Surova nafta najvišje po letu 2014

Obe najpogosteje citirani naftni mešanici surove nafte brent in WTI sta od januarja 2016 pa do danes skoraj potrojili vrednost. Konec leta 2015 oziroma v začetku leta 2016 je v veljavo stopil dogovor med državami naftnega kartela OPEC in Rusijo (ter še nekaterimi ostalimi manjšimi državami) o omejevanju rasti proizvodnje, s čimer so udeleženci hoteli stabilizirati globalni naftni trg, ki se je soočal z izjemno presežno ponudbo. Večina analitikov v prvih mesecih veljave dogovoru ni pripisovala velikih možnosti uspeha, a se je do danes izkazal za izjemno uspešnega.

Glavni razlog letošnje rasti se v veliki meri pripisuje gospodarskim sankcijam usmerjenim proti Iranu s strani ZDA (in njihovih satelitov) zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogojev jedrskega sporazuma. V okviru novega vala gospodarskih sankcij proti Iranu so ZDA »prosile« svoje zaveznice, da z novembrom prekinejo kakršno koli gospodarsko sodelovanje z Iranom. Neupoštevanje »prošnje« bi za vsako državo, ki ne bi upoštevala »želja« ZDA, avtomatsko sprožilo enake gospodarske sankcije, kot veljajo za Iran. Seveda se to (primarno) nanaša na trgovino z iransko nafto (ki je Američani ne uvažajo in tako ne bodo podvrženi nevšečnostim, povezanim z iskanjem novih poslovnih partnerjev, ki bodo najverjetneje hoteli za sodelovanje drugačne komercialne pogoje), katere izvoz pokrije skoraj 3 odstotke svetovne dnevne porabe oziroma 3 milijone od 100 milijonov sodčkov dnevno.

Izpad iranske proizvodnje bi bil dovolj velik, da bi zamajal rahlo ravnovesje na svetovnem naftnem trgu, kar se odraža tudi v rasti cene. Še vedno ni povsem jasno, kako se bosta na poziv ZDA odzvali Indija in predvsem Kitajska, največji odjemalki iranske surove nafte. Kitajska je nedavno za transport surove nafte že začela uporabljati iranske tankerje in s tem prihranila nevšečnosti podjetjem s sedežem v državah – in posledično tudi tem državam, ki so »ustregle« željam ZDA. Kitajska se je že velikokrat izkazala za zelo iznajdljivo in verjamem, da v luči novonastale trgovinske vojne, ne bo kar tako sklonila glave in sprejela »tujih« pravil igre. V tem primeru na naftnih trgih morda ne bomo deležni rušenja ravnotežja, zaradi česar tako »napihnjena« cena tekočega zlata ne bo vzdržna.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 3. oktober 2018

Davčni strel v koleno

 

Tem naj bi bila po neuradnih informacijah namenjena desetina ponujenih delnic. Med poznavalci domačega trga kapitala prevladuje ocena, da IPO NLB za Slovence ne bo zanimiv, če bi se spremenila cedularna obdavčitev, kot je predvideno v koalicijski pogodbi. To bi bil seveda strel v koleno vladajoče politike, saj bi takšna privatizacija privedla ravno do zaključka, kot si ga želi predvsem leva politična struja.

Razpršenost lastništva, domači vlagatelji in čim manjše število tujih špekulantov je mantra, ki jo vseskozi ponavljajo politiki. In navsezadnje, manjše število kupcev pomeni nižjo ceno prodajanega blaga. Pričakujemo torej, da se vlada čim prej oglasi in razčisti dvome o tem, kakšna bo nova davčna zakonodaja.

Novi finančni minister Andrej Bertoncelj prihaja iz SDH, torej bi omenjeno težavo moral razumeti. Bo sprememba v škodo podjetnikom, vlagateljem v delnice in vzajemne sklade ter sami državi kot prodajalcu delnic NLB? Bi izpeljana letos, morda drugo leto ali pa bo vlado le srečala pamet in bo pustila davke nespremenjene?

In ne samo pri NLB, interesa za nakup delnic oziroma varčevanja v vzajemnih skladih na splošno ne bo več. Ob tveganju, ki ga prinašajo naložbe v delnice, in davku, ki bi vzel skoraj polovico kapitalskega dobička in bo povišal davčno obremenitev osnovne plače, se investiranje v delnice preprosto ne bo več izplačalo.

