Slovenija – ni tako slabo kot na Cipru

Petra Lesjak iz KD Skladov v javljanju iz Slovenije za ugledni medij Financial Times ne verjame v tako črni scenarij. A hkrati meni, da ima nova vlada pred seboj številne izzive, kako zmanjšati stopnjo javnega dolga, stabilizirati javne finance in restrukturirati banke ter izvesti prioritetne reforme.

Več o Petrinem razmišljanju o dogajanju na slovenskem parketu si preberite v članku.

Bo Kurdom uspelo z nafto »kupiti« lastno državo?

Seveda kaj takega ne bo mogoče brez izdatne podpore “zahodnih zaveznikov”, katerih interesi ne izhajajo iz empatije do tega v zgodovini pogosto trpinčenega naroda, ampak predvsem iz velikega naravnega bogastva, ki leži pod njihovimi nogami.

Začetki neodvisnosti so se pojavili kmalu po koncu prve zalivske vojne z umikom iraških vojaških sil s severa Iraka. Leta 1992 je Iraški Kurdistan postal tudi samostojna entiteta znotraj Iraka z lastno lokalno vlado in parlamentom. Kmalu zatem so sledili prvi obiski »najpogumnejših« naftnih podjetij. Navzočnost energetskih podjetij se je izdatno povečala po padcu Huseinovega režima leta 2003. Od tedaj se za pravice za iskanje nafte na območju severnega Iraka potegujejo domala vsi svetovni naftni velikani. Razlog za tako veliko zanimanje je dokaj enostaven. Kurdistan naj bi imel še zadnje neodkrite in lahko dostopne rezerve surove nafte in zemeljskega plina na tem koncu sveta. Tu ni treba vrtati globoko pod morskim dnom (Brazilija) ali v ledenem arktičnem mrazu (Rusija, Arktika), kar znatno vpliva na dobičkonosnost projektov.

Dodatna privlačnost kurdske nafte je v tipu pogodb med naftnimi podjetji in lastnikom naravnih virov, državo.
Večina obstoječih pogodb na teritoriju južnega Iraka, Sirije itd. prinaša naftnim podjetjem zgolj fiksno nadomestilo na sodček načrpane nafte (največkrat med petimi in desetimi dolarji na sodček), preostalo pa se steče v državno blagajno. Zahodna naftna podjetja so vstopila v tovrstne posle predvsem zaradi velike mere predvidljivosti načrpanih količin. Poleg tega je razvoj tehnologije znanstvenikom danes omogočil, da lahko z veliko mero verjetnosti ocenijo količino potencialnih zalog nafte in zemeljskega plina na obstoječih najdiščih, tako da so tovrstni posli kljub nizkim maržam dolgoročno še vedno zelo donosni. V nasprotju s fiksnimi maržami lokalna kurdska oblast v severnem Iraku zahodnim naftnim podjetjem ponuja delitev dobička, s čimer se privlačnost »kurdske nafte« še dodatno poveča, in ravno to je kamen spotike med Kurdi ter centralno iraško oblastjo. Trenutno Bagdad prepoveduje kakršen koli izvoz kurdske nafte, ki se lahko tako steka (po nižjih cenah) zgolj v nacionalno naftovodno omrežje, tujim naftnim podjetjem pa je v primeru delovanja v Kurdistanu zagrozil z odvzemom licenc na poljih v južnem delu države. Glede na to, da tovrstna ureditev zagotovo ni vzdržna in da iraška politika do sedaj Kurdom (in naftnim velikanom) ni bila zmožna ponuditi ustrezne alternative, postaja odcepitev severnega Kurdistana z vsakim dnem vse bolj verjeten scenarij. 

Sašo šmigić, upravitelj, KD Skladi

S skladom
KD Surovine in energija, eno izmed zgodb iz pestre zbirke, pristopite na prihodkovno stran zgodbe rastočega trga energentov. 

