Aktualno
Sove delajo ponoči
|Kakšni tedni, kakšen čas. Iz udobnega življenja v stanje največje pripravljenosti. V zadnjih letih sem velikokrat slišal, kako svet preveč drvi in bi se bilo dobro malo ustaviti. V zadnjih letih so zelene pobude rasle kot sedaj število okuženih s koronavirusom. Sam sem sicer na strani zagovornikov zelenih pobud, a vse ima svoje meje.
Presenetilo me je, da si je tudi nova guvernerka Evropske Centralne banke, Christine Lagarde, ki se je sama oklicala za sovo, prizadevala, da bi poslanstvu ECB ob cenovni stabilnosti dodala še zeleno politiko. Vse za svoj lastni PR.
A zgodila se je pandemija, svet se je ustavil, v beneške kanale so zaplavale ribe in delfini. Politiki in centralni bankirji pa panično rešujejo, kar lahko, da bi preprečili zastoj gospodarstva oziroma da bi se svet še naprej vrtel z isto hitrostjo.
Moram priznati, da sem kot človek kar malo zmeden. Kot ekonomistu in finančniku pa se mi zdi smiselno, da pustimo populizem in alkimijo za nekaj časa na strani ter rešujemo realne probleme. Dejstvo je, da je pandemija predvsem zdravstveni problem, ki ga je treba do iznajdbe zdravila in cepiva reševati z izolacijo. S tem pa trpi marsikateri del gospodarstva.
Problem je, da ima večina razvitega gospodarstva že zdaj veliko težav (od strukturnih do finančnih), tako ta pacient ni ravno dovolj dobro pripravljen na pandemijo.
Matematika, kako rešiti realno in finančno ekonomijo, je zelo preprosta. Izvedba na podlagi različnih omejitev pa precej kompleksnejša. Glede na že predstavljene ukrepe centralnih bank in vlad lahko ocenimo, da se bo v času mirovanja BDP zmanjšal za okoli desetino, nadomestili pa ga bomo lahko zgolj s povečanim trošenjem države.
Spodbude bodo morale biti v obliki financiranja kratkoročne likvidnosti podjetij, refinanciranja zapadlih dolgov med trajanjem krize, finančnih spodbud podjetjem in prebivalstvu. V Ameriki bodo verjetno šli celo tako daleč, da bodo ljudem domov pošiljali kar čeke. Spisati take zakone je preprosto, izvedba, brez večjih zlorab, pa je lahko težka. Pridobiti vire ob zadolženosti držav blizu 100 odstotkov BDP pa v normalnem svetu še bistveno bolj kompleksno.
Razmere v Evropi so po zadnjem zasedanju ECB, 12. marca, zelo neprijetne, saj je predsednica z izjemno neposrečeno izjavo »da ni tu, da bi skrbela za kreditne pribitke držav«, sprožila pogrom na obvezniškem trgu. Virtualno je podražila zadolževanje držav za odstotek letno, in stanje pripeljala celo tako daleč, da je bila Italija blizu bankrota in je pismo napisal celo italijanski predsednik. V njem je zapisal »naj se nehajo norčevati z državo v stiski«.
Po odzivu na trgu so tudi v vrhu ECB hitro ugotovili, kakšno škodo je naredila Lagardova, in so se začeli javljati vsi drugi člani sveta, predsednica pa je napisala pojasnilo in se opravičila.
Tako so s srede na četrtek, na nočnem kriznem zasedanju, sklenili, da je vrag vzel šalo in so pripravljeni plačati za stroške sanacije virusa v višini najmanj 750 milijard evrov oziroma 6,3 odstotka BDP. Svojo izjavo je ECB spet podala pisno in brez podpisov. Je pa po daljšem molku presenetila guvernerka, ki je v »čivku« povedala, da so pripravljeni iti še dlje, če bo treba.
Glede na pretekle izkušnje je verjetno bolje pisati kot govoriti. Nočna zasedanja pa dajo dober izkupiček. S tem se finančni trgi lahko pomirijo. Ko je problem financiranja umaknjen z mize, je čas za pametno zapravljanje proračunskega denarja, da se s sanacijo »virusnega hurikana« škoda ne bo še dodatno povečala.