Varovalo je le dobro razpršen portfelj

Vse bolj se mi zdi pravilna domneva, da je za finančne trge smiselno uporabljati analogijo s pacientom, ki je zaradi hude travme dobil določena poživila in ta so ga postavila nazaj na noge. Najprej je ukrep povsem na mestu, saj vrne upanje v življenje ter omogoči začetek okrevanja. A povsem pričakovano se pojavijo problemi, ko je treba stimulanse odstraniti.

Prvo pravo obdobje normalizacije smo doživeli v zadnjem kvartalu lanskega leta. Pa še ta ni bila čisto absolutna, saj so angleška, evropska (ECB) in japonska centralna banka še naprej neto kupovale obveznice na trgu. Res pa, da so bili vplivi na pričakovanja o prihodnji monetarni politiki precej trdnejši, kot smo jih bili vajeni v preteklosti. Ameriška centralna banka (Fed) je vztrajala s ciklom zviševanja obrestnih mer ter z zniževanjem svoje bilance. Prav tako je ECB držala obljubo, da bo konec leta končala z neto odkupi obveznic. S tem so nekako signalizirali začetek konca negativnih obrestnih mer.

Ko pa so deležniki na trgu sprevideli, da se »zabavna« zgodba počasi zaključuje, se je na trgu zgodil pravi pogrom. Doživeli smo prvo pravo korekcijo na delniških trgih, ameriški delniški indeks je upadel za slabih 14 odstotkov, kreditni pribitki podjetniških obveznic pa so se zvišali za 20 odstotnih točk, cena nafte je zagrmela za slabih 30 dolarjev na sod. Znižale so se tudi netvegane obrestne mere, na primer desetletna nemška obveznica, ki se je znižala za 23 odstotnih točk na 0,24 odstotka konec leta.

Na tej točki se je smiselno vprašati, zakaj se je to zgodilo. Akterji na finančnih trgih so hitro poiskali razloge. Te lahko najdemo predvsem v ohlajevanju globalne ekonomije, ki naj bi bila posledica trgovinskih vojn, povečanega političnega tveganja in zmešnjave okoli britanskega izhoda iz Evropske unije. Skratka, tveganja, ki smo jih spremljali skozi celo lansko leto. Zato dilema v meni ostaja, ali so to res pravi vzroki. Nekako se mi dozdeva, da smo bili bolj priča četrtletju »kvantnega zategovanja«, ker so se tečaji vrnili v neko bolj »pošteno« okolje. Je pa odtegnitveni sindrom sitna reč in tisti, ki so navajeni omame, to dobro poznajo.

Tako so se pritiski na Fed na začetku leta zelo stopnjevali. Guverner Powell pa je na prvem zasedanju v letu povsem podlegel pritiskom in ustavil cikel zviševanja obrestnih mer, skrajšal čas zmanjševanja bilance in njeno končno višino povečal. Šel pa je še dlje, saj je spet odprl možnost za povečevanje bilance kot ukrep monetarne politike. Lahko bi rekli, da je skozi zadnja vrata pripeljal »kvantitativno sproščanje« oziroma QE.

Končni račun je bil »žurerski« začetek leta. Vsi tečaji so se zvišali, presenetljivo tudi pri netveganih obveznicah. Po drugi strani zgoraj omenjena tveganja še vedno obstajajo nespremenjena. Poleg tega ankete kažejo, da rast globalne ekonomije še vedno izgublja moč. Nekatere evropske države (Italija, Nemčija) pa so že v okolju ohlajanja.

Nad trgom se je spet pojavil dvom o vzdržnosti evforije in smiselnosti rasti vseh tečajev, saj so v primeru recesije tečaji tveganih instrumentov precenjeni, v nasprotnem primeru pa to velja za tečaje netveganih instrumentov. V kontekstu osebnega portfelja je dobro varovalo le pametno razpršen portfelj.

 

 

Objavljeno v časniku Delo, 18. februar 2019.

O avtorju: Primož Cencelj

Primož Cencelj je končal ekonomsko fakulteto v Ljubljani in leta 2022 pridobil naziv MBA na IESE Business School v Barceloni. Od leta 2006 si je nabiral izkušnje kot analitik na borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je zaposlen v družbi za upravljanje Generali Investments (prej KD Skladi). V letu 2012 je pridobil finančni strokovni naziv CFA (Chartered Financial Analyst). Upravlja obvezniška sklada Generali Bond in Generali Corporate Bonds ter denarni sklad Generali MM. Na izboru revije Moje finance je sklad Generali MM redno izbran za najboljši denarni sklad v Sloveniji, Primož Cencelj pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2014, 2016in 2018 ter upravljavec desetletja (od 2010 do 2019).