Nižanje bonitetnih ocen bankam se nadaljuje – Moody’s nižal oceno dveh bank

Po bonitetnih ocenah se tri največje slovenske banke, čeprav pri Moodysu bonitetne ocene NKBM januarja niso znižali, nahajajo globoko v tako imenovanem špekulativnem razredu, napovedi pa so negativne.

Poglavitni vzrok za znižanje bonitetne ocene NLB je bilo predvsem predvidevanje bonitetne agencije, da bo za ohranjanje kapitalske ustreznosti banke skladno z zahtevami Evrope potrebna ponovna dokapitalizacija.  Čeprav je država banko lani dokapitalizirala, je izguba 273 milijonov evrov povzročila ponoven padec pod zahtevan količnik kapitala. Moody’s pričakuje izgubo banke tudi letos. Pri tem je zanimiva njihova trditev, da je že tako nizka bonitetna ocena resnično dva razreda nad tem, kar bi bilo primerno, zgolj zato, ker menijo, da obstaja velika verjetnost pomoči v obliki državne dokapitalizacije.

V nasprotju z NLB Moody’s Abanki na podlagi delnega državnega lastništva, pomembnega tržnega deleža in državnega zagotavljanja likvidnosti priznava le en razred pribitka k bonitetni oceni, ki bi jo drugače ocenil za primerno. Kot najpomembnejši vzrok za znižanje bonitetne ocene naše tretje največje banke so v svojem poročilu navedli neuspelo 50-milijonsko dokapitalizacijo in izgubo, ki ogroža že tako šibko kapitalsko pozicijo te banke.

Je pa bonitetna agencija Moody’s bonitetno oceno Slovenije ohranila na ravni BAA2 – v nasprotju z agencijo Standard & Poor’s (S&P), ki je 12. februarja znižala bonitetno oceno Slovenije za en razred, in sicer na A-/A-2 s stabilnimi obeti. Napovedi za Moodysovo bonitetno oceno so, kot navaja agencija v svoji letni kreditni oceni, objavljeni 20. februarja, negativne prav zaradi slabih razmer v bančnem sistemu in razburkanega političnega okolja. Pri tem ne moremo zanemariti negativnih napovedi agencije, ki po 2,3-odstotnem znižanju gospodarske rasti v Sloveniji, tako kot Umar, pričakuje ponovno bistveno zmanjšanje gospodarske aktivnosti leta2013 (- 1,3 odstotka, napoved evropske komisije pa je še bolj negativna z -2 odstotka) in povečanje zadolženosti.

V zadnjem poročilu Banke Slovenije o poslovanju bank v zadnjem letu navajajo, da se je bilančna vsota slovenskih bank znižala za 3,1 milijarde evrov, bančni sistem kot celota je posloval s 664 milijoni evrov izgube, v minusu pa je že tretje zaporedno leto. Kapital slovenskih bank se je lani, kljub dokapitalizacijam in izvedenim ukrepom (odkupom podrejenih obveznic in manjšanju operativnih stroškov), prav zaradi izgub znižal za 107 milijonov evrov.  Po tem ko je S&P kot vzrok za znižanje bonitetne ocene navedel razmere v bančnem sistemu in strošek štirih milijard evrov, potrebnih za rešitev stanja, je Moody’s v svojem poročilu slovenski finančni sistem opredelil kot največje tveganje države. Ob tovrstnem dogajanju bosta imela novi guverner Banke Slovenije in finančni minister polne roke dela.

Petra Lesjak, CFA, pomočnica direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja dobro poučenih vlagateljev, KD Skladi

 

Že veste, kaj je finančna represija?

Nadaljnja znižanja obrestne mere bodo odvisna od dogajanja v realni ekonomiji v prihodnjih mesecih, saj vprašalniki o pričakovani ekonomski aktivnosti kažejo na vse več optimizma v Evropi. Pozitivna pričakovanja na eni strani kljub recesijskemu stanju evropskih ekonomij na drugi strani še ne upravičujejo znižanja.