Pod vplivom tega meča, ki visi nad glavo domačim vlagateljem, je od začetka junija, ko je bil znan rezultat volitev, borzni indeks SBI TOP zdrsnil že za devet odstotkov. Fizične osebe bežijo iz naložb, saj letos še lahko prodajo delnice in plačajo normalen davek na kapitalski dobiček. Na domači borzi je tako slišati pregovor »Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.«

 

Objavljeno v časniku Delo, 29. september 2018

 

Kaj pa zdaj?

A poudariti moramo, da v je v razvitih gospodarstvih predvidljivost tista, ki omogoča kontinuirano gospodarsko rast. Hitri in nenadzorovani premiki monetarne politike imajo namreč hitre in predvsem negativne posledice na realni ekonomiji. V tem smislu je leto 2015 izrazito posebno, saj je v obdobju po začetku odkupovanja obveznic (APP) Draghi testiral, kako lahko s svojo komunikacijo spreminja smer trga – ukrep, ki ga zdaj formalno poznamo kot prihodnje usmeritve.

Ta ukrep je v zadnjih mesecih prišel v središče dogajanja. ECB celo navaja uspešno razširitev svojega komunikacijskega kanala z različnimi platformami družbenih omrežij. Zdi se, da novega denarja po letošnjem letu več ne bodo namenjali odkupovanju obveznic. Vse kar jim je ostalo, je reinvestiranje glavnice zapadlih obveznic iz zaloge in operacije zamenjav ročnosti.

S tem pa dajejo finančnim igralcem možnost večjega vpliva na trg oziroma, z drugimi besedami, večjem nihanju oziroma slabi volatilnosti. Ne preseneča, da je šel odbor ECB v ofenzivo in v zadnjem času v svojih nastopih in intervjujih predstavil kopico zanimivih podatkov. V nekaterih govorih so celo malo odprli svojo »črno skrinjico« razmišljanja v zadnjih petih letih. Hkrati so pa med vrsticami trgu signalizirali, kakšno obnašanje si želijo v prihodnosti.

Povedano na kratko. Želijo gradualizem brez večjega in škodljivega nihanja. Vsi se zavedajo, da bodo morali ključne obrestne mere v naslednjem obdobju začeti dvigovati. Hkrati pa postopno dopustiti normalizacijo na trgu dolgoročnih obrestnih mer, ki jo merimo kot strošek držanja, ki je v tem trenutku ocenjen na -100 bazičnih točk. Torej se Nemčija za 10 let zadolžuje vsaj 1 odstotek nižje, kot bi se brez ukrepa ECB. Če bi prišlo do hitrega premika, bi to povzročilo veliko škodo (znižanje cene glavnice za dobrih 9 odstotkov) v portfeljih finančnih podjetij.

Obilo dela, torej. Vzdrževati gospodarsko rast brez rasti demografije je izjemno težko. Japonska je na primer v zadnjih 10 letih povečala svojo bilanco za štirikrat, BDP pa se je nominalno zvišal samo za 5 odstotkov. A že nekaj besed lahko naredi pot bistveno lažjo, tako da se mi zdi investicija v dobro komunikacijo zelo smiselna. Ujeti pravo frekvenco pa je odločilno za investiranje.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 26. september 2018

Potencialne nevarnosti v prihodnjih tednih

Nekateri imajo politične težave, drugim se ekonomija ohlaja. Vsi pa so pod vplivom višjih obrestnih mer v ZDA, ki draži zunanje financiranje in pritok tujega denarja, ki ga te države potrebujejo, da lahko ohranjajo visoko gospodarsko rast. Denarni tokovi so se tako nekoliko preusmerili, v preteklih letih so dolarji prihajali v države, kot so Indija, Turčija, Rusija, Kitajska, Južna Afrika in tako dalje. Ker dolar ni več tako poceni, so se naložbe ustavile in posledično so valute omenjenih držav proti dolarju začele izgubljati. Če je bila posamezna država še v negativnem ekonomskem ciklu, se so njihove težave še potencirale, v igro so vstopili še špekulanti in zgodil se je zlom nekaterih valut.

