Negativne obrestne mere

Zadnje tedne se vse več govori o negativnih obrestnih merah in posledicah, ki jih te prinašajo. Obrestne mere na Japonskem in v Evropi so že dolgo časa v negativnem območju, a z njimi se spopadajo predvsem veliki vlagatelji, kot so vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in banke. A logika negativnih obrestnih mer počasi prodira tudi v življenje povprečnega posameznika. Postavlja se vprašanje, ali bomo plačevali negativne obrestne mere ali ležarino že za povprečne ali manjše prihranke.

 

Evropske banke že leta plačujejo ležarino ECB. Na leto to pri 0,4-odstotni obrestni meri za vse banke v sistemu evra znese približno 7 milijard evrov. To je denar, ki ga morajo banke vzeti od nekod drugod, zato smo v zadnjih letih videli podražitev kopice bančnih storitev. Premik obrestne mere ECB globlje v negativni nivo, na –0,5 odstotka, naj bi bankam odnesel še približno 700 milijonov. Problem ECB tako postaja vse večji: v želji po stimulaciji gospodarstva ustvarjajo problem v finančni industriji, saj ta politika najeda kapital bank. Ali bodo zaradi tega banke po Evropi v letu ali dveh potrebovale nov val državne dokapitalizacije, da bodo preživele? Tak korak je pri volilcih izredno nepriljubljen, zato se ECB pred septembrskim sestankom intenzivno ukvarja z rešitvami, kako omiliti vpliv negativnih obrestnih mer na finančno industrijo. Ker so vlagatelji do tega skeptični, so v zadnjem letu evropske finančne delnice izgubile skoraj 14 odstotkov, evropske bančne delnice pa kar dobrih 26 odstotkov. Negativne obrestne mere so pojav, ki ga v zgodovini še ni bilo. Varčuješ danes in veš, da boš imel naslednje leto manj. Varčevanje za pokojnino ne prinaša, ampak odnaša denar. Zakaj bi denar posodil podjetju za širitev, če veš, da boš čez leta dobil nazaj manj denarja. Skratka, na delu je obratna logika, ki prinaša prikrito deflacijo, ki se je vsi politiki in centralni bančniki najbolj bojijo. A svetovno gospodarstvo in javne blagajne so postale tako odvisne od zastonj denarja, da se zdi to edina pot. Druga pot je večje državno trošenje (krepitev fiskalne potrošnje), ki pa ima vsaj v Evropi zelo močnega nasprotnika v Nemčiji, ki je zelo močna zagovornica uravnoteženega proračuna. Drugače pa smo videli, kam je dolgoletno presežno trošenje držav pripeljalo Grčijo ali Italijo. Posledično se krepi zanimanje imeti v lasti nekaj oprijemljivega. Nepremičnine in zlato.

Iz zgodovinske perspektive so današnje cene na obvezniških trgih tvegane, saj so donosi obveznic zaradi ukrepov centralnih bank izredno stisnjeni. Po drugi strani se zdijo vlagateljem delniški trgi edina alternativa za doseganje donosa, ne glede na ohlajanje gospodarstev. Rešitev za vlagatelje je treba iskati v razpršitvi, saj se s tem izognemo tveganju, da nas preseneti močna ekonomska sprememba znotraj posamezne naložbene kategorije. Čeprav se zdi v takih razmerah denar še najboljša izbira, pa je tu dilema iz začetka komentarja. Koliko časa in kakšen delež ste pripravljeni plačevati v obliki negativnih obresti na denar v banki? Švicarski vlagatelj, ki kupi danes varno švicarsko desetletno obveznico, bo po 10 letih dobil le 90 odstotkov svojega vložka. To je velika premija za občutek varnosti.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 28. avgust 2019.

O avtorju: Aleš Lokar

Aleš Lokar ima dobrih 20 let izkušenj v finančnem sektorju. Kot analitik, upravitelj in borzni posrednik je deloval v borznoposredniških družbah BPH in PM&A. Od leta 2005 dalje je bil zaposlen kot upravitelj premoženja v borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je pomočnik direktorja naložbenega sektorja v družbi Generali Investments (prej KD Skladi). Upravlja naša najstarejša in največja sklada, Generali Galileo in Generali Rastko Evropa, ter Generali Globalni, ki se je preoblikoval iz investicijske družbe. Aleš Lokar je prejel prestižni naziv Naj upravljavec premoženja v Sloveniji leta 2017 in 2024 (po izboru revije in portala Moje finance).