Trenutno smo v okolju stabilne inflacije, ki je glede na srednjeročne napovedi bolj na spodnji meji razpona želje ECB (ciljna inflacija pri malo manj kot dveh odstotkih). Bančne inštitucije pa počasi predčasno vračajo triletna posojila, kar spet kaže na stabilizacijo na medbančnem trgu in zmanjšuje argumente tistih, ki govorijo o neomejenem tiskanju denarja in s tem napeljujejo na inflacijo, znano iz časov nekdanje Jugoslavije.

Vse to pa je znamenje, da centralne banke uspešno vodijo politiko tako imenovane »finančne represije«. Za doseganje zniževanja dolga v BDP morajo poleg centralnih bank tudi številne druge institucije sodelovati in izvajati ustrezne ukrepe. Državne blagajne morajo imeti nizek primanjkljaj, še bolje presežek. Državna zakladnica mora izdajati obveznice s čim daljšo ročnostjo. Na drugi strani pa morajo biti kupci motivirani za njihov nakup. To se trenutno dogaja v okviru spremembe zakonodaje, ki jo poznamo pod imenom »Solvency II« za zavarovalnice in »Basel III«, ki dajeta bistveno prednost naložbam v državne papirje, od katerih pa trenutno vsi v povprečju prinašajo realno negativne donose.

Za stabilizacijo določenih trgov, ki po definiciji niso zaželeni, centralne banke uporabljajo bodisi termina, kot je »usmerjanje kapitala«, ki ga FED uporablja za kupovanje nepremičninskih obveznic, oziroma »napačno razporejen kapital«, ki ga uporablja ECB za nakup obveznic robnih evropskih držav.

Vsi ti ukrepi vodijo v sanacijo javnih financ in okolja, kjer se zaradi realno nizkih donosov stimulira investiranje v bolj tvegane naložbe. To pa pomeni v prihodnosti več kapitala, namenjenega v delniške naložbe, in v končni fazi tudi za podjetja. Tako cenejši dostop do kapitala omogoča večje razvojne možnosti, kar pa bo oživilo gospodarsko rast v depresivni Evropi.

Seveda smo države ljudje in stvari niso tako enostavne, saj lahko že ena napačna politična odločitev zavleče izpeljavo zgoraj opisanega in s tem poveča stroške, ki jih moramo državljani plačati. Nekaj takega smo videli na primeru Italije in nejasno izražene volje državljanov, ki vodi v politično negotovost in možnost novih predčasnih volitev.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

Eksplozija tečajev lokalnih farmacevtov

V priloženem grafikonu vidimo sestavljeni indeks iz naslednjih podjetij: južnoafriška Aspen in Life Healthcare, indijski Sun, Dr. Reddy ter Cipla, južnokorejski Celltrion in kitajska Sinopharma. Če pogledamo sestavljeni indeks, vidimo, da so omenjena podjetja v zadnjih petih letih v povprečju povečala svoje vrednosti za približno 500 odstotkov ali slabih 40 odstotkov na leto. Neverjetna rast, ki se bo v prihodnjih letih težko ponovila, vseeno pa lahko pričakujemo nadaljevanje uspešne zgodbe.

Pri lokalnih podjetjih se je treba osredotočiti samo na največje. Obstaja še ogromno manjših podjetij, ki pa žal niso tako uspešna kot nekatera večja. Samo največji lahko tekmujejo z zahodnimi farmacevti, ki imajo dolgo zgodovino in s tem tudi ogromne količine znanja, ki pa ga lokalna podjetja šele kopičijo. Tekma za znanje med omenjenimi podjetji ostaja še naprej izredno napeta. Samo najboljši kader namreč predstavlja konkurenčno prednost. So pa vsa omenjena podjetja prisotna na trgih, ki imajo ogromen potencial. Južna Koreja, Južna Afrika, Indija, Kitajska so trgi, kjer je delež izdatkov za zdravstvo na prebivalca relativno majhen. Vse vlade želijo ta delež povečati, saj le tako lahko ustvarijo socialno mrežo, ki omogoča nadaljnji razvoj družbe. Lokalna podjetja poslujejo v okolju, ki jim omogoča nadaljevanje že sedaj uspešne zgodbe.

