Aktualno
Rast cen ni zgolj posledica rastočih cen surove nafte
|Vozniki po svetu v svojih denarnicah dobro občutimo rast cen pogonskih goriv. Poleg tega s strahom zremo v prihajajočo kurilno sezono, ko naj bi močno narasli stroški ogrevanja, da strmoglave rasti električne energije niti ne omenjam. Cene energentov, vključno z naftnimi derivati, so rasle že pred rusko-ukrajinskim konfliktom (ravno zaradi vedno večjega geopolitičnega tveganja), po 24. februarju letos (datum začetka ruske invazije) pa so poletele v nebo.
Del rasti naftnih derivatov lahko zagotovo pojasnimo z rastjo cene surove nafte (ki je zrasla primarno zaradi bojazni pred izpadom ruske proizvodnje, ki predstavlja približno 10 odstotkov svetovne proizvodne zmogljivosti), vendar pa je to le eden v množici dejavnikov, ki so skupaj prispevali k tako veliki podražitvi naftnih derivatov. Eden izmed večjih razlogov za podražitev pogonskih goriv je pomanjkanje ustreznih rafinerijskih zmogljivosti. V tem trenutku na svetovni ravni ne moremo zagotoviti dovolj agregatne ponudbe naftnih derivatov, ki bi zadostila rastočemu agregatnemu povpraševanju gospodinjstev in industrije, ki sta močno povečala obseg povpraševanja v »popandemijskem« okolju. Mednarodna agencija za energijo (IEA) ocenjuje, da trenutne rafinerijske kapacitete omogočajo predelavo približno 100 milijonov surove nafte dnevno, vendar pa naj bi bilo okoli 20 odstotkov teh zmogljivosti nedelujočih, kar pomeni, da lahko dnevno predelamo »zgolj« dobrih 80 milijonov sodov surove nafte. Del izpada lahko pripišemo nezadostnim investicijam v posodobitve in vzdrževanje rafinerijskih obratov (predvsem v Latinski Ameriki), del pa je posledica zaprtja dela proizvodnih kapacitet zaradi ukrepov omejevanja pandemije covid-19. Ocenjuje se, da naj bi na globalni ravni od leta 2020 dalje dnevno predelali 3,3 milijona sodov surove nafte manj kot v času pred nastopom pandemije. Velik del izpada proizvodnje pa se nadaljuje kljub sprostitvi »koronskih« ukrepov (z izjemo Kitajske) po svetu. Večina izpada proizvodnje naftnih derivatov se je zgodila v ZDA, Evropi in na Kitajskem, dodatni upad proizvodnje naftnih derivatov pa je bil letos (zaradi znanih razlogov) v Rusiji, za katero se ocenjuje, da rafinerije delujejo na zgolj 70 odstotkih proizvodnih zmogljivosti. Največ prostih proizvodnih kapacitet naftnih derivatov ima Kitajska, vendar je bila večina teh v letošnjem letu žal neizkoriščenih. Nekaj zaradi ukrepov, usmerjenih v zajezitev pandemije (Kitajska nadaljuje s svojo ničelno covid-19 toleranco), nekaj pa zaradi politike omejevanja izvoza naftnih derivatov, ki velja v tej »energetsko lačni« ekonomski velesili. Na drugi strani enačbe je svetovno povpraševanje po naftnih derivatih, ki je v prvih valih pandemije močno upadlo, v zadnjem letu, na krilih močne globalne gospodarske aktivnosti, že nadoknadilo ta upad in danes krepko presega nivoje iz leta 2019. Če na to trenutno tržno neravnovesje med agregatno ponudbo in povpraševanjem po naftnih derivatih prištejemo še naraščajoče stroške transporta (tankerji in cisterne še ne delujejo na elektriko), rast cen ladijskega prevoza, ki je posledica »boja« za razpoložljiva plovila, saj se je svetovna ladijska flota močno zmanjšala zaradi sankcij zoper ruske prevoznike, ter strmoglavo rast zemeljskega plina, ki je glavni vir proizvodnje električne energije, ki poganja evropske rafinerije, se bojim, da bodo visoke cene pogonskih goriv in drugih naftnih derivatov z nami še kar lep čas.
