Bela zastava Bele hiše

Ko smo konec preteklega leta na prstih pričakali zaključek volitev v Belo hišo, smo vlagatelji na kapitalskih trgih vedeli, da nas čakajo izjemno razburljiva štiri leta. Kljub temu si večine premikov, ki jih opazujemo v zadnjih trgovalnih dneh, vlagatelji nismo predstavljali niti v najbolj divjih sanjah. V pičlih štirih dneh se je ameriški indeks S&P 500 spustil za slabih petnajst odstotkov in se po spodbudnih besedah ameriškega predsednika povzpel za slabih deset odstotkov na 5500 točk. Kaj pa je povzročilo izjemne nihaje na kapitalskih trgih in kaj je pravzaprav vzrok za tako skokovit odboj delniških indeksov?

 

Novo izvoljena administracija si je ob prihodu v Belo hišo zadala mnogo nalog, a prioriteta administracije ostaja nižanje državnega dolga in odprava državnega proračunskega primanjkljaja. Ta je v letu 2024 po nekaterih ocenah znašal kar 1.600 milijard ameriških dolarjev oziroma več kot šest odstotkov BDP. Kako se je torej Bela hiša lotila te izjemno zahtevne naloge? Če se vrnemo v čas računskih nalog iz šolskih klopi, se lahko spomnimo, da imamo dva načina, kako lahko uravnovesimo stanje v ulomku oziroma v našem primeru, v deležu proračunskega primanjkljaja v primerjavi z BDP. Prvi način je višanje BDP, drugi način pa zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, katerega so se lotili z zloglasnim »DOGE« oddelkom (Oddelek za vladno učinkovitost), ki si je pobližje ogledal potrošnjo državnega aparata. Čeprav so v oddelku državniške učinkovitosti uspeli odkriti marsikatero nepravilnost le-te niso pripomogle k večji nihajnosti na kapitalskih trgih, katero je naposled povzročilo vmešavanje Bele hiše tako v domači kot tudi v svetovni BDP.

Vse od inavguracije Donalda Trumpa smo bili priča govoru o carinah, ki bi jih uvedla ameriška administracija zoper države vsega sveta. Pretekli teden smo po nekaj mesecih špekulacij prejeli seznam, ki ga je pred Belo hišo predstavil Donald Trump. Trgovinska vojna se je začela, v pesek je prvo črto zarisal ameriški predsednik. Čemu je to tako pomembno? Z vzpostavitvijo carin zoper celotni svet so ZDA aktivno posegle v svetovno trgovino in s tem mednarodni skupnosti podale več vprašanj kot odgovorov. Kaj se bo v prihodnosti zgodilo z odnosi držav članic WTO? Ali se ameriški dolar lahko zoperstavi vsemu svetu in še vedno ostane rezervna valuta? Ali bo kapital, ki bo poplačal izvoz produktov v ZDA, povzročil krčenje BDP držav izvoznic?

Če ste bili kadar koli prisotni na kapitalskem trgu, potem veste, da imajo tako delniški kot tudi obvezniški trgi radi odgovore na svoja vprašanja, predvsem pa so prestrašeni ob nejasnosti. Delniški trgi so nemudoma začeli vračunavati krčenje svetovnega gospodarstva in posledične možne globalne recesije. Svetovni delniški indeks MSCI ACWI se je v nekaj dneh spustil za več kot trinajst odstotkov, krčenje BDP držav izvoznic pa so začeli preračunavati tudi obvezniški trgi, ki v času nejasnosti ponujajo varno zatočišče za mnoge vlagatelje. Med temi je tudi ameriški obvezniški trg, ki je ceno 10-letnega zadolževanja ZDA nekaj dni pred tem spustil s 4,3 na 3,9 odstotka. Takšni premiki na obvezniških trgih, v tako kratkem časovnem obdobju, so izjemno redki, še bolj pa je bilo čudno, kaj se je zgodilo nekaj dni kasneje.

Prav zaradi prej omenjene količine ameriškega dolga je bila nižja cena zadolževanja izjemno pomembna v boju proti višjim izdatkom oziroma proračunskemu primanjkljaju. Administracija je kljub padcu delniških trgov videla luč na koncu tunela, vse do trenutka, ko so omenjene carine vplivale na dolžniški trg na nepričakovan način. Zaradi nejasnosti o prihodnosti svetovne trgovine so obvezniški trgi zahtevali višje donose za novoizdani dolg ZDA. Premik donosnosti ameriškega dolga je bil še bolj fascinanten kot tisti prej, donos se je namreč v pičlih nekaj dneh povzpel s 3,9 na 4,5 odstotka, na še višjo raven kot pred naznanitvijo carin.

V enem mesecu je bilo zaradi nejasnosti in negotovosti  na ameriškem delniškem trgu izgubljenih 15.000 milijard ameriških dolarjev, nato se je padcu pridružil še dolžniški oziroma obvezniški trg. Pritisk na administracijo se tako ni stopnjeval le iz »Main Streeta«, temveč tudi iz Wall Streeta, ki je po padcu vrednosti varnih, obvezniških naložb prav tako začutil neudobje in posledice uveljavljenih carin s strani Bele hiše. Vsesplošne carine so prišle v veljavo 9. aprila eno minuto čez polnoč po ameriškem času. Sledile so prve novice o prekinitvi naročil ameriških podjetij iz držav Daljnega vzhoda ter o zasebnih letalih na katerih je ameriški tehnološki velikan Apple nekaj ur pred vzpostavitvijo carin pripeljal tisoče svojih izdelkov, ki jih proizvede zunaj Združenih držav, in se s tem izognil novonastalim stroškom carin.

Le nekaj ur po uradni vzpostavitvi carin luči na koncu tunela za Belo hišo ni bilo več videti, tako se je ameriški predsednik odločil za nekaj, čemur je ves čas nasprotoval. Iz Bele hiše je pomahala bela zastava in naznanila 90-dnevno odložitev carin zoper vse države razen Kitajske in prejšnjih že vzpostavljenih carin zoper Kanado in Mehiko. Delniški indeksi so doživeli katarzičen skok, S&P 500 se je povzpel za slabih 9 odstotkov, pred njim pa je prednjačil tehnološko obarvani NASDAQ 100, ki se je povzpel za dobrih 12 odstotkov. Administracija pa je skok v vsesplošnem občutju seveda pripisala ameriškemu predsedniku in njegovi sposobnosti sklepanja kupčij. Po nekaj tednih nejasnosti smo vlagatelji tako dobili jasno sliko politike Donalda Trumpa, politike »ali si z nami ali pa z njimi, odloči se«. Ko govorim o njih, seveda govorim o Kitajski, ki v tem času ostaja ena izmed redkih držav, ki so ob izvozu v ZDA primorane plačati 125-odstotno carino. Zdi se, da se bo tovrstno pogajanje stopnjevalo in, da bo odslej izhodiščna točka pogajanj stanje carin zoper Kitajsko. Če poenostavim, če bo Evropska Unija želela nižjo stopnjo carin, bo primorana sama uvesti carine proti Kitajski in se tako odločno postaviti na stran Združenih držav.

Kljub temu, da so se delniški kot tudi obvezniški trgi obrnili navzgor, se poraja vprašanje, ali je s tovrstno politiko Trump povzročil nepopravljivo škodo svetovnemu ustroju. Prav tako se poraja vprašanje, kako bodo na zgornje vprašanje odgovorile preostale svetovne velesile. Bo Evropa ostala zvesta več kot 100-letnemu partnerstvu z Združenimi državami, ali je čas za nov svetovni ustroj?