Obrestne mere, inflacija in rast dolarja
Malo pred prvim majem je donosnost ameriške 10-letne obveznice zopet presegla tri odstotke. Zadnjič smo donos na teh nivojih videli v obdobju 2010/2011, pred zadnjim ciklom »tiskanja denarja«. Pogled na dolgoročnejšo krivuljo pa kaže, da se je poleti 2016 verjetno končal več kot 30 let dolg cikel upadanja obrestnih mer. V obdobju od začetka osemdesetih let do danes so obrestne mere na omenjeno obveznico upadle s 15 % na 1,5 %. Po obratu cikla je pred nami obdobje dražjega denarja. A v zgodovinskem kontekstu se bo še vrsto let nadaljeval čas relativno ugodnega zadolževanja, saj se pričakovanja stabilizirajo na ravni med 3 % in 4 %. Več težav s financiranjem bodo na teh ravneh imela slabše stoječa podjetja in takšna, ki so danes obremenjena z velikim dolgom. Teh ni tako malo. Analize kažejo, da že nekaj let borzna rast temelji tudi na pospešenem zadolževanju in odkupovanju lastnih delnic s tem denarjem (ter seveda prevzemih). Pri tem prednjačijo ameriška podjetja, a tudi evropska ne zaostajajo prav veliko.
Rast obrestnih mer podpira tudi krepitev inflacijskih pričakovanj. Ta se je v razvitih državah nekoliko okrepila, a za zdaj še vedno zaostaja za pričakovanji, še posebej v Evropi in na Japonskem. A po zadnji močni rasti surovin in energentov se bodo višje cene počasi priplazile tudi v končne izdelke in višjo inflacijo. Geopolitične napetosti, ki predvsem nafto silijo k višku, se ne umirjajo. V času objave članka bo že jasna odločitev ZDA o jedrskem sporazumu z Iranom, a tudi če sporazum ostane veljaven, bo politična negotovost ohranjala visoke cene. Posledično se na tej točki pojavlja vprašanje privlačnosti naftnih delnic. Razlika s prejšnjim ciklom je, da ni brezglavega investiranja in metanja milijard v nove projekte črpanja nafte, tako da tudi pričakovana ponudba ostaja relativno omejena in s tem podpira višjo dolgoročno ceno energentov. Naftne delnice se na tej točki zato zdijo zanimiva, predvsem dividendna zgodba.
Tretja pomembna »neznanka« v enačbi postaja gibanje dolarja. V nasprotju s pričakovanji se je v zadnjem času močno okrepil in se premaknil z nivoja 1,25 za evro pod nivo 1,20 dolarja za evro. Razloge gre iskati v pričakovanjih hitrejših dvigov obrestnih mer v ZDA in Draghijevem trmastem vztrajanju pri ohlapni denarni politiki v Evropi. A to še zdaleč nista edina razloga. Dolar je in ostaja edina svetovna valuta. Ameriški vlagatelji imajo največ pod palcem. V negotovih časih se denar seli domov in v varnejše naložbe, kar vse govori v prid dolarju. Gospodarska klima se je v Evropi nekoliko ohladila, kar ni nič slabega, saj so prejšnje ravni kazale na pregrevanje. Politično se zopet zapleta v Italiji, kjer se nam očitno obetajo predčasne volitve. Na koncu pa šibkejši evro ustreza vsej Evropi. Izvozna podjetja se že veselijo večjega izkupička v evrih, politiki pa lahko kmalu pričakujejo kakšen Trumpov tvit, da gre za »nesprejemljivo valutno vojno«.
Višje tveganje torej narekuje bolj razpršen portfelj in večji delež manj tveganih naložb, kot smo ga bili vajeni zadnjih nekaj let, a tudi delniški trg ponuja dovolj priložnosti, da ga ne smemo povsem zanemariti.