Obenem je ameriški predsednik Trump napovedal in delno tudi že uvedel tarife na kitajski uvoz v ZDA. Vpliv na Kitajsko pa se pozna v vsej Aziji, pa tudi v Evropi. Če bi Trump uvedel tarife na ves uvoz kitajskih izdelkov, bi to pomenilo padec kitajske gospodarske rasti za 0,7 odstotne točke. Zavedati se je treba tudi, da so tarife tudi politična propaganda za volitve, ki jih imajo v ZDA 6. novembra. Takrat volijo svoje predstavnike v senat in kongres, ki ju trenutno obvladujejo republikanci. Če se zgodi, da demokrati prevzamejo večino v obeh domovih, lahko blokirajo Trumpov ekonomski program in zakonodajne spremembe. To se sicer zdi zelo težko, saj volivci večinoma volijo za že izbranega predstavnika. Tokrat je sicer na republikanski listi kar veliko novih obrazov, saj so nekateri zavrnili agendo Trumpa. Tako se spremembe zdijo mogoče, kar pa lahko precej spremeni usodo naslednjih reform, ki jih želi uvesti Trump. Prav tako bodo pod drobnogledom tudi naslednji sestanki Feda, do konca leta se sestanejo še trikrat. Za zdaj podatki kažejo, da ekonomija lahko zdrži višje obrestne mere ter da bo obrestna mera v ZDA konec leta znašala 2,5 odstotka. Zdi se, da so višje obrestne mere in tarife že v veliki meri vračunane v cene delnic trgov v razvoju. Negotovost ostaja politična kampanja Trumpa in njegova ostrost v izjavah. To se končuje z volitvami 6. novembra.

Objavljeno v časniku Dnevnik 19. september 2018.

KD Skladi smo ponosni generalni pokrovitelj Delovih podjetniških zvezd 2018

 

KD Skladi že vrsto let podpirajo projekte, ki spodbujajo inovativna in razvojno usmerjena podjetja, ki si želijo odličnosti in dolgoročnega uspeha, saj so tudi sami družba, ki ima v svojem DNK-ju zapisane podobne vrednote – odličnost, dolgoročnost, strast, zmaga in ekipni duh.

»Mala in srednje velika podjetja so motor vsakega gospodarstva, vendar so pri nas pogosto manj razumljena. Večina slovenskih malih in srednje velikih podjetji, ki jih mi ocenjujemo kot podjetja prihodnosti, prihaja iz predelovalne in tehnološke dejavnosti ter zdravstva. Imajo dobre kadre, razvojno usmerjene ideje, so usmerjena v rast, a brez ustreznega lastniškega financiranja. Ko se pogovarjamo z njimi ugotavljamo, da banke niso nujno dolgoročni partnerji v vsaki fazi njihovega razvoja, kar se je videlo tudi v zadnji krizi. Na tem področju vidimo svoj potencial in tudi poslanstvo naše industrije,« je poudaril Luka Podlogar, predsednik uprave KD Skladov.

Uredništvo Dela je na podlagi seznama podjetij, ki jih je pripravil partner projekta, Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) naredilo ožji izbor 115 podjetij, med katerimi so izbrali deset nominirancev – podjetij, ki so inovativna, izvozno in razvojno naravnana, imajo najmanj tri milijone evrov letnih prihodkov, najmanj pet zaposlenih, dodana vrednost na zaposlenega pa znaša najmanj 35.000 evrov. Obenem pa se zavedajo, da so kadri ključnega pomena za njihov uspeh.

Podjetja Pipistrel, Polycom Škofja Loka, Solis Straža, D. Labs, Vasco, Acies Bio, Labena, Mineralka, Mi elektronika, Resalta, ki so nominirana za prestižno nagrado, so predstavljena na spletni strani www.delo.si/delove-podjetniske-zvezde, kjer lahko za svojega favorita glasujejo tudi bralci.

Z velikim gala dogodkom, ki bo 8. novembra na Brdu pri Kranju, bodo razglasili Delovo podjetniško zvezdo 2018. To bo eno od desetih malih in srednje velikih podjetij, po presoji uredništva in strokovne žirije, katere predstavnik je tudi Luka Podlogar, predsednik uprave KD Skladov. Na isti dan bo v okviru projekta Delove podjetniške zvezde bo prvič organizirano tudi seminarsko vozlišče Posel – zgodba človeškega kapitala, na katerem bodo povezali teme pomembnosti človeškega kapitala, smisla in cilja podjetništva, razumevanja in vpeljevanja novih poslovnih modelov, ki jih zahteva 4. industrijska revolucija. Luka Podlogar, predsednik uprave KD Skladi bo med drugim z gosti pojasnil, kako upravljati fazo rasti podjetja.

