Rast v ZDA je predvsem posledica napovedi bolj ohlapne denarne politike v ZDA, v zadnjem mesecu pa so štafeto rasti prevzela predvsem boljša pričakovanja o rasti ameriških podjetij ter višjih dobičkih. Optimizem potrjujejo tudi podatki za poslovanje v prvem kvartalu leta 2019, saj je po dveh tretjinah objav skoraj 80 odstotkov ameriških podjetij preseglo pričakovanja, povprečno pa so rast dobičkov presegla za 7 odstotkov, rast prihodkov pa za skoraj 0,2 odstotka. Američani kot mojstri komunikacije so sicer pred tem konec leta pravočasno znižali pričakovanja, a tudi primerjava prvega kvartala leta 2019 z enakim obdobjem v letu 2018 kaže na skoraj na triodstotno rast dobičkov in štiriodstotno rast prihodkov. To v praksi nakazuje na nekaj nižje marže, a ker je trend poslovanja pozitiven, to vnaša optimizem na borze. V luči teh podatkov tudi zadnja objava rasti ameriškega BDP za prvi kvartal v višini 3,2 odstotka ni nobeno presenečenje. A vso to idilo dobrih podatkov je prejšnji teden nekoliko zamajal FED, ki je izjavil, da za zdaj ni razlogov za znižanje obrestnih mer, kar so nekateri analitiki že naglas pričakovali. Dodatne skrbi pa je povzročil Trump minuli konec tedna, ko je tvitnil, da bo dvignil carine na 200 milijard kitajskega izvoza v ZDA iz 10 na 25 odstotkov, preostanek 325 milijard, ki za zdaj ni obremenjen s carinami pa bo »kmalu« tudi obremenjen s 25-odstotno carinsko stopnjo. To kaže na zaplete v trgovinskih pogajanjih, čeprav so bile vse novice v zvezi s pogajanji v zadnjih mesecih zelo pozitivne. Ali gre le za dodaten pritisk na kitajske pogajalce ali pa pogajanjem dejansko slabo kaže, bomo videli 10. maja. Problema nimajo le Kitajci, saj že dosedanje sankcije vnašajo nemir v ameriško politiko in še posebej med republikance, tako da bi dodatne trgovinske ovire te nesporazume le še poglobile. Mogoče pa Kitajci pričakujejo, da bo Trumpov pokerski »blef« razpadel sam od sebe.

Vmes je med kladivom in nakovalom Evropa. Čeprav so evropske delnice od začetka leta zaostale za rezultatom ameriških sestričen za približno štiri odstotne točke, pa je bil ta zaostanek eden manjših v zadnjem obdobju, poleg tega pa se je v zadnjem mesecu optimizem nadpovprečno okrepil tudi v Evropi. Rezultati poslovanja nekoliko zaostajajo za ZDA in poročala je šele polovica evropskih podjetij, a tudi v Evropi vidimo pozitivna presenečenja. Rast dobičkov podobno kot v ZDA presega pričakovanja za dobrih 7 odstotkov, prihodkov pa za 0,5 odstotka. V primerjavi z enakim kvartalom lani so evropska podjetja nekoliko slabša kot ameriška, a kljub vsemu je optimizem okrepil delniške tečaje. Še posebej v Evropi razveseljujejo boljši podatki iz finančnih družb, kjer je bil rezultat v letu 2018 (poleg tehnologije) eden glavnih razlogov za zaostanek Evrope za ZDA. A tudi v Evropi trgovinska pošast dviga svojo glavo. Nedavni tviti Trumpa na temo subvencij evropskemu proizvajalcu letal Airbusu, ki roko na srce niso neresnične, a tudi ZDA subvencionirajo Boeing, kažejo na nadaljevanje trenj. Vprašanje je, kaj lahko prinesejo prihajajoče evropske volitve. Največja skrb je, da bo zmanjšana moč dosedanjih velikih blokov v evropskem parlamentu in okrepitev nekaterih novih prinesla status quo in s tem še počasnejše razreševanje težav. S tem pa ima Evropa zelo slabe izkušnje. Zato je na tem mestu pametno ponoviti staro vlagateljsko modrost. Nihče še ni bankrotiral, če je z mize pobral del dobička. Visoke donose v zadnjih mesecih se izplača izkoristiti za prestrukturiranje portfelja in zmanjšanje tveganja.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 8. maj 2019.

