Zaščita prihrankov

Zadnji teden vse več investitorjev razmišlja o zaščiti prihrankov. Nadpovprečen donos ni več glavna tema vlaganja na kapitalskih trgih - v ospredje je vprašanje, kako ohraniti tisto, kar smo ustvarili v času debelih krav.

 

Vojna v Ukrajini je po letih rasti kapitalskih trgov to vprašanje le še okrepila in s seboj poleg človeške tragike, uničenja in obupa prinesla tudi povsem realne ekonomske posledice. Te krepijo trende, ki so se že pred tem pojavili v glede katerih se je upalo, da bodo odločevalci – predvsem politiki in centralne banke – našli prave odgovore in omilili njihov učinek. Govorimo o rasti cen surovin in energentov, o inflaciji, logističnih težavah in geopolitičnih napetostih.

Cene surovin in energentov so začele naraščati že pred vojno. Vojna je ta trend le pospešila – v enačbi je zaradi sankcij in izpada proizvodnje zmanjkal del dobav. A glavni vzrok rasti, tako pred vojno kot v vojni, so ohlapna denarna politika ter nizke obrestne mere in tiskanje denarja. Cene bodo rasle do ravni, ko se bo poraba surovin in energentov zaradi draginje tako zmanjšala, da se bo vzpostavilo novo ravnotežje. Ne enega ne drugega ne bo zmanjkalo, le dražje bo oboje, to pa lahko prinese nove politične napetosti predvsem na trgih v razvoju. Geopolitične napetosti se tako ne zmanjšujejo, ampak krepijo. Razdor med Rusijo in Zahodom se je krepil že vse od leta 2014 in zdaj kulminiral s hudimi gospodarskimi sankcijami, a osrednja točka je še vedno Kitajska in njen odnos z ZDA.

Kitajska je drugo največje svetovno gospodarstvo. Rusija bo po upadu BDP zdrsnila močno navzdol in izpadla iz prve dvajseterice. Zato je kljub vojni in njenemu vplivu na Evropo z ekonomskega vidika za preostali svet pomembno, kako se bodo razvijali odnosi Kitajske z ZDA in Evropo. Kitajska obravnava izbruhov koronavirusa in nadaljevanje njene politike ničelne stopnje tolerance do covida z zapiranjem celotnih mest in regij še naprej ustvarja logistično nočno moro, ki se zdaj počasi seli v Evropo. Kar smo pred meseci videli v ameriških pristaniščih, se po poročanju dogaja tudi v Evropi, celo v Luki Koper. V globaliziranem svetu se težave prej ali slej pojavijo povsod, tudi pri nas. Izzivi v globalnih dobavnih verigah skupaj z rastjo cen surovin in energije so najpomembnejši generator inflacije, ki bo višja od pričakovanj. Na drugi strani obe težavi skupaj z geopolitiko zavirata gospodarsko rast. Stagflacija je beseda, ki kot mora preganja analitike in jim krati spanec.

Tako okolje je precej drugačno, kot smo ga bili varčevalci vajeni v zadnjem desetletju. Slovenski varčevalci so zelo vezani na bančno varčevanje. Prihranki na bankah presegajo 24,3 milijarde evrov in se hitro povečujejo. Samo januarja letos so se depoziti gospodinjstev v bankah povečali za skoraj 300 milijonov evrov. Del prihrankov se zliva v nepremičnine, a te se zdijo drage in donosi iz najemnin so postali zelo nizki. Slovenci smo podhranjeni, kar zadeva razpršene globalne naložbe, tako obvezniške kot delniške. Zaradi dvigovanja obrestnih mer se trenutno obvezniške naložbe zdijo manj zanimive kot delniške, a izgovor, da trenutno ni primeren čas za vlaganje ne v ene ne v drugo kategorijo, je eden slabših. Treba se je zavedati, da bo višja inflacija krepko načela prihranke na bankah. Obrestna mera na depozite pa bo še dolgo negativna. Globalne delnice ponujajo delno zaščito pred inflacijo, nekatere panoge precej boljšo kot druge; s primerno naložbeno strategijo se da prihranke precej bolje zaščititi, kot če jih zgolj pustimo ležati na banki. Podjetja in gospodarstva tudi v težavnem okolju ostajajo vir podjetniške iniciative in rasti. Nesodelovanje pri delu tega razvoja se je pokazalo za nespametno. Popolnoma iste izgovore smo poslušali v času po finančni krizi okoli leta 2010, pa kasneje, ko je »grozil« razpad evra itd. Prihodnost, tako kot vedno doslej, ostaja negotova. Pravi odgovor na negotovost pa je razpršitev in ne koncentracija prihrankov ter kapitala. Negotovi časi namreč povečujejo tveganje napačne odločitve, da smo prihranke skoncentrirali v napačni naložbi.

 

 

O avtorju: Aleš Lokar

Aleš Lokar ima dobrih 20 let izkušenj v finančnem sektorju. Kot analitik, upravitelj in borzni posrednik je deloval v borznoposredniških družbah BPH in PM&A. Od leta 2005 dalje je bil zaposlen kot upravitelj premoženja v borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je pomočnik direktorja naložbenega sektorja v družbi Generali Investments (prej KD Skladi). Upravlja naša najstarejša in največja sklada, Generali Galileo in Generali Rastko Evropa, ter Generali Globalni, ki se je preoblikoval iz investicijske družbe. Aleš Lokar je prejel prestižni naziv Naj upravljavec premoženja v Sloveniji leta 2017 in 2024 (po izboru revije in portala Moje finance).