Aktualno
Tveganje – kaj pomeni pri vlaganju, kako ga izmeriti in upravljati
|Vsakdo je vsak dan izpostavljen določeni vrsti tveganja – pa naj gre za vožnjo s kolesom, z avtomobilom, hojo po ulici, pri izbiri primerne naložbe ali kaj drugega. Vlagateljeva osebnost, njegov življenjski slog in starost so nekateri najpomembnejši dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri upravljanju posameznih naložb in tveganjih. Vsak vlagatelj ima edinstven profil tveganja, ki določa njegovo pripravljenost in sposobnost, da prenese tveganje. Na splošno, ko naložbena tveganja naraščajo, vlagatelji pričakujejo višje donose kot nadomestilo za prevzemanje teh tveganj.
Tako je prvo in zelo pomembno dejstvo pri odločanju za vlaganje in investiranje na kapitalski trg sprejemanje tveganja. Na podlagi dolgoletnih izkušenj z vlagatelji sprejemanje tveganja ni samoumevno, ampak je treba tveganje najprej razumeti in ga skozi celotno obdobje plemenitenja tudi sprejeti. Tveganje je v finančnem smislu opredeljeno kot možnost, da se izid ali dejanski dobiček naložbe razlikuje od pričakovanega izida ali donosa. Tveganje vključuje možnost izgube dela ali celotne naložbe. Prisotno je pri vseh naložbenih aktivnostih in je druga plat zaslužka. Na splošno velja, da bolj tvegane naložbe prinesejo več zaslužka, če se izkažejo za pravilne. Tveganje pa je mogoče obvladovati, vendar ga je treba pravilno opredeliti.
Poleg pričakovane donosnosti mora vlagatelja zanimati tudi tveganje. Za mero tveganja se v sodobni finančni teoriji uporabljata varianca in standardni odklon donosnosti. Standardni odklon je merilo nestanovitnosti cen naložb v primerjavi z njihovimi preteklimi povprečji v danem časovnem okviru. Tveganje, ki je torej merjeno s standardnim odklonom, se z daljšim obdobjem držanja naložbe zmanjšuje. Tako spoznamo, da se z daljšim obdobjem varčevanja verjetnost pozitivnih donosov povečuje, in po 10 letih držanja naložbe, se lahko vsak vlagatelj skoraj zagotovo nadeja pozitivnih donosov. Tako je vlaganje in varčevanje oziroma borza in delniške naložbe tek na dolge proge in se zato morajo vlagatelji osredotočiti na dosego dolgoročnih finančnih ciljev ter se izogniti pastem delniških trgov na dnevni ravni oziroma na kratek rok.
Tveganje torej pomeni verjetnost, da bo dejanska donosnost recimo izbranega vzajemnega sklada odstopala od njene pričakovane donosnosti. Običajno se tveganost vzajemnega sklada meri s standardnim odklonom, ki kaže odstopanje vrednosti točke sklada od njenega povprečja. Večji kot je standardni odklon sklada, bolj je ta tvegan in obratno. Standardni odklon je zgolj ena od metrik tveganja, a ponuja preprosto razumljiv koncept razumevanja tveganja, uporaben za širši krog vlagateljev. Torej, večji, kot je standardni odklon sklada, bolj je ta tvegan in obratno.
Temeljna ideja v financah je razmerje med tveganjem in donosom. Več tveganja kot je vlagatelj pripravljen prevzeti, večji je potencialni donos. Tveganja se lahko pojavijo na različne načine in vlagatelji morajo prejeti nadomestilo za prevzem dodatnega tveganja, torej nagrado v višjem donosu. Na primer, ameriška državna obveznica velja za eno najvarnejših naložb in v primerjavi s podjetniško obveznico zagotavlja nižjo stopnjo donosa. Podjetje ima večjo verjetnost, da bo bankrotiralo kot vlada ZDA. Ker je tveganje neplačila pri vlaganju v podjetniške obveznice večje, je vlagateljem na voljo višja stopnja donosa.
Finančna podjetja, ki se ukvarjajo z upravljanjem premoženja, razvijajo strategije za obvladovanje tveganj, ki jim pomagajo pri obvladovanju tveganj, povezanih z njihovimi naložbami in poslovnimi dejavnostmi, z uporabo različnih strategij, vključno z diverzifikacijo in s pozicijami v izvedenih finančnih instrumentih (opcije).
Poleg razumevanja tveganja sta ključna dejavnika pri vlaganju in investiranju tudi časovni horizont in likvidnost, ki vplivata na oceno in obvladovanje tveganja. Če vlagatelj potrebuje sredstva, ki so takoj dostopna, je manj verjetno, da bo vlagal v visoko tvegane naložbe ali naložbe, ki jih ni mogoče takoj unovčiti, in bo verjetno svoj denar naložil v ne tvegane vrednostne papirje, kot je recimo depozit ali v instrumente denarnega trga. Mlajši vlagatelji z daljšim časovnim obdobjem do upokojitve so morda pripravljeni vlagati v naložbe z večjim tveganjem in z višjimi potencialnimi donosi. Starejši vlagatelji bi imeli drugačno toleranco do tveganja, saj bodo prej potrebovali sredstva, in zato morajo biti lažje dostopna.
Pomembno je tudi upoštevati, da večje tveganje ne pomeni samodejno višjih donosov. Kompromis med tveganjem in donosom samo nakazuje, da imajo naložbe z večjim tveganjem možnost višjih donosov – vendar ni nobenih jamstev. Najosnovnejša in učinkovita strategija za zmanjšanje tveganja pa je diverzifikacija. Razpršitev v veliki meri temelji na konceptih korelacije in tveganja. Dobro razpršen portfelj bo sestavljen iz različnih vrst vrednostnih papirjev iz različnih panog, ki imajo različne stopnje tveganja in medsebojne korelacije z donosi. Medtem ko se večina naložbenih strokovnjakov strinja, da diverzifikacija ne jamči pred izgubo, je najpomembnejša komponenta, ki pomaga vlagatelju doseči dolgoročne finančne cilje, hkrati pa zmanjša tveganje.
