Kitajska lahko spremeni globalni finančni ustroj

Vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) leta 2001 je dobro premešal karte v globalni ekonomski igri. Kljub temu da je Kitajska v naslednjih letih postala svetovna tovarna, je bil njen finančni sistem še vedno hermetično zaprt sistem pod strogim nadzorom centralne komunistične partije, ki je izredno vestno bdela nad denarnimi tokovi tako znotraj, še bolj pa na mednarodni ravni.

 

Z razvojem domačega kapitalskega trga se je v zadnjih letih postopoma začel odpirati »notranji« kitajski delniški trg, zdaj pa vse kaže, da smo zelo blizu temu, da mednarodni vlagatelji dobijo dostop tudi do 15 bilijonov vrednega kitajskega obvezniškega trga. Ta dogodek bi lahko tako kot leta 2001 ponovno močno premešal karte na globalni ravni.

Institucionalni vlagatelji (primarno pokojninski skladi), ki se ponovno soočajo z daljšim obdobjem nizkih, ničnih in marsikje negativnih obrestnih mer in hrepenijo po višjih donosnostih, bodo v primeru odprtja kitajskega obvezniškega trga dobili dostop do »varnih« državnih obveznic, ki (trenutno) vlagateljem prinašajo vsaj triodstotno donosnost do dospetja. Kitajska pa ne namerava odpreti vrat za vstop samo tujim vlagateljem – pod pogojem da bodo izpolnili zavezo iz zadnjega petletnega načrta (2021-2025) – ampak naj bi tudi domačim vlagateljem »omogočila« lažji dostop do delnic družb Apple, Facebook in Nike. Kitajska bi se tako iz svetovnega izvoznika proizvodov v naslednjem desetletju prelevila v svetovnega izvoznika kapitala, kar bi pripeljalo do popolnoma drugačne svetovne razporeditve moči.

Verjetno se vsi strinjamo, da ima nekdo, ki bistveno prispeva h globalni alokaciji kapitala, bistveno večji vpliv od tistega, ki nadzoruje dobavo potrošnih dobrin (čeprav je Kitajska že s tem poslovnim modelom ena izmed največjih globalnih velesil). Želim si verjeti, da se Kitajska zaveda, da ima lahko tovrstna strukturna sprememba tudi neželene negativne posledice. Uvedba evra leta 1999 je zasejala seme finančne krize v naslednjem desetletju. V EMU (evropski monetarni uniji) uvedba evra ni povzročila krize kot take, pač pa je bila ta posledica neuspele sinhronizacije gospodarskih ciklov na ravni EMU, kar je prišlo na plan po globalni gospodarski krizi. Na drugi strani Atlantika je poplava tujega kapitala v ZDA povzročila (pre)hiter padec obrestnih mer in posledično eksplozijo hipotekarnih kreditov, kar je pozneje ob zlomu domačega nepremičninskega trga pripeljalo do največje finančne krize v zadnjih desetletjih. Odpiranje notranjega kitajskega dolžniškega trga bi po mnenju večine strokovnjakov na globalni ravni pripeljalo do enakih strukturnih sprememb, kot smo jih bili deležni ob uvedbi evra, zato upajmo, da se je Kitajska učila iz napak »zahoda« in za dobro vseh nas ne bo ponovila naših napak.

 

 

O avtorju: Sašo Šmigić

Sašo Šmigić je diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Od leta 2006 je bil zaposlen kot upravitelj na borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa kot upravitelj v družbi za upravljanje Generali Investments (prej KD Skladi), kjer je leta 2013 postal pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz. Upravlja sektorski sklad Generali Surovine in energija ter v razvijajoče trge usmerjene sklade Generali Novi trgi, Generali Indija - Kitajska in Generali Latinska Amerika.