Vseeno pa je treba biti previden in se zavedati, da so vsa omenjena podjetja precej manjša od primerljivih zahodnih podjetij, kar predstavlja tudi višjo volatilnost. Padci v višini 50 odstotkov tu niso nekaj neobičajnega. Kot vidimo, priložnosti za visoke zaslužke lahko najdemo tudi v zdravstvu, vendar je domača naloga težja, pot pa bolj trnova.
 
 

Indeks sedmih največjih lokalnih farmacevtov s trgov v razvoju

 

David Zorman, KD Skladi

Sklad KD Vitalnost investira tudi v sektor zdravstva – Staranje in višja kakovost življenja sta trenda, odporna na krizo!

 

Kaj nam sporoča rekorden prevzem »kečapa«

"Kečap"Toda pred približno desetimi dnevi je eden najuspešnejših vlagateljev v borzni zgodovini Warren Buffett napovedal prevzem družbe Heinz, ki je predvsem poznana po proizvodnji kečapa in ima več kot 50-odstotni tržni delež v ZDA. Prevzem, vreden več kot 21 milijard evrov, je bil predvsem presenečenje v premiji nad tržno ceno, ki jo je Buffett ponudil obstoječim vlagateljem. Buffet je vlagateljem ponudil 20-odstotno premijo nad zadnjo tržno ceno, pri tej ceni pa je vrednotenje podjetja kar zajetno, saj prevzemna cena znaša več kot 20 letnih dobičkov Heinza. Pojavi se vprašanje, zakaj tako visoka cena?

Na prvo žogo je odgovor enostaven. Heinz je dividendni šampion, ki posluje v izredno stabilnem okolju, že 20 let in več izplačuje naraščajočo dividendo. Po drugi strani so obresti na finančnih trgih zelo nizke, denar je »poceni«, zato se kljub visokemu vrednotenju v finančnem smislu prevzem izide, saj Heinz ponuja pri tem vrednotenju 1,5-krat boljši donos kot recimo 10-letna ameriška državna obveznica. A vsaka medalja ima dve plati in tudi tokrat je zgodba globlja.

Heinz proda na stabilnem ameriškem in evropskem trgu slabih 70 odstotkov proizvodnje. Ti trgi so zelo stabilni, a rast je tam majhna, od enega do treh odstotkov na leto. Po drugi strani je v zadnjih treh letih delež trgov v razvoju (predvsem Azije) zrasel s 24 na 31 odstotkov celotne prodaje. V azijski regiji je bila rast v tem obdobju  več kot 25-odstotna, na preostalih svetovnih trgih v razvoju pa skoraj stoodstotna. Tukaj se skriva srž zgodbe. Dejstvo je, da ob naraščajoči kupni moči potrošnikov na trgih v razvoju (Kitajska, Indija, Latinska Amerika…), si ti vse bolj želijo prehrambnih izdelkov velikih svetovnih podjetij, zato ta podjetja dosegajo na teh trgih visoke stopnje rasti. To potrjuje tudi dejstvo, da Buffett pri prevzemu ni povsem sam, saj je manjši del denarja prispeval tudi 3G Capital, podjetje v lastni najbogatejšega Brazilca. Rezultati poslovanja globalnih podjetij namreč kažejo, da tudi na trgih v razvoju globalna prehrambna podjetja vzbujajo precej več zaupanja kot lokalna, to pa se posledično odrazi tudi v rastočih tržnih deležih in dobičku.

Na napoved prevzema so se vlagatelji odzvali pozitivno tudi pri preostalih svetovnih prehrambnih gigantih, saj so poskočile vrednosti delnic praktično celotnega prehrambnega sektorja. Ta odziv potrjuje zgodbo, da vlagatelji vse bolj vidijo ta velika podjetja kot zmagovalce globalizacije, ki bodo vlagateljem v naslednjem desetletju prinesla nadpovprečne »dividende«.

