Aktualno
Zamegljen pogled v prihodnost
Za nami je tradicionalno poletno srečanje predstavnikov ameriške centralne banke v mestecu Jackson Hole v Wyomingu. Če se kdo sprašuje, zakaj so se predstavniki najmočnejše finančne institucije na svetu začeli srečevati v tako odročnem kraju, je odgovor precej banalen. Zaradi muharjenja. Saj je vendarle poletje.
In rezultat teh srečanj je običajno temu primeren. Letos ni bilo prav nič drugače. Sporočilo Fed je: če bodo ekonomski dejavniki ugodni, lahko pride do dviga obrestnih mer že prihodnji mesec. Če ekonomski dejavniki ne bodo ugodni, pa bo dvig poznejši ali pa ga sploh ne bo. Tudi definicija “ugodnih ekonomskih dejavnikov” je prepuščena tolmačenju posameznika. Tako kot zadnja leta se trudijo nekaj povedati, a to mora biti čimbolj neoprijemljivo, da jih nihče ne more držati za besedo.
Podobno retoriko lahko pričakujemo tudi od ECB, se pravi nadaljevanje še nekoliko bolj ohlapne monetarne politike. še najbolj se lahko zanesemo na BOJ (Bank of Japan), saj tam ukrepi “sproščanja” dokazano ne delujejo, gospodarska rast je slaba že 20 let, državni dolg je vmes zrasel nad 220 odstotkov BDP, letni proračunski primanjkljaj pa se že skoraj 10 let ne spusti pod 6 odstotkov BDP. Ker se kot fatamorgana varnega pribežališča v teh težkih časih krepi jen, je smer jasna. še več kvantitativnega sproščanja. Verjetno lahko v naslednjih 12 mesecih na Japonskem pričakujemo neko obliko “helikopterskega” denarja, se pravi zastonj denarja, ki bo šel k posamezniku, da ga zapravi. Mislim, da niti to ne bo pomagalo. Japonska je ujeta v demografski trend, iz katerega se nočejo in ne znajo izviti. Populacija se stara, starejši pa v povprečju porabijo manj (eno redkih področij, na katerih poraba raste, je sektor zdravstva ter deloma sektor široke potrošnje – turizem, luksuzni izdelki). Zato se vsa stimulacija, ki poveča razpoložljiv dohodek, nemudoma prelije v dodatno varčevanje. Večinoma v japonske državne obveznice. Tako so Japonci lastniki približno 95 odstotkov vsega svojega dolga (prej omenjena številka 220 odstotkov BDP). Zato se je BOJ po nakupih obveznic zatekel še v kupovanje japonskih delnic. S tem tempom bo v enem letu lastnik kar 50 odstotkov vseh japonskih indeksnih skladov. Slovenski politiki bi bili nad tem navdušeni. V bistvu gre za neke vrste nacionalizacijo.
Tudi ECB ni daleč zadaj. Obrestne mere so negativne. Sledili so nakupi državnih obveznic. Nato še korporativnih. V prihodnosti lahko pričakujemo še nakupe obveznic evropskih finančnih institucij (bank). Od tam do nakupov evropskih delniških indeksnih skladov pa ni več daleč. Se pravi isti recept za isto težavo, ki na Japonskem ne deluje, v Evropi pa bo? Tudi v Evropi se prebivalstvo stara in rast porabe zaostaja za željami. Sprašujem se, ali je to res nujno tako slabo?
Kaj naj v tem okolju stori vlagatelj? Predvsem uporabi zdravo kmečko logiko ter razprši premoženje. Več je bolje kot manj, saj nepredvidljivost odločevalcev močno zamegljuje pogled v prihodnost, s tem pa povečuje tveganje za negativen dogodek, ki ima lahko močno negativne rezultate v določenem segmentu investicij. Pa naj bodo to delnice, obveznice ali pa nepremičnine. Ne smemo pozabiti, da trenutno eksperimentiranje centralnih bank ter politikov nima nobene primerjave v zgodovini. Dejstvo pa je, da se eksperimentiranje velikokrat ne konča po načrtih tistih, ki so si ga zamislili.
Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja, KD Skladi, d. o. o.