 

 

Širitev okužbe

 

Letos lahko s precejšno gotovostjo napovemo vsaj še 2 dviga obrestnih mer v ZDA. V prihodnjem letu trg pričakuje vsaj še dva ali tri dvige, s čimer bi se ciljna obrestna mera dvignila nad 3 odstotke. S tem postanejo ameriške obveznice precej bolj zanimive, po drugi strani pa to pomeni odliv denarja s trgov v razvoju in precej dražje zadolževanje podjetij in držav iz te regije. Če ima država urejene javne finance in so v dobrih časih razmišljali o slabih, to ne bi smelo prinesti velike krize. A problem je brezglavo poceni zadolževanje za nizko donosne investicijske projekte, veliki trgovinski in proračunski primanjkljaji ter politična neravnovesja, ki sprva začnejo potapljati valute, v drugi fazi pa lahko nastopi vsesplošna ekonomska in dolžniška kriza. Vlagatelji so po letih visokih donosov v zadnjih tednih zopet začeli podrobneje secirati finance držav v razvoju in se ob ugotovljenih šibkih točkah pospešeno umikajo z nekaterih trgov. Tako je letos več kot 10-odstotni upad valute v primerjavi z dolarjem doživelo že sedem držav. Naštejmo jih po velikosti upada: Argentina, Turčija,  Brazilija, Južna Afrika, Rusija, Čile in Indija. Večina teh držav ima primanjkljaj tudi v trgovinski bilanci, kar po eni strani sproži rast inflacije, po drugi strani pa je klasično priporočilo finančne javnosti dvig obrestnih mer, ki dodatno duši domačo rast. Recepti rešitve niso uniformni, a kot kaže, jih je težko implementirati, saj so boleči za prebivalstvo in na površje prinese nove obraze v politiki, ki zmagujejo z bolj ekstremnimi pogledi, tako levimi (Venezuela) kot desnimi (Turčija).

Zgodovina nas uči, da je Fed praktično v vsakem ciklu dvigovanja obrestnih mer po drugi svetovni vojni te dvigoval toliko časa, da se je nekaj “zlomilo”. Trenutno najšibkejša točka se zdijo trgi v razvoju. Vedno več vzporednic se vleče z obdobjem pred azijsko krizo leta 1998. A problem Evrope in ZDA je, da je danes naša odvisnost od trgov v razvoju bistveno večja kot pred dvema desetletjema. Še zlasti v Evropi je levji delež rasti podjetij po zadnji krizi prišel iz rasti na trgih v razvoju. Praviloma so tam tudi marže višje ali celo precej višje. Zato ne moremo zgolj odmahniti z roko, češ, to ni naš problem. Če se v težavah znajdeta Turčija ali Argentina ima to negativen, a obvladljiv vpliv na Evropo. Če se v krizi znajde vseh sedem zgoraj naštetih držav (in še nekatere druge), ima to velik negativen vpliv na svetovno gospodarstvo. To pomeni recesijo. In močno korekcijo na globalnih trgih. Trgovinske vojne in dodatne carinske ovire lahko negativen vpliv gospodarskih težav le še okrepijo, zato lahko na tej točki, ko so se nabrala precejšnja neravnotežja na trgih v razvoju, predstavljajo zelo nevaren pospešek negativnim trendom.

Vsaka kriza predstavlja tudi dobro vstopno točko za pripravljene in likvidne vlagatelje. Nekatere naložbe s trgov v razvoju se zdijo v tem trenutku že zelo ugodno vrednotene, a glede na dinamiko posameznih držav mislim, da še ni čas za močnejši vstop na trg. Situacijo je treba spremljati in se prilagajati razmeram, ki trenutno velevajo previdnost, a ko/če pride do res močne korekcije, pa bo potrebna potrpežljivost pri investiranju, a verjamem, da bo bogato nagrajena.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik 12. september 2018.

