Manj slabo je dobro

Ameriški indeksi so znova na rekordnih ravneh ali zelo blizu njih. Evropski capljajo zadaj, od rekordov, ki so za nekatere evropske borze oddaljeni že skoraj 20 let, je še daleč, a vseeno je tudi Evropa v zadnjih mesecih pokazala nekaj trdoživosti in zmanjšala letošnji zaostanek za Ameriko. Vlagatelji se lahko upravičeno vprašamo, kaj se je v zadnjem času spremenilo, da upraviči to rast. Enostavnega odgovora ni. Ponuja pa se misel, da so v trenutnem okolju “zastonj denarja” tudi manj slabe novice lahko podlaga za rast delnic na nove rekordne ravni.

 

Mogoče bi na začetku vseeno postavili v ospredje trditve, ki se pojavljajo v medijih, da so letošnji donosi, na primer v tehnoloških delnicah, 40-odstotni. To drži. A ne pozabimo, da so v zadnjem četrtletju lani delnice tudi močno upadle (za 20 odstotkov) in je bilo lokalno dno doseženo na predbožični dan. Vlagatelj, ki je kupil na dnu, je z današnjega vidika zmagovalec. A ker takega vlagatelja ne poznamo, lovljenje vrhov in dolin pa je običajno nevarno početje, poglejmo donose v malo daljšem obdobju. Vlagatelj je od začetka oktobra 2018 v globalnih tehnoloških delnicah ustvaril manj kot 40-odstotni, a vseeno zavidlji 18-odstotni donos. V enakem obdobju je S & P zrasel za 10 odstotkov, glavni evropski indeks pa za štiri odstotke. Pri Evropi je smiselno pogledati dlje v preteklost. Indeks še zmeraj ni presegel vrednosti z začetka 2015, tako da se tako rekoč že pet let vrtimo pod vrhom.

Rekordne vrednosti zadnjih dni imajo podlago v večjem optimizmu glede trgovinskega dogovora med ZDA in Kitajsko in, kot kaže, urejenem brexitu. Že res, da se na borzah trguje s pričakovanji, a v resničnosti se razmere v zadnjih tednih in mesecih niso opazneje spremenile. Poglejmo trgovinsko vojno. Trg naj bi gnala pričakovanja o prvi fazi dogovora med ZDA in Kitajsko, ki naj bi vodila do končnega dogovora v prihodnosti. A realnost je, da so carine uvedene, imajo precej negativen vpliv na svetovno gospodartvo in da konkretnih informacij, razen zelo neoprijemljivih tvitov in izjav predvsem ameriške administracije, ni. Po drugi strani je ameriški delniški trg od začetka pogostejšega govora o trgovinski vojni, spomladi 2018, zrasel za 18 odstotkov. Z vidika trga so vlagatelji očitno danes precej boljše volje, kot so bili spomladi 2018. Ali pač ne? Pogled na indekse zaupanja ameriških vlagateljev v tem obdobju tega ne potrjuje. Lokalno smo zadnjih nekaj tednov sicer v majhnem balonu, a skozi obdobje se zaupanje vlagateljev v trg zmanjšuje.

Očitno so na delu neke druge sile. S tem se vračamo k temi zastonj denarja. Bistvena sprememba v zadnjem letu in pol je politika centralnih bank. Od pričakovanj o restriktivnejši denarni politiki in višjih obrestnih merah, ki so prevladovale spomladi 2018, smo zdaj v okolju pričakovanj o padajočih obrestnih mer. Matematično gledano pridemo do problema izračunavanja vrednosti denarnih tokov, če je obrestna mera negativna. Trenutna denarna politika centralnih bank, ko je enaka količina denarja v prihodnosti vredna več kot danes, je popolno nasprotje ekonomske logike zadnjih 3000 let obstoja denarja. Zastonj denar se zato seli tja, kjer dosega vsaj minimalni donos. Večina evropskih obveznic je globoko v negativnem območju, ameriške se z znižanji FED temu približujejo, zato se kapital seli v alternativne naložbe, predvsem nepremičnine in delnice. Ob politiki “zastonj denarja” centralnih bank in odsotnosti “belega nosoroga” enkratnega, močno negativnega dogodka, ki bi izjemno presenetil in prestrašil vlagatelje, lahko pričakujemo nadaljnjo rast delniških tečajev. Igra sicer postaja nevarna, a prave alternative ni. Zato je tudi novica, da se nemška industrija še vedno krči, a manj hitro kot spomladi ali poleti, lahko pozitivna za trge. Zastonj denar bo zakrpal vse luknje.

O avtorju: Aleš Lokar

Aleš Lokar ima več kot 15 let izkušenj v finančnem sektorju. Kot analitik, upravitelj in borzni posrednik je deloval v borznoposredniških družbah BPH in PM&A. Od leta 2005 dalje je bil zaposlen kot upravitelj premoženja v borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je pomočnik direktorja naložbenega sektorja v družbi Generali Investments (prej KD Skladi). Upravlja naša najstarejša in največja sklada, Generali Galileo in Generali Rastko, ter Generali Dividendni, ki se je preoblikoval iz investicijske družbe. Na izboru revije Moje finance za leto 2016 je bil sklad Generali Galileo (prej KD Galileo) izbran za najboljši slovenski mešani - globalni fleksibilni sklad v tri- in petletnem obdobju, prav tako tudi sklad Generali Rastko, delniški - evropski (prej KD Rastko). Aleš Lokar pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2016.