Aktualno
Energetski šok že pretresa svetovno gospodarstvo
|Nafta in plin se že dražita, pritisk pa se ne ustavi pri črpalkah. Če bi visoke cene energentov vztrajale dlje časa, bi prve posledice občutili Evropa, azijski uvozniki in industrije, ki so odvisne od stabilnih dobav ogljikovodikov, gnojil ter petrokemičnih surovin.
Rast cen energentov ni več opozorilo, ampak dejstvo. Napetosti na Bližnjem vzhodu so že sprožile nov val negotovosti na energetskih trgih, saj skozi Hormuško ožino običajno potuje približno četrtina svetovne pomorske trgovine z nafto in skoraj petina svetovnega izvoza utekočinjenega zemeljskega plina. Možnosti, da bi se te količine preusmerile po drugih poteh, so omejene, zato trg v cene že vračunava višje geopolitično tveganje.
Če bi takšne cene vztrajale več mesecev, bi se posledice hitro razširile po vsem svetu. Dražja nafta bi podražila bencin, dizel in letalsko gorivo, dražji plin pa elektriko, ogrevanje in velik del industrijske proizvodnje. Svetovna banka že dlje časa opozarja, da energetski šoki praviloma delujejo kot klasičen ponudbeni udar: hkrati zavirajo rast in potiskajo inflacijo navzgor. To je najnevarnejša kombinacija za gospodarstvo, saj dražja energija ne ostane omejena na energetski sektor, temveč se prelije v prevoz, proizvodnjo, prehrano in življenjske stroške gospodinjstev.
Med prvimi so na udaru območja, ki so najbolj odvisna od uvoza iz Zaliva. V Aziji bi daljša kriza najhitreje prizadela Japonsko, Južno Korejo, Indijo in Kitajsko, saj je velik del tokov skozi Hormuz namenjen prav azijskim kupcem. Evropa je pri surovi nafti sicer manj neposredno vezana na to ožino kot Azija, je pa občutljiva pri plinu, ker je po zmanjšanju odvisnosti od ruskih dobav močneje vpeta v svetovni LNG trg (trg utekočinjenega zemeljskega plina). Zato bi dolgotrajno visoke cene plina najprej prizadele evropsko industrijo, predvsem energetsko intenzivne proizvajalce v kemiji, kovinski predelavi, gnojilih, keramiki in gradbenih materialih.
Najhitreje bi bolečino občutile panoge, ki so neposredno vezane na ogljikovodike. Kemična in petrokemična industrija, proizvodnja plastike, umetnih mas, barv, asfalta, gnojil, cementa in dela metalurgije so močno odvisne bodisi od plina kot energenta bodisi od naftnih derivatov kot vhodne surovine. Dalj časa trajajoče visoke cene energentov bi v teh panogah pomenile nižje marže, slabšo konkurenčnost, začasna ustavljanja proizvodnje in skoraj neizogiben prenos stroškov na kupce.
A zgodba ni omejena le na nafto in plin. Zalivska regija je pomembna tudi za dobavo žvepla, ključne surovine za gnojila in žveplovo kislino, brez katere težko delujejo deli rudarske, kemične in baterijske industrije. Panožne analize ocenjujejo, da približno polovica svetovne pomorske trgovine z žveplom prehaja skozi Hormuško ožino. Poleg tega so zalivske države med najpomembnejšimi izvoznicami sečnine, amonijaka in fosfatnih gnojil. Če bi se motnje zavlekle, bi posledice hitro prišle do kmetijstva, cen hrane ter verig oskrbe za nekatere industrijske kovine in materiale za baterije.
Poseben primer je helij, manj opazen, a za visokotehnološko industrijo nepogrešljiv plin. Helij je stranski produkt predelave zemeljskega plina, njegova ponudba pa je po ugotovitvah ameriškega geološkega zavoda strukturno toga, z malo nadomestki in omejeno prožnostjo dobavne verige. Katar je eden ključnih svetovnih dobaviteljev, zato bi daljše motnje hitro prizadele proizvodnjo polprevodnikov, medicinsko slikanje, znanstveno opremo in del vesoljske industrije. Kar se zdi kot oddaljena motnja v Zalivu, lahko zato hitro postane težava za bolnišnice, laboratorije in tovarne elektronike po svetu.
Med drugimi izvoznimi dobrinami, ki bi lahko dodatno prizadele globalno gospodarsko aktivnost, izstopajo tudi aluminij, petrokemični proizvodi in gnojila. Rast globalne ponudbe aluminija je vse bolj omejena, hkrati pa je ta kovina ključna za gradbeništvo, transport, embalažo in energetski prehod. Če k temu dodamo dražja gnojila in dražjo energijo, dobimo verigo podražitev, ki bi se iz industrije hitro prenesla v prehrano, infrastrukturo in vsakdanjo potrošnjo.
Vse to vodi v isti makroekonomski problem: nov inflacijski val. Najprej se podraži energija, nato prevoz, potem vhodne surovine za industrijo in kmetijstvo, na koncu pa še širok spekter izdelkov za končne potrošnike. Zgodovina nas uči, da geopolitični šoki povečujejo finančno negotovost, pritiskajo na cene in otežujejo delo centralnim bankam. Če bi energenti ostali dragi dlje časa, bi se Fed, ECB in druge velike centralne banke težje odločale za zniževanje obrestnih mer, saj bi obstajala nevarnost, da bi z rahljanjem politike še dodatno okrepile inflacijo.
Najtemnejši scenarij torej ni samo dražje gorivo ali višji račun za ogrevanje. To bi bil svet z dražjo energijo, dražjo hrano, dražjimi industrijskimi materiali in počasnejšo gospodarsko rastjo. Prav zato ostaja upanje, da bo prevladal razum in da do najbolj črnih scenarijev vendarle ne bo prišlo. Svetovno gospodarstvo si nove dolgotrajne energetske krize preprosto ne more privoščiti.