 

Mesečno poročilo KD Krovnega sklada za avgust 2018

 

Mesečno poročilo avgust 2018

 

Naložbeni komentar – avgust 2018

Globalni delniški indeks MSCI je v avgustu pridobil približno en odstotek in pol, izraženo v evrih. Rast globalnega indeksa je prišla na račun višjih tečajev ameriških delnic, ki so se podražile nekaj manj kot štiri odstotke, izraženo v evrih. Naložbe v Evropi in na trgih v razvoju so se pocenile.

Ameriški delniški indeks S&P 500, ki predstavlja 500 največjih podjetij po tržni kapitalizaciji, je v avgustu dosegel nov zgodovinski vrh. Najbolj so se podražile delnice podjetij v tehnološkem sektorju, med poraženci pa so bila podjetja iz energetske panoge. Predsednik Trump je dosegel trgovinski dogovor z Mehiko, kjer so spremenili sporazum NAFTA, sklenjen leta 1994. Do dogovora s severno sosedo Kanado še ni prišlo. Po zadnjih podatkih je bila stopnja rasti cen v državi 2,9 odstotna, kar je najvišje v zadnjih šestih letih. Inflacija je za pol odstotka nižja, če ne upoštevamo rasti cen energentov in hrane. To daje dobre pogoje centralni banki za nadaljevanje programa normalizacije monetarne politike. Na trgu ameriških državnih obveznic večjih premikov v avgustu ni bilo. Donosnost do dospetja na 10-letno obveznico se je gibala nekoliko pod tremi odstotki.

Trgi v Evropi so se pocenili za okoli dva odstotka in pol. Prav tako kot v ZDA, so vlagatelji najvišje donose dobili iz naložb v tehnološka podjetja. Italijanski delniški indeks je avgusta izgubil devet odstotkov. Poleg politične negotovosti je v medijih odmevala novica o nesrečni zrušitvi mosta v Genovi, katerega je upravljala družba Atlantia. Delnice le-te so padle za okoli 30 odstotkov, saj most naj ne bi bil pravilno vzdrževan in bo družba nosila odškodninske posledice. Vlagatelji so izstopali tudi iz naložb nemškega farmacevtskega giganta Bayerja, zaradi tožb proti Monsantu, ki ga je Bayer kupil pred kratkim za 62,5 milijarde dolarjev. Potrošniško zaupanje v območju skupne valute se je poslabšalo, kar lahko označuje nižjo gospodarsko rast v prihodnjih mesecih, saj je bil potrošnik temelj ekonomskega okrevanja. Donosnost do dospetja 10-letne nemške državne obveznice se je nekoliko znižala.

Naložbe na trgih v razvoju so se pocenile za nekaj več kot tri odstotke, merjeno z indeksom MSCI izraženim v evrih. Padec je bil največji v Braziliji, in sicer več kot 10 odstotkov. Valute držav v razvoju so izgubile proti dolarju, kar kaže na odtok kapitala iz teh držav. Najbolj sta devalvirala turška lira in argentinski peso, in sicer za več kot 30 odstotkov v obdobju enega meseca. Argentina je že zaprosila za pomoč Mednarodnega denarnega sklada.

Slovenski borzni indeks je izgubil skoraj 3 odstotke. K temu sta najbolj prispevali pocenitvi delnic Zavarovalnice Triglav in Petrola, ki sta izgubili več kot 5 odstotkov.

Napovedi sprememb davkov povečajo tveganja

Vtis imam, da se v družbah manj govori o cikličnosti v drugih družbenih sistemih. Alexis de Trocqueville, francoski diplomat iz 19 stoletja, v delu Demokracije v Ameriki pravi, da sta uspešnost družbe in nivo demokratično izvoljenih kandidatov nasprotno povezani. Torej, v slabih časih imajo volivci tendenco po izvolitvi pokončnih, zaupanja vrednih ter družbi dobronamernih. V dobrih časih pa volijo voditelje z »gibljivo hrbtenico«, oportuniste in preračunljivce. Moč demokracije pa naj bi bila ravno v naravni izravnavi. Slabe politike na neki točki zamenjajo boljši.