Aleš Lokar, KD Skladi

Sklad KD Dividendni investira v najboljša globalna podjetja z dolgo zgodovino naraščajočih izplačil.


Obnova zalog železove rude v kitajskih pristaniščih

Zaloge železove rude v kitajskih pristaniščih so v začetku meseca znašale 67,5 metrične tone, kar je kar 27 metričnih ton pod povprečno ravnjo zalog v letu 2012 (94 metričnih ton). Glede na vračanje optimizma v kitajskem proizvodnem sektorju tako lahko pričakujemo, da bodo kitajski jeklarji v prihodnjih mesecih povečali povpraševanje, kar bi dvignilo raven zalog in posledično tudi tržno ceno železove rude.

Cikel kopičenja in črpanja zalog železove rude je močno povezan z ravnjo gospodarske aktivnosti in še posebej z nivojem industrijske proizvodnje ter aktivnostjo v infrastrukturnem sektorju in gradbeništvu. Glede na to viharno stanje v globalni ekonomiji ne preseneča, da smo bili v zadnjih petih letih v kitajskem jeklarskem sektorju priča že dvema podobnima cikloma. V obeh primerih je bil proces obnove zalog postopen in je trajal več mesecev, sledila pa mu je tudi rast cene železove rude. V prvem ciklu leta 2008, ki je trajal 40 tednov, se je raven zalog dvignila za 34 metričnih ton, cena železove rude pa je v tem obdobju zrasla za več kot 70 odstotkov. Zadnji cikel se je odvijal med letoma 2010 in 2011. V tem obdobju se je raven zalog dvignila za 24 metričnih ton, cena železove rude pa je zrasla za (bolj zmernih) 25 odstotkov.

Zavedati se je treba, da nam zgolj raven zalog železove rude v pristaniščih še ne prikaže celotne slike v jeklarskem sektorju. Nizka raven zalog železove rude v pristaniščih bi lahko bila tudi posledica visokih zalog bodisi same rude bodisi končnih proizvodov v skladiščih jeklarjev samih, kar bi pomenilo, da je povpraševanje po železu in jeklu zaradi upočasnitve gospodarske aktivnosti v upadu (posledično bi prišlo do padca cene železove rude). Podatki analitskih hiš kažejo, da sedaj na srečo ni tako, saj so zaloge železove rude pri manjših in srednje velikih kitajskih jeklarjih na historičnem povprečju. Prav tako je raven končnih proizvodov v večjih kitajskih mestih na podobnih ravneh kot v začetku preteklega leta in krepko pod najvišjimi nivoji preteklih let. Vse kaže, da se bo cikel v letošnjem letu ponovil, kar potrjuje tudi nedavna rast delniških tečajev največjih svetovnih proizvajalk železove rude.   

Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz, KD Skladi

KD Surovine in energija, delniški podsklad, investira v surovinske družbe.

