Aktualno
Preveliki za propad
|Pred kratkim sem se v zavetju domačega fotelja odločil za ogled filma Too big to fail, ki opisuje dogodke velike finančne krize 2008. Zgodba, ki jo danes pozna skoraj vsakdo, je preprosta. Banke so si v svoji pohlepnosti z napihovanjem nepremičninskega balona zagotavljale visoke zaslužke, dokler ni ta neizogibno počil. A razlog za ogled filma ni bila lekcija o zgodovini kapitalskih trgov, temveč vprašanje ali se lahko scenarij reševanja sistemskega tveganja ponovi.
Zgodbo izvedenih finančnih instrumentov, ki so leta 2008 na kolena spravili ameriško gospodarstvo, poznate že mnogi, a zavoljo razprave ponovimo nekatere iztočnice, ki so privedle do bankrota pete in četrte največje investicijske banke v ZDA. Primarna težava je bil vzvod, ki so ga investicijske banke lahko dosegale zaradi izvedenih finančnih instrumentov, ki jih najlažje opišemo kot zamenjave za tveganje neplačila. Ti niso bili finančna inovacija, raje si jih predstavljajmo kot regulativno slepo črevo, ustvarjeno iz vere v tržno disciplino. Doseganje ameriških sanj tako ni bilo več na voljo le za najpremožnejše, sanje o lastni nepremičnini so se zdele dosegljive prav za vsakogar. V letih pred finančno krizo so se pogoji za pridobitev hipotek iz strogo reguliranih spremenili v skoraj povsem ohlapne, saj so banke posojila odobravale brez preverjanja prihodkov, premoženja ali kreditne sposobnosti. Takšno popuščanje standardov je ustvarilo iluzijo varnosti, v resnici pa je v finančni sistem vgradilo sistemsko tveganje, ki je ob prvem pretresu neizogibno eksplodiralo.
A kot že rečeno, razlog za tokratno razpravo ni lekcija o zgodovini velike finančne krize, temveč o sistemskem tveganju, ki ga opažamo dandanes. Tokrat se tveganje skriva v izgradnji podatkovnih centrov, kjer so prek bakrenih žic povezani grozdi grafičnih procesorjev, katere hladimo s pitno vodo, da pridemo do t.i. umetne inteligence. Za njeno delovanje niso potrebni le dovršeni polprevodniki družbe Nvidia, temveč brezhibno delovanje celotne dobavne verige podatkovnih centrov. Slednje so si nedavno po bližje pogledali tudi strokovnjaki iz najbolj prestižne univerze na svetu, Harvard, kjer so ugotovili, da bi rast ameriškega BDP brez izgradnje podatkovnih centrov v prvi polovici leta 2025 znašala le 0,1 odstotka. Celotna dobavna veriga novih podatkovnih centrov naj bi v prvi polovici leta namreč predstavljala 92 odstotkov celotne rasti ameriškega BDP. A pravzaprav to ni prav nič nevsakdanjega, saj se mora pri množični uporabi nove tehnologije zgoditi preskok in izgradnja kapacitet. Težave se pojavijo, v kolikor se nova tehnologija ne uporablja toliko, kot to poročajo ekonomisti družbe Apollo. Stopnja uporabe umetne inteligence naj bi se začela zmanjševati predvsem pri večjih podjetjih, kjer je stopnja uporabe UI orodij padla s 14 na 12 odstotkov, po nekaj letnem obdobju nenehne rasti.
Sistemsko tveganje pa se nanaša na nekaj povsem drugega, in sicer na delež družb v delniškem indeksu S&P 500, katere so vpletene v izgradnjo umetne inteligence. Po zadnjih podatkih banke JP Morgan se v indeksu z umetno inteligenco neposredno ukvarja 41 družb, a šokantna novica je da le-te predstavljajo več kot 45 odstotkov deleža celotnega indeksa. Še bolj vznemirljiv pa je podatek analitikov banke Goldman Sachs, kjer pravijo, da ima povprečno ameriško gospodinjstvo kar eno tretjino sredstev v delniških naložbah in še dodatno petino v penzijskih shemah. Če poenostavim ima največji potrošniški trg skoraj 50 odstotkov premoženja izpostavljenega delniškim trgom, kateri slonijo na izgradnji podatkovnih centrov. Kaj se torej lahko zgodi z ameriškim gospodarstvom v kolikor se obljube po množični uporabi umetne inteligence ne uresničijo? Na vprašanje si lahko odgovorite sami, a jasno je, da državne pomoči kot smo jo videli tekom velike finančne krize, ne bomo videli, saj so nasprotno kot takrat, državni trezorji prazni.