A v drugih političnih oblikah je to težji in bolj dolgotrajen proces. Za padec aristokracije v Evropi je bila potrebna francoska revolucija, za padec nacizma in fašizma izguba vojne ter komunizma gospodarski kolaps epskih razsežnosti. Na tej točki verjetno ne preseneča, zakaj smo na trgu priča tektonskim premikom v Turčiji. Njihova valuta je že dolgo časa pod velikim pritiskom, ki so se v zadnjem času samo še  povečali. »Sultanizacija« Erdoganove Turčije se dogaja vsaj od leta 2012, a dokler svojega delovanja ni preselil v ekonomsko in finančno sfero, politična radikalizacija trga ni skrbela. Ko si je pa podredil centralno banko, je bilo veselja konec. Suverena centralna banka je namreč dobro zagotovilo za stabilnost finančnega sistema.

Kaj pa je navadno kanarček v rudniku, ki nakazuje na napake? Beg kapitala iz države. Zanimivo in tedaj dokaj čudno je bilo opazovati turške investitorje, ki so po letu 2012 s svojim finančnim premoženjem iskali priložnosti zunaj svojih meja, ko je na drugi strani globalni finančni sistem iskal priložnosti v Turčiji. A v luči dogodkov v zadnjem času so imeli še kako prav – saj je samo turška lira izgubila okoli dve tretjini vrednosti.

Da je denar plaha ptica, je že dolgo znano. Da je akumulacija kapitala dolgoročen in izjemno kompleksen proces, je v panogi finančnih skladov dobro poznano. Za ponovno izgradnjo zaupanja po največji finančni krizi je potrebno veliko energije. A če niso borzna tveganja za varčevalca dovolj, lahko na kakšni točki z navidezno mamljivim ukrepom spremembe davkov brez kakšne širše analize, država tveganja še dodatno poveča. S tem pa sili družbo v nesmiselne a racionalne odločitve.

Objavljeno v časniku Delo, 1. september 2018

Krizi v Argentini in Turčiji nič drugačni od preteklih

Vsako ekonomsko krizo je treba začeti analizirati na strani kreditodajalcev, saj brez njih vsi tisti (posamezniki, podjetja in države), ki so pripravljeni na brezglavo zadolževanje, ki si ga morda ne morejo privoščiti, ne bi zabredli v finančne težave na prvem mestu. Izjemno agresivna denarna politika največjih »zahodnih« centralnih bank po krizi 2008 je poplavila finančne trge. Vsi, ki so imeli dostop do »zastonj« denarja so iskali naložbene priložnosti, ki so nosile (kakršno koli) višjo donosnost.

Veliko teh sredstev je romalo v države v razvoju, ki so v iskanju tujega kapitala pospešeno izdajale državne obveznice, s katerimi so kasneje financirale (ne)dobičkonosne projekte. Zametki ekonomskih kriz se navadno začnejo prav v tej fazi, ko državniki sposojeni kapital investirajo v ekonomsko neupravičene projekte, ki ne samo da ne bodo prinesli zahtevane stopnje donosnosti, ampak najverjetneje ne bodo zmožni niti poplačati posojil, s katerimi so bili prvotno financirani. Razlogi za izbor tovrstnih projektov lahko tičijo v korupciji, kupovanju »socialnega miru«, izpolnjevanju neupravičenih predvolilnih obljub in podobno, kar pa ni tema tega članka.

Večina tovrstnih propadlih projektov v nadaljevanju negativno vpliva na gospodarsko rast in lahko prispeva k rasti inflacijskih pritiskov. Dokler so vlagatelji pripravljeni kupovati tovrstni dolg držav, podjetij in posameznikov, težave navzven niso vidne in v očeh javnosti tako ne obstajajo. Pač izdamo nov dolg, morda celo po ugodnejši obrestni meri (veliko povpraševanje vodi v padec lokalnih obrestnih mer), da poplačamo starega (četrti televizor kupimo s kreditno kartico, ki jo poplačamo z limitom na debetni kartici, ki ga nato poplačamo z najemom kratkoročnega posojila itd.). Težava nastopi, ko začne posojilodajalcev primanjkovati oziroma celo izginejo in kolesa ne moremo še enkrat zavrteti.