Bančni sistem med poglavitnimi razlogi za znižanje bonitetne ocene Slovenije

Vendar pa razlaga znižanja bonitetne ocene, ki jo je S&P podal v svojem poročilu, ni ohrabrujoča. Kot poglavitni razlog za znižanje navajajo naraščajočo raven dolga glede na BDP. Poglavitni absolutni dvig dolga bo v prihodnosti prišel iz prenosa slabih terjatev bank na slabo banko, za kar bo Slovenija po ocenah S&P v letu 2013 potrebovala tri do štiri milijarde evrov, ob čemer se moramo zavedati, da bo znesek enak ne glede na način sanacije bank. To bo po ocenah agencije, glede na slabe obete gospodarske rasti, delež javnega dolga v BDP dvignilo z 48 odstotkov v 2012 na 59 odstotkov v 2013.
V poročilu S&P o oceni tveganja bančne industrije v državah se Slovenija uvršča v skupino 7
(v skupini 1 so države z najnižjim tveganjem bančnega sistema, v skupini 10 pa tiste z najvišjim) skupaj z Irsko, medtem ko se španija uvršča v skupino 5, Portugalska v skupino 6, Italija v skupino 4, Grčija pa v skupino 8. Takšno slabo stanje v slovenskih bankah povzroča, da banke vedno težje dostopajo do tujih virov financiranja, posledično pa zaradi slabega stanja svojih bilanc tudi znižujejo obseg financiranja gospodarstva.
 V Biltenu Banke Slovenije, z januarja 2013, lahko zasledimo podatek, da so se posojila nefinančnim podjetjem do novembra 2012, glede na isto obdobje leta 2011, znižala za 10,5 odstotka, slovenske banke pa so zaradi stroška rezervacij in oslabitev do konca novembra 2012 poslovale z izgubo v višini 274 milijonov evrov.
Ureditev razmer v bančnem sistemu, z dokončno sanacijo bank na kakršen koli način, s čimer bodo le-te ponovno lahko prevzele svojo vlogo motorja gospodarske aktivnosti, je nujna za stabilnost in rast slovenskega gospodarstva ter posledično za bonitetno oceno ter dostop Slovenije do mednarodnih finančnih trgov. Agencija S&P in druge mednarodne ustanove seveda poudarjajo tudi druge pomembne faktorje za stabilizacijo javnih financ ter okrepitev gospodarske aktivnosti, ki so prav tako nujno potrebni. Vsekakor se moramo zavedati, da je potreben paket ukrepov, ki bodo okrepili konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter njegovo privlačnost za tuja in domača vlaganja.
V nasprotju z določenimi tujimi mediji S&P ne verjame, da bo Slovenija za refinanciranje svojih obveznosti morala zaprositi za pomoč Evropo. Proračun Republike Slovenije za leto 2013 predvideva maksimalno zadolževanje v višini 4,6 milijarde evrov, s čimer bi refinancirali tudi del glavnice, ki zapade v plačilo v 2014 in 2015. Za samo izvrševanje proračuna potrebujemo okoli 1,5 milijarde evrov, kar ne vključuje predvidenih sredstev za sanacijo bank. Ob tem izdajo stabilnega dolgoročnega dolga ovirajo nesoglasja v slovenski politiki in nezavezanost vseh političnih strank k potrebnim reformam. Slabšanje bonitetne ocene pa ni ohrabrujoč pokazatelj, zato se pojavlja vprašanje, kako dolgo lahko država s kratkoročnim dolgom financira svoje potrebe in potrebe sanacije gospodarstva, ki z vsakim dnem odlašanja naraščajo.

Petra Lesjak, CFA, pomočnica direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja dobro poučenih vlagateljev, KD Skladi

Velika normalizacija na preizkušnji!

V principu pa je bil trgovalna strategija, ki se je izkazala za zelo dobičkonosno. Strah je bil tako silovit, da je vodil normalne investitorje v razprodajo obveznic slabe Evrope in kupovanje obveznic dobre Evrope po zelo navitih cenah. Delež investitorjev v španski dolg je upadel za 20 odstotnih točk na, 20 odstotkov. Delež investitorjev v italijanski dolg pa se je znižal za 15 odstotnih točk na, 35 odstotkov.

Glavni motor omenjene strategije je bilo počasno in slabo vodenje skupne evropske politike. A naivno je bilo pričakovati, da evropske institucije ne bode začele reševati problemov. Tako se je Evropska centralna banka odzvala s številnimi ukrepi. S poceni triletnimi krediti so učinkovito naslovili likvidnostni problem evropskega bančnega sektorja. Nato so sredi lanskega leta sprejeli ukrep potencialnega kupovanja kratkoročnih obveznic držav članic v težavah (OMT), ki je investitorje predramil in končal prej opisano trgovalno strategijo. S tega naslova so številni tudi realizirali visoke izgube.

