Nova etapa

Na finančnih trgih velik delež predstavljajo obveznice, in sicer več kot 50 trilijonov ameriških dolarjev, največji delež med obveznicami pa imajo državne obveznice. Popolnoma razumljivo, saj se je ob reševanju finančne krize velik del zasebno izdanega dolga preselil na države. Zadolženost držav je tako krepko presegla mejo dolgoročne kreditne vzdržnosti, ki je sicer funkcija višine obrestne mere. A v strokovni literaturi je to od 40 do 60 odstotkov BDP. Da države še vedno normalno delujejo, lahko iščemo razlago v izjemno nizki obrestni meri, po kateri se zadolžujejo. Ideja, kako presekati gordijski vozel državnega dolga, pa ostaja v zadnjem desetletju nespremenjena – s finančno represijo.

Poleg institucionalnega okvira finančne regulacije, ki promovira državne obveznice do odkupovanja obveznic s strani centralnih bank, je za uspešno implementacijo strategije potrebno politično preigravanje. Politična negotovost in nepričakovani šoki namreč investitorje vodijo v varnejše naložbe, med katerimi imajo ravno državne obveznice najbolj dominanten status.

Če je bilo zadnjega pol leta v znamenju materialnega izboljšanja gospodarstva, je bilo povsem naravno pričakovati, da bodo morale centralne banke zniževati svojo superstimulacijo. Tako se je dolgoročna obrestna mera v začetku leta krepko zvišala. Desetletni obveznici ZDA in Nemčije sta se približali trem odstotkom in 0,8 odstotka. Omenjena nivoja imata že velik vpliv na celotno velikost obvezniškega trga in s tem kreditno sposobnost držav ter posledično uspešnost prikritega bankrota.

Na taki točki pa je treba v igro vključiti prej omenjene politike. V zadnjem tednu smo bili priča dvema zgodbama, ki bosta zagotovo vplivali na bližnjo prihodnost. Ameriški predsednik Donald Trump je napovedal začetek trgovinskih vojn z vpeljavo tarif na železo in aluminij. Igra trgovinskih vojn je stava na moč notranjega potrošnika. Tisti, ki je močnejši, na koncu zmaga. A ta je bolj Pirova zmaga, saj na poti vsi veliko izgubijo, in vprašanje smiselnosti je povsem na mestu. Za Trumpa osebno pa je to populistični boj za glasove ter naslovitev izpada davčnih prihodkov z izpeljavo davčne reforme. Hkrati pa začetek ohlajevanja pregrete ekonomije brez dviga obrestnih mer.

Med drugimi je odgovor na vpeljavo tarif napovedala tudi evropska komisija. Z združeno ekonomsko politiko ima tako priložnost, da državljanom EU dokaže smiselnost povezovanja. Še zlasti je to pomembno ob političnih »spremembah«, ki jih nakazujejo italijanske volitve. Stranke, ki so se v svojem obstoju opredelile kot evroskeptične sile, so dobile večino. In s tem možnost, da spremenijo italijansko pot.

Že v koalicijskih pogajanjih se bo izkazalo, ali bodo nadaljevali transakcijsko politiko ali pa bodo na prvo mesto postavili ideologijo. Kakorkoli že, prva reakcija kapitalskih trgov je bila »slaba novica je dobra novica«, kar pomeni manj restriktivna monetarna politika. S tem pa upočasnitev dvigovanja obrestnih mer, a tudi gospodarske aktivnosti.