Ravno ta scenarij se je v zadnjih letih odvijal v Turčiji. Preden je Erdogan začel uresničevati sanje o diktaturi in s tem popolnoma spremenil percepcijo o državi med »zahodnimi« vlagatelji, je Turčija veljala za šolski primer perspektivne države v razvoju. Zaradi visoko rastoče ekonomije z izjemno ugodno demografsko sliko so vlagatelji »stali v vrsti« za turške obveznice. Danes je raven zunanjega dolga v  BDP v Turčiji najvišji med državami v razvoju, njene trenutne devizne rezerve pa vlagateljem niti približno ne zagotavljajo poplačilo dolga. Gospodarska rast, v preteklosti primarno financirana z zadolževanjem, je izgubila glavni vir financiranja in se je znašla v primežu. Če k temu prištejemo še naraščajočo inflacijo in močno povečano politično tveganje, ne preseneča, da smo v zadnjem obdobju na deviznih trgih priča pravi razprodaji turške lire, ki je v primerjavi z ameriškim dolarjem samo letos izgubila več kot 40 odstotkov vrednosti. Podobno zgodba se piše v Braziliji, Argentini in še kateri državi v razvoju, katerih politični veljaki so med študijem »spali« med predavanji o ekonomskih krizah v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 5. september 2018

Od Krištofa Kolumba do American Research and Development Corporation – razvoj skladov zasebnega kapitala

V zgodovini je bilo veliko obdobij, kjer so uspešne podjetniške zgodbe nastajale s pomočjo financiranja in podpore oblasti, premožnih družin, uspešnih podjetij itd. Med bolj znana zgodnja financiranja, ki si delijo nekaj skupnih lastnosti z načinom delovanja današnjih skladov zasebnega kapitala, spadata sistem financiranja trgovcev na območju Italije in ena bolj znanih odprav vseh časov, odprava Krištofa Kolumba.

Na območju današnje Italije se je nekje okrog 10. stoletja razvila oblika trgovske družbe z imenom »commenda«, ki spominja na današnjo komanditno družbo (angl. limited partnership), najpogostejšo pravno obliko skladov zasebnega kapitala in s pomočjo katere je bilo omogočeno premožnim italijanskim trgovskim družinam financiranje odprav trgovcev. Oblika trgovske družbe commenda je bila sestavljena iz »spečega« partnerja, vloga podobna današnjemu komanditistu (angl. limited partner), ki se trgovcu ni pridružil na potovanju in je za obveznosti družbe odgovarjal le s svojim vložkom, in »potujočega« partnerja, trgovca, ki je prevzel odgovornost za aktivnosti in poslovanje družbe ter se odpravil na pot v upanju, da bo ta uspešna in da iz daljnih dežel prinese dobrine, s katerimi bo lahko trgoval doma. Vlogo »potujočega« partnerja lahko primerjamo z današnjim komplementarjem (angl. general partner). V enakem obdobju naj bi se hkrati razvil angl. pojem »carry interest«, ki označuje sistem spodbujevalne provizije. Trgovci in premožne družine, ki so financirale odprave, so si namreč delili dobiček, ustvarjen s prodajo dobrin, ki so jih trgovci na ladjah pripeljali iz daljnih dežel. Po mnenju nekaterih avtorjev naj bi ravno ta sistem v kombinaciji z ugodno zemljepisno lego omogočil razcvet takratnim republikam na območju današnje Italije in pripomogel k temu, da so postale mednarodni trgovski centri.

Kolumb je menil, da je mogoče do Indije priti po vzhodni in zahodni poti. Podporo za odkrivanje zahodne poti je šel iskat na portugalski dvor, ki je do takrat izkazal največjo željo po njenem odkritju. Po skrbnem pregledu svetovalcev portugalskega dvora je bil Kolumbov načrt odkrivanja Indije zavrnjen. Svetovalci so namreč ocenili, da je Kolumb močno podcenil dolžino potovanja in da bi bila naložba v odpravo previsoka. Po zavrnitvi na Portugalskem je Kolumb poskusil srečo še na španskem dvoru, na katerem so njegovo zamisel podprli po sedmih letih Kolumbovega prepričevanja. Kraljica Izabela I. Kastiljska in kralj Ferdinand II. Aragonski nista zagotovila samo finančne podpore, ampak sta Kolumbu ponudila podporo tudi pri načrtovanju ekspedicije in rekrutiranju mož posadke. Kolumb naj bi si pred odpravo izpogajal tudi 10-odstotni delež v dobičku, ki bi ga bili podporniki poti deležni ob morebitnem uspehu. Skrbni pregled načrta odprave, financiranje poslovne ideje, izdatna pomoč pri vodenju in realizaciji projekta ter delitev dobička so lastnosti,  ki so se v industriji zasebnega kapitala ohranile do danes.