Po domače povedano, Evropska centralna banka bo še najmanj dve leti zagotavljala poceni denar oziroma skrbela za nizke obrestne mere. To seveda pomeni, da predvsem dobra oziroma željna inflacija ne dosega ciljev, gospodarska rast, predvsem v Zahodni Evropi, pa ostaja šibka. Temu lahko dodamo še negotovosti okoli brexita in takšna odločitev evropskih centralnih bankirjev ne bi smela presenetiti nikogar več. Kakšne so implikacije tega ukrepa za delniške trge, predvsem za Ljubljansko borzo?

Matematika je jasna, torej najprej zapišemo dejstva. Dividende družb, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, so se že lani sukale od 5 (Petrol) do 14 odstotkov (Telekom). Lansko poslovanje, ki se odslikava v letošnjih dividendah, je bilo še boljše. Zavarovalnica Sava je, denimo, imela kar 38 odstotkov višji čisti dobiček kot v letu 2017 in po zdaj znanih podatkih v borznem indeksu SBI TOP ni podjetja, ki bi lani ustvarilo manjši dobiček kot leto prej. Tako lahko z veliko gotovostjo zapišem, da kljub trenutno še ne objavljenim predlogom letošnjih izplačil dividende ne bodo nižje kot lani.

Petrol, ki je že sporočil predlagano dividendo v višini 18 evrov po delnici, bo tako izplačal dva evra ali dobrih 12 odstotkov več kot lani. Pri tržni ceni delnice, ki kotira na Ljubljanski borzi, to pomeni več kot petodstotni donos. In Petrol tradicionalno izplačuje eno izmed slabših dividend med borznimi blue chipi.

Če se zdaj vrnemo na začetek tega zapisa, se lahko spomnimo, da bančni depoziti danes ne prinašajo tako rekoč nobenih obresti in tako bo vsaj še prihodnji dve leti. Vendar pa ta finančna anomalija na Ljubljanski borzi ni nekaj novega, temveč je to realnost, ki traja že nekaj let. Apatija vlagateljev, ki lastnikom slovenskih delnic prinaša v primerjavi z alternativnimi naložbami nadpovprečne donose že nekaj let, je težko razumljiva racionalnim finančnikom. Na razvitih trgih se tovrstna arbitraža zapira z odkupi lastnih delnic, za katere ob takšnih izrednih okoliščinah kotirajoče družbe namenjajo tako rekoč večje zneske kot za investicije v nove proizvodne kapacitete. Odvisno seveda od razlike med tržno vrednostjo in tisto, ki jo lastniki (delničarji) ocenjujejo za pravo.

Te miselnosti na žalost v Sloveniji ni, saj ni pravih lastnikov naših paradnih konjev, manjšinski delničarji pa proti državnim lastnikom (skladom) praviloma nimajo nobene moči. Za ilustracijo lahko napišemo, da so odkupi lastnih delnic formalnopravno omogočeni, vendar se kljub takim sklepom ne izvršujejo. Žalostna primera opisanega stanja sta Petrol, še bolj pa Cinkarna Celje. Zadnja ima na bančnih računih desetine milijonov evrov, ki prinašajo negativne obrestne mere oziroma v najboljšem primeru ničelni donos. Sklep skupščine Cinkarni Celje omogoča kupovanje lastnih delnic po cenah od 250 do 300 evrov, vendar uprava skupščinski sklep ignorira. Vsak finančno celo nepismen bralec najbrž ve, da je približno desetodstotni dividendni donos, ki ga prinaša delnica Cinkarne Celje, višji od ničelne ali celo negativne obrestne mere, ki jo za svoj depozit dobi družba na banki.

Objavljeno v časniku Delo, 18. marec 2019.