Če pa pogledamo pod črto, je ekonomska negotovost predramila spečo Evropo v hitrejše in učinkovitejše reševanje problemov ter pokazala določenim politikam najprej rumeno, nato pa rdečo luč. Tako smo bili priča številnim menjavam oblasti v evropskih državah. Seveda pa niso bili vsi v Evropski uniji zadovoljni z novo politiko Evrope in bi si želeli, da bi se stvari peljale drugače. Tako ne preseneča poziv britanskega predsednika vlade Davida Camerona, da bi morali Britanci razmisliti o svoji prihodnosti v Uniji. 30-odstotni delež finančnega sektorja v državni ekonomiji je pač previsok, da bi se finančni center iz Londona prestavil v Frankfurt.

Druga polovica lanskega leta je bila tako v znamenju druge trgovalne strategije, ki ji v prispodobi lahko rečemo »velika normalizacija« ali postopna vrnitev v čas pred nastopom finančne krize pred dobrimi petimi leti, ko so se evropske države zadolževale po praktično enako visokih obrestnih merah. To bi si seveda želeli vsi davkoplačevalci »slabih« držav. A kot je zapisal francoski pisatelj Voltaire, da »common sense is not so common«*, tudi veliko politikov ne razume pomena rumene luči in se vračajo na sceno nekateri, ki so že dobili rdečo luč. Tako bodo volitve v Italiji in politično preigravanje v španiji ter tudi Sloveniji postavili veliko normalizacijo na preizkušnjo. Ključno pa bo, koliko časa bo trajala in koliko bo posamezno državo to stalo. Po drugi strani bo to varčevalcem v obvezniške sklade omogočilo ponovno nakupno priložnost. Zato se trgovci s obveznicami že dalj časa nasmihajo in si mislijo:»Hvala Bogu, da je tu Berlusconi!.«

*Zdrava pamet ni tako splošna.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi

 

Zdravstvo v letu 2013?

Varčevanje v produktih, ki so osredotočeni na zdravstvo, ima za seboj še eno odlično leto. Lahko napišemo tudi, da ima za seboj odlično desetletje. Tečaji večine farmacevtskih podjetij so lani zabeležili najvišje vrednosti v svoji zgodovini. Čar farmacevtskih podjetij je tudi v tem, da so njihovi denarni tokovi relativno bolj stabilni kot v nekaterih preostalih industrijah. Poleg tega je najpomembnejši faktor demografija, trend, ki traja desetletja in ima jasno začrtano pot.

Iz spodnjega grafa je razvidno, da so največji farmacevti v lanskem letu v povprečju dosegli donosnost v višini dobrih 18 odstotkov, kar je približno sedem odstotnih točk več, kot je zrasel ameriški borzni indeks S&P 500. V lanskem letu smo bili priče vrnitvi farmacevtov, ki so vezani na Evropsko Unijo. Nekateri problemi so se rešili, kar je pozitivno vplivalo na sentiment. Največji dejavnik pri rasti farmacevtskih podjetij pa so bili trgi v razvoju. Omenimo lahko predvsem Kitajsko in Indijo. Če spremljamo poslovanje farmacevtskih podjetij, hitro ugotovimo, da rast na omenjenih trgih presega dvoštevilčno. Prav tako praktično vsa podjetja Indijo in Kitajsko izpostavijo kot bodoči generator rasti. Obeti tako tudi v letošnjem letu ostajajo optimistični, vseeno pa tako visokih donosov kot lani ne gre pričakovati. Za boljše donose bo treba poiskati bolj tvegana podjetja, ki poslujejo na trgih v razvoju.

Primerjava gibanja 10 največjih farmacevtov

Svetovna farmacevtska podjetja trenutno žanjejo sadove pravilnih odločitev, ki so jih sprejela v preteklosti. Panoga ostaja perspektivna, dividendna donosnost relativno visoka, vrednotenja znotraj zgodovinskih povprečij, kar nam obeta stabilno leto 2013. Lahko pričakujemo tudi večjo prevzemno aktivnost znotraj panoge, saj podjetja z visokim stanjem denarja in nezadolženostjo zelo agresivno iščejo prevzemne tarče.

David Zorman, KD Skladi

Vas zanimajo podrobnosti o skladu KD Vitalnost, delniški