V zgodovini je bilo zgodb, podobnih opisanim, veliko, a so kljub temu temelje sodobne industrije zasebnega kapitala postavili šele leta 1946 z ustanovitvijo družb American Research and Development Corporation (ARDC) in J. H. Whitney & Company, in to ravno na kontinentu, ki ga je odkril Kolumb s pomočjo izdatnega financiranja kraljice Izabele in kralja Ferdinanda. Družbi American Research and Development Corporation (ARDC) in J. H. Whitney & Company sta zbirali kapital institucionalnih vlagateljev in investirali ter spodbujali rast zasebnih podjetij v Združenih državah Amerike. Ta oblika investiranja je bila pred drugo svetovno vojno domena le premožnih posameznikov in družin. Družbo ARDC je ustanovil nekdanji francoski general Georges Doriot, ki je emigriral v ZDA v dvajsetih letih 19. stoletja, si prislužil naziv MBA, postal profesor in pozneje tudi dekan fakultete Harvard Business School. Georges Doriot je ustanovil ARDC , da bi spodbudil investicije v podjetja, ki so jih ustanavljali in vodili vojaki, ki so se vrnili z bojišč druge svetovne vojne. Eden večjih uspehov družbe ARDC je bil kapitalski vložek 70.000 dolarjev v podjetje Digital Equipment Corporation (DEC), katerega ustanovitelja sta bila inženirja iz Massachusetts Institute of Technology (MIT), Ken Olsen in Harlan Anderson. Tri leta po finančnem vložku je podjetje DEC predstavilo svoj prvi računalnik v velikosti hladilnika za 120.000 dolarjev. Računalnik je bil kljub svoji velikosti in cenibistveno manjši in cenejši od konkurenčnih. Ob prvi javni prodaji delnic (IPO) so lastniki podjetja DEC v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zbrali 38 milijonov dolarjev.

Uspehi prvih tovrstnih družb in vedno prijaznejša zakonodaja v Združenih državah Amerike so v nadaljnjih letih pritegnili velike institucionalne investitorje in omogočili razmah industrije. Med pomembnejše dogodke spadajo tako imenovani Small Business Investment Company Program (SBIC), ki so ga predstavili leta 1958 kot odgovor na študijo ameriške centralne banke, ki je ugotovila, da imajo majhna podjetja v ZDA otežen dostop do različnih virov financiranja, potrebnih za razvoj in sledenje tehnološkemu napredku. Program SBIC je omogočil nastanek zasebnih investicijskih podjetij, ki so manjšim podjetjem zagotavljala tvegani kapital, dolgoročno dolžniško financiranje in podporo pri vodenju. Drugi pomembni dogodek je bila sprememba zakonodaje ERISA (angl. Employee Retirement Income Security Act) leta 1978, ki je pokojninskim skladom omogočila vlaganje v sklade zasebnega kapitala in tako pomembno vplivala na razmah industrije.

Financiranje podjetij iz skladov zasebnega kapitala je zdaj eden izmed alternativnih virov financiranja podjetja. Skozi leta se je razvil v izjemno pomemben vir, ki je na voljo podjetjem vseh velikosti in v vseh življenjskih ciklih. Cilj skladov zasebnega kapitala je investirati v rast in razvoj podjetij, nuditi podporo in pomagati podjetjem pri uresničitvi dolgoročnih ciljev. S tem se v primeru uspeha vrednost podjetja poveča, kar poveča tudi vrednost naložbe sklada. V primerjavi s posojilom je naložba sklada v zasebno podjetje dolgoročno dejanje z lastnostmi aktivne udeležbe pri upravljanju podjetja. Gre za izoblikovanje okolja, v katerem vodstvo podjetja in sklada delujeta z roko v roki in stremita k skupnim ciljem.

V naslednjem prispevku bomo predstavili dejavnike, ki so močno vplivali na razvoj industrije, kot jo poznamo danes, in konkretne primere družb, na razvoj katerih so pomembno vplivali alternativni viri financiranja.

Objavljeno v časniku Delo – Svet kapitala, 31. avgust 2018