljšega poslovanja v panogi financ in energije. Nafta je cenovno precej višje kot v letu 2016, zaradi česar so dobički naftnih družb letos precej višji, finančne družbe pa se po globokih minusih zaradi odpisov letos počasi pobirajo in so eden najdonosnejših sektorjev. Pomemben prispevek k rasti evropskih dobičkov je dal še sektor tehnologije, ki kaže najmočnejšo rast prihodkov. Zanimivo je, da je tehnološki sektor v zadnjem letu pridobil skoraj 15 odstotkov pri uteži v evropskem indeksu in ima zdaj 4,6 odstotni delež, to pa je še zmeraj zelo skromna številka v primerjavi z ZDA, kjer ima v ameriškem indeksu tehnologija največji delež v višini 23,3 odstotka.

Iz vidika držav so največja pozitivna presenečenja Francija, Španija, Nizozemska in Velika Britanija, nekoliko pa so razočarala nemška podjetja. Predvsem je spodbudno, da se po operativni odličnosti in profitabilnosti podjetja iz južnejših držav EU približujejo podjetjem iz severnih in srednjeevropskih držav. To seveda kaže tudi lokalno gospodarsko okolje, ki se je na primer v Španiji in Italiji v zadnjih 12 mesecih močno izboljšalo. In kako naprej?

Napovedi za drugo polovico 2017 so optimistične, a zaradi močne rasti evra proti drugim valutam nekoliko previdnejše. Pričakovanja analitikov so se stabilizirala pri 12-odstotni rasti dobičkov za leto 2017 ter 9-odstotni rasti za leto 2018. Napovedi so optimistične in izhajajo iz pozitivnega pogleda tako managerjev kot potrošnikov, hladijo pa jih povečana politična nestabilnost, ki zadnje čase prihaja iz ZDA, ter predvsem nejasnosti okoli prihodnje denarne politike tako Fed kot ECB in posledično močnih valutnih nihanj. Na ravni podjetij lahko pričakujemo, da bodo v naslednjih 6 do 12 mesecih bolje poslovala podjetja, ki so bolj osredotočena na evropski trg, kot veliki izvozniki. Zato se zdijo zanimive nekatere delnice iz panog financ, oskrbe, telekomunikacij in seveda IT kot najhitreje rastoče panoge. A kot ponavljam že nekaj časa, previdnost zaradi visokih vrednotenj ni odveč. Nekaj prostega denarja na računu je pameten pristop k vlaganju v takih obdobjih.